Polet, 13. julij 1952
Anderl Heckmair
Pozneje smo zvedeli, da je bil v letalu italijanski časnikar, ki se je bil odpeljal iz Züricha in tako napravil najboljše posnetke o nas v steni.
Na pol metra široki polici, prvem sedišču v celi steni, sem lahko varoval tovariše.
Bilo je že tri popoldne. Kdaj so minile ure? O lakoti ali utrujenosti ni bilo sledu. Nasprotno, ko smo nenadoma zaslišali grmenje in zagledali, da je nebo čez in čez zadelano s hudournimi oblaki, so se nam moči na novo napele.
Nazaj zdaj ni bilo več mogoče! Ko smo prišli vsi štirje skupaj, smo se vnovič razdelili v dve navezi po dva. Prečnica k »Pajku« je bila sorazmerno najlažji odsek cele stene in po vsej sili sem hotel se pred nastopom megle priti do »Pajka«, da bi si mogel možnosti za nadaljnjo pot vsaj ogledati. Z rokami smo si pomagali v skalah in z derezami v ledu, tako da je šlo zelo hitro naprej. Ko smo naskočili »Pajka«, smo imeli nekaj metrov spet popolnoma gladek, skoraj navpičen led, ki pa smo ga morali tokrat le prečiti. Čez nekaj minut smo že prišli do »Pajka«.
»Klin za led – presneto, pa jih imam? Wiggerl, prinesi mi jih!«
»Joj no, Heini jih ima!« Ker so bili že vsi zabiti, so se vsi skupaj nabrali Heiniju Harrerju, ki jih je kot zadnji spet izbijal in pa pobiral. Prav za prav sva nameravala zato počakati, da bi se spet sešli. Tedaj pa je požvižgalo nekaj kamnov in pomislila sva: »Da naju je en sam zadene, pa je vsega konec, saj stojiva vendar popolnoma izpostavljena na gladki ledeni vesini brez stojišča!« Nenadoma sva ugotovila, da je najin prostor neprimeren za čakanje.
»Tudi prav, pa pojdiva kar brez klinov dalje in se varujva s cepinom, saj tako ne smeva pasti!« Saj tudi led ni bil nič več tako trd in niso bile tako nujno potrebne stopinje. Pa je bilo vendarle kakih 150 m, ki sva jih morala tako prehoditi vkreber.
Po vsakem raztežaju sva si vsekala stojišče, da sva mogla udobno stati in si spet spočiti členke na nogah. Tako sva v kratkem prišla do skale, ki drži na vrh. Stojišča sicer tudi tukaj ni bilo, vendar se je dalo napraviti v led nekaj zarez. Za zadnji klin, ki sem ga še imel, za tenak klinček, sem odkril razpoko.
Skrajno poredko se pripeti, da moreš klin za led uporabiti v skali. Toda če ga moreš zabiti, potem ti pa tudi drži ko birič tatu. Ne da bi bil slutil, kako neizmerne važnosti bo še ta klin za naju, sem ga z divjimi zamahi zabijal prav globoko v skalno razpoko. Stati ob njem, to se pravi viseti, seveda tudi potem ni bilo nič kaj prijetno, zlasti še, ker je kakih dvajset metrov pod nama zapeljivo štrlel iz ledu skalni pomol. Na njem je bil čisto raven, mizast prostorček.
»Tamle bi bilo prijetno sedeti, kaj misliš, Wiggerl?«
»Hm, seveda, pojdiva dol. Samo vrvi nama bo zmanjkalo!«
»Le kar pojdi, jaz bom varoval!«
Ko je bilo vrvi konec, sem izpel vponko in previdno sledil brez varovanja. Potem sva sedela na skalnem zobu, božansko kakor na prestolu in tehtajoč preudarjala vremenski položaj.
»Tole ne bo kaj prida!«
Tovariša sta se ravno pripravljala, da bosta prečkala »Pajka«. Počasi se je čisto zmračilo in potem je začela po malem padati sodra. Celo zabliskalo se je in zagrmelo, toda vse to naju ni nič prestrašilo, kajti nevihto sva v gorah že dostikrat doživela. Edinole žvižgajoči in tuleči kamniti izstrelki, ki so zdaj vedno pogosteje nevidno sikali skozi meglo mimo naju, so nama žrli živce.
»Upajva, da naju ne bo nobeden zadel, tudi tovarišev spodaj ne!«
To je popolnoma objektivna nevarnost, ki nastaja v gorah in si ji izročen na milost in nemilost. Kasparek in Harrer sta šla po najinih stopinjah in prišla že na sredo »Pajka«. Pokrila sva se čez glavo s šotorom, da sva se zavarovala pred sodro, ki je bila že kar pravcata toča, in sva ravno hotela pogledati, kako daleč sta že onadva. Nenadoma je Wiggerl pokazal na ledeni žleb malo pod nama. »Plaz se je utrgal!«
Slap ledenih zrn je zasikal iz žleba, se ob najinem skalnem pomolu razpolavljal in izginjal v globino. V trenutku je ta slap narasel v strahoten plaz. Planil sem pokonci, zabil cepin v led in se z vso močjo uprl pritisku. Wiggerl, ki sploh ni mogel več skočiti na noge, ker ni bilo zanj več prostora, je sedel povsem izpostavljen na robu pomola.
Varovanja nisva imela. Z eno roko sem se držal za cepin, z roko sem zgrabil Wiggerla za tilnik. Ker sem bil trdno prepričan, da je najina avstrijska prijatelja, ki je moral iti glavni curek plazu čeznju, že odpihnilo in da morava zdaj biti tudi midva vsak trenutek pripravljena na to, sem se hotel upirati le toliko časa še, dokler je bilo sploh mogoče.
V duhu sem že videl, kako letiva nizdol čez vso pot, ki smo jo preplezali: najprej čez levi rokav »Pajka«, potem v prostem padu tristo metrov globlje na drugo ledišče in spet prosto v žleb ob vznožje kjer bova raztreščena obležala.
Vendar pa le še ni bilo tako hudo.
Neverjetno je, koliko časa se lahko človek ustavlja takemu neznanskemu pritisku!
Gola roka, s katero sem se držal za cepin, je bila zaradi trenja že popolnoma bela. Tvegal sem, se naglo izpustil in oblekel rokavico. Zrna toče in sodre so se mi nagrmadila v nasip do višine kolkov. Vse drugo se je delilo v dvoje velikanskih curkov levo in desno od naju. Še sreča, da je bilo ledišče zelo strmo omogočilo hiter odtok. Počasi se je spet jasnilo, pritisk je popuščal. Slutila sva, sva komaj mogla verjeti, da sva to midva dosegla.
»Kako pa je bilo neki onima dvema?«
Megla se je še bolj razkadila — in tedaj… »Wiggerl — še se držita!«
Kako je bilo to mogoče, — saj to je bil pravi čudež! Začela sva kričati in res sta se oba oglasila. Neznansko veselje naju je prevzelo. Da more biti občutek tako silen, dojameš šele takrat, ko spet zagledaš prijatelje, ki si jih imel že za izgubljene.
»Ranjen sem!« je zaklical Kasparek. »Podajte mi vrv!«
Najprej sva morala nazaj do najinega klina. Na tem pomolu se res nisva mogla razvezati in jima nuditi pomoč, čeprav sva jima bila tu za dvajset metrov bliže.
Reka sodre in toče je še zmeraj tekla. Bila sva vrhu skale, toda med nama in klinom je bil žleb, po katerem je šumelo zrnje toče, kakor reka. Sam bi bil že tvegal in jo preskočil, toda Wiggerl me ni pustil. Vsaj deset minut sva morala še čakati, šele potem sva mogla najinega klina. Na železnem klinu in vponki so se naredile dober meter dolge ledene iglice.
»Od česa je neki to?« Toda za znanstveno premišljevanje ni bilo časa. Varovalke so prijele, vrvi so se spustile, spet sva jih povezala in vrgla konec tovarišema. Fritz je moral splezati še kakih deset metrov, da je dosegel konec šestdeset metrov od naju v ledišče segajočo vrv. Končno se je nanjo navezal.
Kakor odrešenje nama je bila zavest, da smo zdaj spet trdno povezani v celoto. Od tega trenutka dalje smo ostali vsi štirje do vrha zvezani z vrvjo.
Kar kmalu sta bila Kasparek in Harrer pri nama.
»Kje si tanjen?«
»Joj, kakšno imaš roko —«
Vso kožo na hrbtni strani roke je imel posneto in prvi trenutek se je bilo to videti veliko hujše, kakor je bilo v resnici. Hitro sem vzel zasilni povoj iz vrečke za prvo pomoč in obvezal odprto rano.
Ob šestih zvečer!
»Ali bomo že bivakirali?«
Vreme se je po hudi uri spet popravilo, vendar še ni bilo lepo. Malo smo le zaslutili, kaj napravijo plazovi, kjer se združijo kakor v lijaku. Če se bo vreme docela preobrnilo, potem pač ne bo mogoče, da bi prišli živi skozi ledeni žleb. Tako smo preudarjali. In razen tega: »Zdajle je tako toplo in led je mehak, zdajle se bo dalo najlaže hoditi!«
Po kratkem bojnem posvetu je bilo trdno sklenjeno nadaljevati pot. Takoj na začetku ledenega žlebu je bil previs. Lotil sem se ga na levi strani. Vendar sem se nedvomno prehitro premikal, zato sem moral po treh metrih skočiti nazaj na prejšnje stojišče, pri čemer sem priletel z derezami na poševen led in se komaj komaj še ujel, da nisem padel. Na desni strani, kjer se mi je spočetka dozdevalo veliko težavneje, je šlo precej laže. Po ledu se je dalo dobro plezati. Z oklom cepina za led v desnici in z močnim klinom za led v levici sem se potegoval vkreber. Pri tem sem na gosto stopicljal z dvanajsterkami in tako kar dobro in hitro napredoval. …
Kljub temu je bilo plezati kar takole, ne da bi vsekaval stopinje, nezaslišano tvegano in težavno. Toda ni nam preostalo drugega.
Z boljšim varovanjem samo bi bili zapravili ves čas in kaj se ve, ali bi drugo jutro ušli strahovitim plazovom v žlebu. Že od nekdaj se držim svojega načela: prevzemi nase subjektivno nevarnost, da se s tem izogneš objektivnim. Tako smo sodili to pot tudi mi štirje. Žlebovi so bili bolj in bolj strmi in so se bolj in bolj ožili, čim vise smo prišli v skale. Vmes so se vedno znova vzpenjali v previse, a smo jih premagovali drugega za drugim.
Harrer je stokal pod bremenom svojega vedno težjega nahrbtnika. Midva sva morala namreč, da bi kot prva varneje plezala, ob vsaki priložnosti del prtljage iz svojih nahrbtnikov izročiti tovarišema. S samoumevnim tovarištvom sta Heini in Fritz prevzemala od naju vse, kar sta le mogla nositi. Razen tega so ju težili še klini, ki so se jima nabirali, potem ko sta jih izbijala. Nazadnje je bil zadnji v navezi oprtan kakor nosač! Ne da bi bila kdajkoli kaj ugovarjala, sta zmagovala neverjetne napore. Ta medsebojna pomoč nam je prinesla skupno zmago.
Fritza nismo nikoli slišali, da bi bil kaj stokal zastran roke, čeprav ga je morala zelo boleti, kajti ovoj je bil prepojen s krvjo.
Zdaj je veljalo v tej mreži žlebov in poči najti prostor, kjer bi bili lahko vsaj kolikor toliko varni pred plazovi in posipi kamenja. Ko smo preplezali ledeno ježo, smo res našli skalno polico, zavarovano s previsom. Bila je nagnjena in izpostavljena kakor vse v steni vendar vsaj zavarovana.
V majhno razpoko sem zabil klin do obročka. Zabiti druge kline je bila umetnost, kajti zgornji del stene ni bil več iz apnenca, marveč iz prakamnine. Z veliko potrpežljivostjo smo zabili še toliko klinov, kolikor je bilo potrebno, da smo privezali sebe in svoje stvari. Od prejšnjega večera smo vedeli, da je vse, kar ni pritrjeno in se nam izmuzne iz rok, za vselej izgubljeno.
Žal nismo mogli sedeti čisto skupaj. Drugi prostorček, kjer si se lahko zavaroval in vsaj deloma odbil previsni led, je bilo tri metre oddaljeno od najinega prostora. Vendar sta si Fritz in Heini uredila nočišče. Od enega do drugega smo napeli vrv, po kateri smo na vponki vlekli jedilno posodo sem in tja.
Dobri Wiggerl je kakor že prejšnji večer čisto sam prevzel vso kuho. Kasparekov špiritni gorilnik je z drugimi nepotrebnimi stvarmi že zdavnaj zletel v globino.
Suha hrana nam še vedno ni dišala. Samo pili bi, najrajši kavo, in te smo imeli nič koliko Nestlejeve, ki je bila ravno takrat novost. Imela je veliko prednost, kajti zanjo vode ni bilo treba kuhati, temveč je bilo dovolj, da je bila mlačna. Živeža smo imeli še toliko, da bi nam ga v osmih dneh ne zmanjkalo. Vendar je ostala vsa hrana nedotaknjena in tudi jaz se po skušnjah prejšnjega dne nisem več silil z njo.
Za nočišče ni bil nihče izmed nas izbirčen, vendar je bila ta polica le od sile ozka! Nikakor se mi ni posrečilo, da bi si našel ugoden položaj. Na ležanje seveda ni bilo niti misliti, tudi prejšnjo noč smo samo sedeli. Tokrat pa niti s sedenjem ni bilo nič! Z derezami sem se upiral v led (zato jih sploh nisem mogel sezuti) in z zanko okrog prsi visel na klinu.
Ko bi se le Wiggerl končno že mirno usedel!
Toda ta je meni nič tebi nič kuhal kavo na kavo. Saj v bistvu pravzaprav nismo imeli nič proti. Odpil je požirek, a takoj dal posodico naprej in že postavil drugo na bencinski kuhalnik, ki nas je s svojim prijetnim brnenjem spravljal v dobro voljo. Tudi sicer smo bili zelo mirni, ker smo vedeli, kaj nas še čaka in da bo drugi dan slabo vreme.
Edinole Fritz je tožil: »Ko bom spet v dolini, si bom prižgal suho cigareto s suho vžigalico.« Namenoma nismo vzeli s seboj ne alkohola ne cigaret. Kaspareku, ki se vsaj cigaretam ni hotel odpovedati, so se pa vžigalice in cigareta zmočile in bile tako neuporabne, in zato je godrnjal. To je bilo razumljivo, kajti nismo bili sicer do kože premočeni, vendar pa rahlo vlažni. Za nas je imelo to še poseben učinek, kajti tudi termogenska vata se je navlažila. To se nam je zgodilo že podnevi in vata, ki naj jo imajo revmatiki kvečjemu dve uri na obolelih udih, nas je peklensko žgala v kolena in v prste na nogah.
Prevedel: Ivo Lukanc
