Polet, 20. julij 1952
Anderl Heckmair
Nisem vec čutil prijetnega božanja kakor v začetku, marveč na vso moč neprijetno ščipanje in zbadanje. »Naj nas le peče, vsaj ne bomo ozebli!« smo si mislili, vendar smo se žal bridko motili. _
Končno je Wiggerl nehal kuhati in se začel pripravljati za prenočevanje. Z neverjetno mirnostjo se je pričel preoblačiti in si spet obuvali čevlje za čez noč, medtem ko smo se drugi uravnali takšni, kakršni smo bili. Sicer pa je bila noč že pozna in že enajst proč. Tudi Fritz je obdržal dereze na nogah.
Jaz sam bi jih bil zelo rad sezul toda bile so mi — kakor rečeno nujno potrebne za oporo v ledu. Wiggerl je porabil za preoblačenje in slačenje dobro uro. Nazadnje sva si le potegnila spalni šotor čez glave in Wiggerl je obrnil proti meni svoj široki hrbet, da sem se lahko udobno naslonil nanj. Bil je mehak in topel in ni dolgo trajalo, ko so se mi že zaprle oči. Trdno sem zaspal …
Močna prha, ki je potegnila čez spalno vrečo, nekaj časa grmela in prinesla s seboj tak mraz, da smo začeli si kar šklepetati, me je zbudila. Bil sem hudo presenečen, da je bil že spet dan. Bilo je ob petih zjutraj. Spal sem torej vso, noč in sem bil tega zelo vesel.
»Kar še spi « je dejal Wiggerl in se spet presukal v zame tako udobni položaj.
Tedaj sem pa opazil, da je moralo biti to zanj nadvse neprijetno.
»Slišiš, ali si ti lahko takole spal?«
»Seveda ne. Toda ko sem opazil, da tako prijetno spiš, se nisem več premaknil kajti ti moraš biti od nas vseh najbolj spočit. Kar dalje spi, Anderl, saj zdaj tako sneži in ne moremo takoj naprej …«
Toda to mi ni bilo več mogoče zdaj, ko sem vedel, da je moj počitek zanj muka razen tega pa me je zdaj preveč zeblo in zelo me je skrbelo vreme.
Padal je popolnoma suh sneg. Vihar smo sicer slišali, vendar ga nismo čutili, ker smo bili v odvetrnem delu zahodnega grebena. Od zgor z grebena in vrha pa je pelo njegovo tuljenje.
Čez nekaj časa, ko so bile plasti novega snega na zgornjih lediščih pretežke, ga je pometel plaz. Lahko smo natančno opazovali smer in pravila plazov. Bili smo veseli, da smo se prejšnji dan priborili do sem gor. Spodaj se je res kakor v lijaku zbralo vse, kar je zletelo s stene pri vrhu. Nas pa se je dotaknil le stranski delček plazu in do nočišča je prinašalo le še plešoči sneženi pršič.
Wiggerl je spet prevzel važno vlogo kuharja in topil čokolado v konserviranem mleku. Za vsakega poln lonček. Vedeli smo, da mora biti to zadnja kuha, za prihodnji obrok moramo biti že v dolini. Kljub temu nismo odvrgli obilnih zalog živeža in tudi za kuho bi imeli še za precej dni. Človek nikoli ne ve!
Iz doline so seveda opazovali vsak naš korak in neki münchenski časnikar Ulrich Link, ki se je mudil na Malem Scheideggu, je napisal za »Münchener Neueste Nadhrichten« članek »Med upanjem in strahom«, ki podaja občutje pasivno opazujočih gledalcev:
»V soboto o pol ene se je napovedal na Eigerju vremenski preobrat. Nad dolino Lauterbrunnen se je potegnila temno in grozeče skalasto siva stena oblakov. Ob tem času so vsi štirje plezalci po peturnem najtršem delu preplezali Poševno sotesko, ki morda zastavlja največje težave v vsej steni, in pri prečenju iz soteske zmagali tudi snežno ježo nad Rumeno steno desno od Poševne soteske. Ob eni so bili vsi štirje drug za drugim na levem robu snežišča. Heckmair, najbolj treniram in v ledu mogoče najbolj izkušeni gorski vodnik, je vodil.
Za pol ure je potem oblak odtegnil plezalce našim pogledom. O pol treh se je stena spet odkrila. Takrat so že preprečkali snežno ježo in je prvi pravkar prišel do prehoda k snežišču, imenovanem Pajek. Uspešno je Heckmair — ki je bil vso soboto na čelu — prečil v Pajka. Vidimo ga, kako krepko vihti cepin in s hitrim napredovanjem pride do sredine Pajka. Zdaj krene za cel raztežaj naravnost navzgor vse do začetka snežne ježe, ki se vleče navpik vzdolž levega gornjega roba Pajka. Vörg sledi kot drugi, Heckmair gre že spet naprej, po strmem snežnem žlebu ali bolje snežnem ozebniku proti rjavemu skalnemu pomolu in zavaruje Vörga, ki prav tako naglo pride za njim. Oba se na skalnem rtu usedeta in počakata na drugo navezo. Delo prvih dveh, kako krepko vihtita cepin, skrbno in previdno varujeta in presenetljivo naglo napredujeta pri vzponu, nam priča, ko ne odmaknemo očesa od daljnogleda, da sta v najboljši formi in še povsem pri moči.
Kasparek in Harrer sta medtem na koncu snežnega žleba počivala. Ob treh do pol štirih je bilaa stena spet zagrnjena v oblake. Ob pol štirih se oblaki potegnejo s stene, ljudje se gnetejo pri daljnogledih. Pravkar zavija prvi iz druge naveze iz skal v Pajka. V istem trenutku doseže Heckmair skalni pomol na zgornjem robu snežnega ozebnika. Druga naveza napreduje znatno počasneje, toda prav tako vzorno in previdno kakor prva. Heckmair in Vörg sta že v višini 3600 m! Ob 16,10. stena se spet zavije v meglo. Spet smo sami s svojim upanjem in skrbmi, še 350 m ima četverica do vrha.
Vreme spet zelo slabo kaže. Vsako uro je drugače, da ne veš. ah se bo obrnilo na bolje ali pa dokončno na slabše. Nad dolino Lauterbrunnen je vse umazano sivo, Jungfrau in Mönch sta v oblakih. V mileči svetlobi se svetijo ledeniške razpoke bledo modro in modrikasto-zeleno. Med deževnimi oblaki se pokaže košček modrega neba. Nad Velikim Scheideggom onkraj je še čisto jasno. Toda vreme se nezadržano kisa. Druga naveza mora bit; še v lijaku Pajka.
Ob 16,25: prav po malem začne deževati, potem pa se, natančne ob pol petih ulije po nas ostra, odsekana ploha. Kakor hudournik je morala zajeti steno in četvorko v njej. In že se razleže večglasni, raztrgani krik groze: Stena! En sam strašanski slap čez vso širino severne stene. V desetih, v dvanajstih, v petnajstih širokih, belo se penečih curkih lije voda iz skal. Nad Aipiglenom se v loku razpenja široka, čudovita mavrica, toda kdo ima smisel zanjo in za prelepo se prelivajoče barve? Zgoraj so oboji v snežišču povsem izpostavljeni hudi uri. Ali se bodo mogli obdržati?
Zdaj oblak končno zgine. V daljnogledu se zjasni, tamle, tam je veliko snežišče in tam so oni. Oboji gredo že spet naprej, mirno in hladnokrvno. Srečno so preživeli hudo uro! Za Vörga in Heckmaira je bilo pač veliko laže, zatekla sta se bila v skale na robu ozebnika.
Stena se že spet zagrne. Zadnje, kar vidimo, je to, kako eden od prvih dveh malo sestopa verjetno zato, da bi povezal vrvi in pomagal pri varovanju. Ob četrt na sedem so vsi štirje skupaj in plezajo dalje proti zgornjemu robu snežnega žleba. Heckmair stoji razkoračen, varuje se obrne, vsekava stopinje, pleza dalje.
Ob sedmih: četverica na zgornjem robu snežnega žleba.
Ob osmih: še zmeraj gredo dalje, niso še našli prostora za čez noč ali pa morda mislijo, dokler se bo le še kaj videlo plezati dalje in priti čim bliže vrha. Zdaj so v višini 3.700 m, že visoko nad Pajkom, in so s tem v štirinajstih urah opravili velikansko delo. Vreme zdaj spet nekako bolje kaže. Med umazanimi oblaki so line modrega neba. Oblaki v steni se pač ne oklepajo skal, tako da četverica še vidi.
Ob pol devetih: spet je začelo deževati, V kratkih trenutkih, ko se oblaki raztrgajo, jih spet vidimo. Gredo dalje!
Ob devetih: še zmeraj se premikajo, zdaj so se verjetno obrnili proti prostoru za čez noč. To bo Kaspareku in Harrerju tretje, Vörgu in Heckmairu pa drugo nočišče. Na prejkone slabem počivališču in v mokrih oblekah bo terjalo veliko vzdržljivost. Toda vsi so jekleni fantje.
Ob desetih: zadnje opazovanje. Nebo je popolnoma vedro. V sredi stene visi svetal oblak, pod njim čudna luč na postaji jungfrauske železnice v sredi stene. Sicer je stena temna, črna. Čisto je noč. Za četverico velja zdaj, da vzdržijo naslednje ure, hrane imajo še za pet do šest dni. Ponoči gotovo ne bodo dosti spali, temveč verjetno čepeli okoli kuhalnika, si pripravljali vroč čaj in topla jedila. Zdaj se ne morejo več vrniti, morajo po vsej sili samo še navzgor. So v višini 3.750 m, do vrha je še dvesto metrov.
Nedeljsko jutro nas je zbudilo z dežjem. Zunaj leži prav na oknih megla nizkih oblakov. Vreme se je popolnoma sprevrglo. Stene ni več videti. Tam zgoraj bo snežilo! V nedeljo ob osmih zjutraj bo Kaspareku in Harrerju 65, Heckmairu in Vorgu pa 43 ura v severni steni. Ob pol petih zjutraj dež, ob šestih dež, ob sedmih dež. Ob enajstih še zmeraj zdržema lije kakor iz škafa.«
Mi pa nismo nič slutili, kako so v skrbeh za nas in smo vedeli le, da ne moremo računati na nobeno tujo pomoč.
Odločitev, da moramo iz svojega zavetja v vihar, je bila težka, vendar smo to po kratkem preudarku hitro sklenili. Mogli bi bili sicer počakati, da se vreme zboljša, toda kdo bi nam bil porok, da se bo vreme res izboljšalo. Na kaj takega je treba včasih čakati po nekaj dni, celo po nekaj tednov in še potem stene ni mogoče kar takoj zlahkoma preplezati. Zato smo bili enih misli: če že hoče usoda, da nas bo konec, potem rajši v boju kakor pa v brezdelju. V pomoč od zunaj nismo verjeli in je tudi nismo potrebovali. Zato smo se vnovič zganili!
Tako smo mirni in hladnokrvni, potem ko smo vse pospravili in se vsi štirje navezali skupaj v istem vrstnem redu kakor doslej, krenili k zadnjim in najtežjim uram v steni.
Takoj me je spet sprejel z ledom prevlečen previs, čez katerega sem moral priti, preden so mogli drugi za menoj. Potem je prišlo stransko prečenje do nekega glavišča. Ko sem prišel do tega — za kar sem potreboval gotovo kake pol ure — sem pogledal po tovariših, ki so bili na pošev pod menoj. Kakor ledene sveče so nepremično sloneli ob steni.
Ravno, ko smo krenili, je pričel naletavati sneg močneje kot prej in v začetku celo moker (to je bilo kaj slabo znamenje). Skala je bila čez in čez prevlečena z gladkim ledom, nanj se je pa prijemal, še celo na popolnoma navpičnih odsekih, ta preklenski novi sneg. Veličastno za oko, za plezanje pa nemogoče.
Za nadaljnji vzpon smo imeli dve možnosti: žleb, po katerem je po naših opazovanjih prihajal stranski močnejši sunek plazov, ali pa veliko varnejši plitvi kamin. Ker je bil Wiggerl pri meni, sem se odločil za tega. Toda že za prve metre sem porabil tri kline, druge sem pa potem sploh zaman poskušal zabiti. Tako težavno plezanje je pri tej poledenitvi bil le prevelik pogum. Zato sem šel le rajši v žleb. Bomo pač počakali na prihodnji plaz, ki se mora tako kmalu utrgati.
Do žleba sem moral sestopiti, zato sem en klin kar pustil v steni in se spustil ob vrvi.
Moral sem še navzgor na majhen glavič, potem sem imel pred žlebom imeniten in zavarovan prostorček. Z desnico sem ujel dober oprijem, z levico pa nisem našel na zaledeneli skali niti najmanj opore. Ko sem se hotel pognati na vrh, sem zdrsnil in priletel dva metra niže na majhno ledeno ploščo, kjer sem se z derezami takoj ustavil. Wiggerl, ki me je zanesljivo varoval z vrvjo, se mi je nesramno zarežal nizdol. Takoj sem se vnovič zaletel in spet natančno tako zdrknil, samo da se tokrat nisem ustavil, marveč obvisel v žlebu. Tudi tokrat me je Wiggerl popolnoma zanesljivo obdržal, toda se ni več režal. Otolkel sem si zadnjo plat, vendar sem bil teh bolečin vajen že od najbolj zgodnjih šolskih let. Kljub temu sem postal majhen in ponižen in se ognil pomolu. Onkraj z druge strani je šlo potem razmeroma lahko.
Komaj sem s cepinom odbil ledene robove na pomolu in si tako napravil dobro stojišče, na katerem sem se zavaroval s klini za led, se je že kakor gost meglen zastor pripodil plaz čez celo steno.
Stali smo kakor za velikanskim slapom, sicer bi bili le težko vzdržali pritisk. Razen tega smo bili nekako v zavetju in zavarovani s previsi in klini za led. Edina nevarnost je bila v tem, da bi utegnili dobiti v pljuča ledni pršič, ki se je vrtinčil krog nas, in se v njem zadušili. Zavarovali smo se s tem, da smo si čez nos prevezali ovratne rute. Okrog ušes nam je vrtinčilo in bučalo, vendar nam plaz ni mogel do živega.
Ko so čez nekaj časa odgrmeli zadnji ostanki plazov, sem stopil v žleb, po katerem je še pred petimi minutami bobnelo jedro plazu. Vedel sem, da bo trajalo največ kako uro, ko se bo spet sprožil. Do takrat sem moral priti čez strmi, skoraj navpični začetek žleba. Omahovanja torej ni smelo biti!
Led je bil veliko trši kakor prejšnji večer. Ta dan je terjal veliko več napora, da sem se brez stopinj pomikal naprej samo po prednjih konicah dveh dvanajsterk. Toda drugače se v teh pogojih ni dalo plezati.
S kladivom za led sem si vsekaval zareze, ki sem jih uporabljal za oprimke. Po dobrem pol raztežaju se je žleb nekoliko nagnil in uspelo mi je, da sem si s cepinom izsekal stojišče. Že od tam sem lahko videl, da žleb zavija nekam na plan, zato sem prijateljem veselo zavriskal. Kmalu je stal Wiggerl poleg mene. Druga dva sta prišla do spodnjega glaviča za nama.
Medtem pa je tudi ura že minila in spet se je utrgal plaz. Tokrat sva lahko natančno opazovala: čisto na desni strani stene se je najprej pokazal bel žarek. Trajalo je tri do štiri minute, preden je prišel plaz do naju. Stala sva v žlebu, v katerem naju je — četudi le s stranskim rokavom — nujno moral v celoti zajeti. Zaradi varnosti urno še en klin v led in že je bil plaz tu.
Prevedel: Ivo Lukanc
