Padli alpinist – partizan Herle – vzor doraščajoči mladini

Polet, 20. julij 1952 – dLib.si

Padli partizanski borec, smučar in vnet planinec France Herle je svojo zgodnjo mladost prebil v svojem rojstnem kraju Solčavi, poslednji vasici pred vstopom v prelepo Logarsko dolino. Rodil se je 3. VI. 1917. leta. Po šolanju v domačem kraju je stopil v mariborsko gimnazijo, od koder je odšel na univerzo v Ljubljano. Že v zgodnji mladosti se je posvetil planinstvu, smučanju in lovu. Že na prvih smučarskih tekmah v Celju je pokazal izredne sposobnosti. Z marljivim urjenjem je kmalu prišel v vrste najboljših, si pridobil akademsko državno prvenstvo, zastopal barve Jugoslavije na akademskem svetovnem prvenstvu v Hoffgasteinu in zmagal na zadnjih smučarskih tekmah pred vojno na svojem preljubem domačem Okrešlju. Od leta 1936—41 ga srečujemo na raznih smučarskih tekmovanjih, kjer je bil vedno med prvimi. Počitnice je vedno preživel v domačih planinah.
Njegovi prvenstveni vzponi v družbi z Dušanom Gradišnikom v Velikem vrhu in Poljskih devicah so že pred vojno vzbudili zanimanje v planinskih krogih. Bil je tudi izredno dober pisatelj črtic iz gorniškega življenja in je kot tak tudi sodeloval pri Planinskem Vestniku. Vse pa je presegel njegov vzpon preko severne stene Ojstrice, ki ga je napravil v prvem letu okupacije z domačinom Gustlom Vršnikom iz Luč kot nekak alpinistični protest proti nacističnim zločinom nad našim narodom. Tudi mladi Vršnik je leta 1945 padel v borbi proti okupatorju. Omenjeni vzpon, ki ga strokovnjaki nazivajo »višek strme alpinistike«, je eden največjih uspehov naših plezalcev. Stena je namreč od vstopa do gredine, po kateri drži Kopinškova pot, kakor iz enega kamna. Znamenita je prečnica v zgornjem delu stene, o kateri pravijo, da je težja od Comicijeve prečnice v severnem razu Jalovca. Herle je plezal tudi v Raduhi smer, ki še ni ponovljena. Zelo je ljubil naravo. Znal je včasih kar po cele ure opazovan hrošče, mravlje in divjad, ki jo je nadvse ljubil. Zaničeval je nedeljske lovce, ki so s plutoni mrcvarili trope prignanih gamzov.
Znan je primer, ko je še kot čisto majhen dečko naskrivoma odšel proti Kotličem, se prikradel proti Kamniški Bistrici, kjer je več desetin gonjačev gonilo gamse pred puško zastraženega kralja Aleksandra. S spretnim manevrom, rušenjem skal in streljanjem iz svoje kratke karabinke je odvrnil glavni trop proti Sukalniku. Majhen je bil tega dne lovski plen znamenitih lovcev, žandarji pa so zaman lovili in streljali za drznim mladeničem, saj se je živ in zdrav po samo njemu znanih bližnjicah vrniti domov v Solčavo.
Okupatorska policija je Herleta kmalu zaprla v celjske zapore, kjer so ga mučili in nato izpustili. Nato je odšel v partizane v Ziljsko dolino, kjer je postal vodja obveščevalne ekipe za grupo koroških odredov. Dne 23. avgusta 1944 je vodil partizane iz Koroške na Štajersko. Prišli so v zasedo in Herle je bil zadet v glavo in prsi. Zbral se je še in se boril do zadnjega naboja, nato pa so ga ujeli. Dne 28. avgusta 1944 je umrl, potem ko so mu nacisti z mučenjem skrajšali življenje. V partizanih je bil izredno hraber in drzen borec. Korošci so ga pokopali na Rikarski planini v Ziljski dolini, odkoder so ga leta 1949 prenesli k Sv. Lenartu. Kljub temu, da je poteklo že osem let po njegovi junaški smrti, je spomin nanj med celjskimi smučarji in planinci izredno živ. V njegov spomin so celjski smučarji že trikrat po osvoboditvi izvedli prav na terenih, kjer je Herle pred vojno zmagoval na smučarskih tekmah, tako imenovani Herletov veleslalom — dvakrat iz Savinjskega sedla, enkrat pa iz Škarij. Prav vsi, ki so ga poznali, se radi udeležujejo »Herletovega memoriala«. Odslej bodo Celjani vsako leto organizirali z udeležbo naših in inozemskih smučarjev to prireditev, saj poteka proga v najlepši krnici v naših Alpah in na znamenitih tleh, ker je Okrešelj, stična točka treh naših zgodovinskih dežel: Koroške, Štajerske in Kranjske. Prav v letošnjem letu pa bo PD Celje dokončno izgradilo na ruševinah predvojnega Aleksandrovega doma v Logarski dolini doslej svojo naj lepšo planinsko postojanko, ki jo bo imenovalo »Herletov dom«.
Zavedajoč se pomembnosti Herleta kot planinca, smučarja in pravega patriota za naš ljudstvo skrbi v polni mi PD Celje, da bo ostal naši doraščajoči mladini za svetal vzor. Tak kot je bil: preprost, tovariški, športno visoko cenjen, poln globoke ljubezni do domovine, za katero je dal svoje življenje, bo ostal nepozabljen med nami. Slo.. venske smučarje pa bo duh partizana Herleta vsako leto združil na Okrešlju v počastitev vseh žrtev, ki jih je v tem območju naš narod za svojo svobodo dal!.

(Po spominih na Herleta od njegovega prijatelja tov. Gradišnika Dušana in po spominskem govora tov. Tineta Orla na letošnjem »Herletovem memorialu« na Okrešlju.)

Karel Jug