Gamsa z(a) bronasto medaljo – Odprla vprašanja, ki jih ne moremo in ne smemo več ignorirati
Algoritem nam je spet izvrgel »dober pogled« in danes je »dan kulture (pobijanja)«.
Visoko v slovenskih Alpah, tam kjer se pokrajina prelomi v divjino, kjer so pod krinko varovanja tako zvito (tnpjevsko značilno), da se večina tega sploh ne zaveda, z zapornicami in znaki prepovedi omejili dostop navadnim gornikom in kjer mestni človek (v)stopi v svet, ki mu ne pripada, se odvije zgodba švedske lovke, ki je v Sloveniji uplenila trofejnega gamsa z(a) bronasto medaljo. Film Born for the Heights spremlja njen vzpon, napor, opazovanje divjadi in spoštovanje gora ter strel — ta kot jek nehote odpira razpravo (kar sam sprašuje: »Delite svoje misli — kaj vam pomeni etični lov?«), ki jo v »nekdaj naši (zeleni) deželi« že dolgo čutimo pod površjem.
HEMING … Swedish Huntress Bags Bronze Medal Chamois in Slovenia
V zadnjih mesecih se namreč vse glasneje govori (tudi) o tem, da bi bilo treba kozoroga bolje zaščititi. In tako naša že kar (nacionalna) politična značilnost postaja, da ščitimo le »ene«. Zaradi tega bodo zdaj streljali le (uboge) gamse? Prav potiho se govori tudi, da komercialni lov ni vedno v skladu z ogledalom družbe, kaj šele z dolgoročnimi cilji varstva narave. Da posnetki trofejnih lovov, ki krožijo po spletu, sprožajo čustva, kakršnih lovski zapisi iz časov, ko so bili politiki, gorski vodniki in reševalci praviloma tudi lovci (od nekdanjega predsednika PZS Potočnika naprej in nazaj), niso nikoli imeli (če povsem odmislimo Ceaușescov in še koga drugega sorodnega tiča pokol).
Morda je res najbolje, da teh posnetkov ne gledamo. A to ne pomeni, da lahko zapremo oči pred vprašanji, ki jih sprožajo. Živimo v okolju, kjer lovca pokličemo, ko je ob cesti povožena žival. Kjer lovci skrbijo za populacije, spremljajo stanje divjadi, sodelujejo pri raziskavah in pomagajo pri upravljanju prostora. To je nekaj povsem drugega kot agencijski komercialni lovski turizem, ki včasih deluje kot svet zase — odmaknjen od lokalnega okolja in njegovih vrednot. Zato film (ne bo v programu gorniškega festivala) čeprav govori o osebni izkušnji lovke nehote postane ogledalo širše dileme: Kako naj v prihodnje uravnotežimo tradicijo, znanost, etiko in spoštovanje do živali? Če lahko otrokom omejimo dostop do družbenih omrežij, je morda čas, da se vprašamo tudi, ali je res potrebno, da se posnetki komercialnih lovov objavljajo, kot trofeje sodobnega časa. Ne kot prepoved, temveč kot poziv k odgovornosti. Posnetek tako ni le zgodba o lovu. Je zgodba o tem, kako se človek sreča z odnosom — in kako se družba sreča sama s sabo. Jasno je, da so si trofejni lov vedno lahko privoščili le premožni, in v tem je izvirni problem odnosa. Eden in edini Alpinist, za katerega vemo, da je pokvaril lovski pogon in morijo, je bil solčavski Herle. Takšnih (žal že dolgo) ne delajo več in le takšni so nam lahko vzor. Nekaj časa glejte v oko ustreljenega gamsa in …?
Takoj uzakoniti prepoved lova za trofejo.
Prepovedati ves komercialni lov na vse živali. Le zakaj je potrebno ubijati za užitek? Kdo daje človeku to pravico? Naj tisti raje kaj dobrega naredijo za živali in ljudi.
Kaj vam je naredila uboga žival krasi naravo, gorovja simbol Slovenije a vam se gre pa samo za trofejo sramota državi ko to dovoljuje.
Važno, da nas TNP-jevci terorizirajo z raznoraznimi prepovedmi, zapornicami, umiritvami prometa. Zato, da bo gospoda s cekinčki imela prostor zase in svoje bolane hobije. Sramota.
Ne morem si kaj, da ne bi napisala. Boleče, boleče početje!!! Ne razumem ljudi, ki jih ubijanje miroljubnih in nič hudega slutečih bitij veseli. Ne morem razumeti tistih, ki takšnim ljudem to omogočajo. In ne nazadnje, ne razumem države, ki to dovoljuje …
Zavod za gozdove lpn je pa najhujše kar obstaja, tam se ubija vse povprek. Od brejih košut vse do brejih lisičk. Vse za masne evre.. Več evrov večja trofeja. Državno lovišče na kmečki površinah, potem pa pravijo da češ, “to je naše lovišče”. Izplačilo škode pa minimalno. To bando lpn ukiniti pa čim prej. Čista komerciala… Žalostno.
To so gospodje z debeli denarnicami ter jim je mar za vse tudi uboge živali. Prepovedati lpn e! Fuj!!
Nisem lovec, ampak tole je simplicističen in hudo poenostavljen zapis (uboge živalice & zlobni lovci = prepovejmo!). Ni tako enostavno. Sam trofejnega lova ne razumem, ampak ni vse tko črno-belo. Zanimiv primer je Namibija. Tam so edini v Afriki dovolili safari – trofejni lov na črne nosoroge. Posledično imajo najbolj stabilno in rastočo populacijo teh živali na kontinentu. Bogati tujci plačujejo visoke zneske za to, da lahko uplenijo stare primerke izven reprodukcijske dobe. Ta denar gre za varovanje nosorogov in lokalnim skupnostim, ki imajo tako interes, da te živali ščitijo pred krivolovci…
Tudi denar, ki ga je švedinja plačala za odstrel tega gamsa, bo porabljen za krmljenje divjadi, spremljanje številčnosti in stanja, poplačilo škod kmetom, postavljanje ograj za izboljšanje prometne varnosti itd…
Človek, ki ubija iz užitka, ni dober človek.
Samo to lahko povem. Sramota da je to dovoljeno.
Puška in optika za 10 jurjev, na žalost denar očitno res lahko kupi pravico do ubijanja za užitek.