Na Hrvaškem se v zadnjih letih dogaja zanimiva sprememba, ki jo je vredno opazovati tudi z naše strani meje. Na območju Velebita se je tradicionalni lovski model začel postopoma umikati drugačnemu razumevanju prostora, kjer lov ni več osrednji namen upravljanja lovišč, temveč le eno od orodij za ohranjanje naravnega ravnovesja. Rewilding Velebit je v tem procesu prevzel pomembno vlogo. Znotraj obstoječega zakonskega okvira, ki še vedno temelji na zakupu lovnih pravic, so začeli preusmerjati pozornost od odstrela k opazovanju divjih živali, obnovi ekosistemov in zmanjševanju človekovega pritiska na občutljiva območja.
Ta preobrat ni nastal čez noč. Dolga desetletja je bil Velebit prostor intenzivnega lova, ki je skupaj s krivolovom pustil posledice na številnih vrstah. Novi pristop pa temelji na počasnem, a vztrajnem zmanjševanju lovnega pritiska, na natančnem spremljanju populacij in na začasnih prepovedih lova tam, kjer se pokaže upad številčnosti. V nekaterih primerih so populacije divjadi celo dobile leto dni popolnega miru, da so se lahko obnovile. Lov se tako izvaja le tam, kjer je nujno za ohranjanje ekološkega ravnovesja, in vedno pod nadzorom strokovnjakov.
Ob tem se razvija povsem drugačen tip turizma. Namesto trofejnih fotografij in lovskih zgodb se obiskovalci danes odpravljajo v opazovalnice, skrite globoko v velebitskih gozdovih, kjer lahko v tišini le opazujejo medvede, jelenjad ali koze. Prihodki, ki jih tak turizem prinaša, se vračajo v naravo: v obnovo vodnih virov, v nadzor proti krivolovu, v monitoring populacij in v projekte, ki pomagajo lokalnim skupnostim. Velebit je tako dobil nov, trajnosten gospodarski model, ki koristi tako ljudem kot divjini.
Rewilding Velebit je v sodelovanju z okoliškimi lovišči razširil svoj vpliv na več kot 160.000 hektarjev prostora, kar ustvarja pomemben ekološki koridor med Severnim Velebitom in Paklenico. Obnovljeni vodni viri, nove lokve, zmanjšanje povoza divjadi in desetletni program repopulacije jelenjadi so le del širše slike, ki kaže, da se narava ob pravem pristopu zna hitro odzvati. Vse to spremljajo izobraževalni programi za mlade, delavnice za fotografe in aktivnosti, ki spodbujajo sobivanje človeka in divjih živali.
Hrvaški model ni popoln in tudi tam poteka razprava o tem, kako daleč naj gre preobrazba lovišč. A dejstvo je, da se je v nekaj letih zgodil pomemben premik: od lovišč, kjer je bil odstrel glavni cilj, k prostorom, kjer je divjina sama po sebi vrednota. To je pristop, ki ga že poznajo v Španiji, Romuniji, Čilu, Argentini in Kanadi — povsod tam, kjer so ugotovili, da narava najbolje deluje takrat, ko ji damo prostor in čas, da ponovno vzpostavi svoje ravnotežje.
In morda je prav to največja lekcija Velebita: da se lahko tudi na območjih z dolgo lovsko tradicijo razvije model, ki spoštuje kulturo, a hkrati odpira vrata prihodnosti, v kateri je divjina več kot vir — je partner, ki ga je treba ohraniti.
Jutarnji razkriva: Pod krinko varstva narave so na Velebitu ustvarili poligon za elitne posle?! Novinarji Jutarnjega lista so raziskovali, kaj se dogaja v zakulisju fundacije, ki javno spodbuja obnovo narave in sodeluje z lovskimi agencijami …
