V času, ko se po državi znova pripravljajo stavke, ko sindikati napovedujejo proteste, vlada pa govori o »racionalizaciji« in »vzdržnosti«, se človek nehote vpraša, ali se zgodovina res premika naprej — ali pa se samo vrti v krogu, kot stara žičnica, ki jo vsakih nekaj let prebarvamo, a nikoli zares zamenjamo.
V takšnih dneh se spomnimo prizora iz prvega dela Svetinove Stene, ko pozno zvečer na vrata potrka neimenovani mož, zavit v delavsko suknjo in dvignjen ovratnik. Prihaja z nenavadno prošnjo: Joža Čop naj pomaga pri stavki.
Svetina nam ne pove, kdo je bil ta človek. Le namigne, da ga je Čop že videl — »takrat, ko so zapili pusta«. In potem nam pusti, da razmišljamo.
Ko nekdo potrka pri Jožu Čopu
Noč je, svetloba petrolejke pada na grobo steno, na kateri sedi Joža Čop — tak, kot ga poznamo s fotografij: miren, zbran, z vrvjo čez ramo, kot bi se pravkar vrnil iz stene. Pred njim stoji neznani mož, obrnjen s hrbtom, v delavski suknji in s kapo potegnjeno globoko na čelo. Oblačila so iz časa med obema vojnama: težka volna, obrabljeni šivi, delavski plašč, ki ga nosijo ljudje, vajeni tovarniškega prahu in hladnih jeseniških večerov.
Mož govori, roka je dvignjena v kretnji, ki je hkrati prošnja in ukaz. Čop posluša — ne prestrašen, ne navdušen, ampak zadržan, kot človek, ki razume težo besed, a še ne vidi poti naprej.
Kdo je ta človek? Gregorčič? Čufar? Nekdo tretji? Svetina nam je pustil, da ugibamo — in grafika, simbolična vrv okrog telesa, naj to skrivnost ohrani.
Dva izmed možnih obrazov: Gregorčič in Čufar
Ko danes pogledamo zgodovino Jesenic, se pred nami izrišeta dve mo(go)čni figuri, ki bi lahko stali pred Čopovimi vrati.
Jože Gregorčič – Parov Jože. ➠ Delavec, športnik, tudi alpinist, organizator, človek, ki je v železarni dvignil glas, ko je bilo to nevarno. Leta 1936 je sodeloval v štrajku, bil odpuščen, zaprt, kasneje pa odšel v Španijo, kjer je postal politični komisar mednarodnega bataljona Dimitrov. Njegova življenjska pot je bila pot nepopustljivega delavskega boja.
Gregorčič bi bil idealen kandidat za tistega, ki potrka na vrata: odločen, neposreden, prepričan, da je pravica stvar dejanja, ne besed.
Tone Čufar – pisatelj, mizar, aktivist. ➠ Čufar je bil drugačen: bolj intelektualen, bolj literaren, a nič manj predan delavskemu gibanju. Bil je član SKOJ, KPJ, urednik, pisatelj, človek, ki je znal nagovoriti množice — in posameznike. Njegov jezik je bil jezik prepričevanja, čustva, moralne nuje.
Če bi kdo znal nagovoriti Čopa s stavkom: »Pomisli na druge, Čop! Ti si samec in ti gre še za silo. Kaj pa družine, kjer je doma deset otrok?« bi bil to prav Čufar.
Ali pa je bil nekdo tretji?
Miran Hladnik: »Pisatelji neredko za en svoj lik uporabijo več realnih oseb.«
Svetina je bil preveč natančen pisatelj, da bi pozabil omeniti ime. Če ga ni, je to zato, ker ga ni želel omeniti. Morda zato, ker je želel, da bralec razume nekaj drugega: da je bil Čop v tistem času simbol, da je bil delavski boj kolektivna stvar, da je bil agitator lahko kdorkoli izmed njih — Gregorčič, Čufar, ali pa nekdo, ki ga zgodovina ni zabeležila.
Svetina nam pusti odprto možnost, da je bil to glas časa, ne posameznika.
Zakaj je Čop okleval?
Čop ni bil človek političnih govorov. Bil je človek dejanj, sten, vrvi, tišine. V gorah je poznal pravila: če tvegaš, tvegaš zase. V stavki pa bi tvegal za druge — in proti tistim, ki so mu plačevali vodenje. Njegov notranji boj je bil boj mnogih delavcev tistega časa: med osebno varnostjo in kolektivno pravičnostjo. Agitator ga nagovori tam, kjer ga najbolj boli: pri občutku odgovornosti do drugih. In Čop, ki je bil v stenah vedno prvi, se znajde pred steno, ki je ni mogel preplezati z močjo rok.
Zgodovina se ponavlja
Ko danes gledamo stavke, napovedi rezov, negotovost delavcev in javnih služb, se prizor iz Stene zdi presenetljivo sodoben.
Tudi danes: »delavci« opozarjajo na izkoriščanje, vlada govori o racionalizaciji, ljudje se (mirno režijo kaosu in vse manj) sprašujejo, kdo bo nosil breme, in mnogi, tako kot Čop, oklevajo med osebnim mirom in skupnim bojem.
Zgodovina se ne ponavlja dobesedno — ponavlja se v ritmu, v vzorcih, v dilemah.
Zaključek: kdo je potrkal?
Morda je bil Gregorčič. Morda Čufar. Morda nekdo tretji. A v resnici je bil to glas časa, ki je potrkal na vrata mnogih ljudi, ne le Čopa. In danes, ko se znova pripravljajo stavke, ko se družba (zaradi potreb kapitala in politikov, ki se gredo odvračalni resničnostni šov) spet deli na »mi« in »oni«, ko se sprašujemo, kdo bo nosil breme sprememb, se zdi, da ta glas znova hodi od vrat do vrat. Vprašanje je samo: kdo bo tokrat odprl? Ali pa, če se malo posodobimo, poskušamo ob kakem drugem »dnevu mladosti« v novem prispevku vprašati: kdo je nagovoril Tomaža Humarja, ki je bil še bolj prepoznaven alpinist, da je posodil obraz stranki LDS?
