Foto: Audrey Fromson
Visokogorski svet in okolje, ki je višje, je pozneje deležno sprememb, ki jih prinaša otoplitev. Tudi tako si lahko razlagamo dogajanja. Katastrofalna poplava v dolini Trisuli konec avgusta je v Nepalu znova odprla vprašanje nevarnosti ledeniških jezer. Čeprav je bil neposredni vzrok nesreče podor v območju Langtang Lirunga, strokovnjaki opozarjajo, da podnebne spremembe in hitro umikanje ledenikov povečujejo tudi tveganje za nenadne izbruhe ledeniških jezer (GLOF). Podobne izkušnje imajo že desetletja v perujskih Andih, kjer se s tovrstnimi nevarnostmi soočajo že od sredine prejšnjega stoletja.
Leta 1941 je izbruh ledeniškega jezera Palcacocha v perujski Cordilleri Blanci povzročil katastrofalno poplavo, ki je opustošila mesto Huaraz in zahtevala več tisoč življenj. Nesreča je spodbudila državo, da je začela sistematično spremljati ledeniška jezera in uvajati zaščitne ukrepe. Kasneje so bile izvedene obsežne raziskave, popisi nevarnih jezer in tehnični posegi na več deset lokacijah. Razvili so različne metode zniževanja gladine jezer, od preprostih odvodnih kanalov do kompleksnih sifonskih in ventilskih sistemov.
Še hujša tragedija je Peru prizadela leta 1970, ko je potres sprožil ogromen podor z gore Huascarán. Snežno-ledeni plaz in blatni tok sta uničila mesto Yungay in povzročila približno 30.000 smrtnih žrtev, kar velja za eno najhujših ledeniško povezanih nesreč v zgodovini.
Do devetdesetih let je Peru veljal za vodilno državo pri obvladovanju nevarnosti ledeniških jezer. Nato so privatizacija energetike in zmanjševanje vloge države povzročili zastoj pri financiranju in vzdrževanju zaščitnih sistemov. Medtem se je segrevanje ozračja nadaljevalo in tveganja so ponovno naraščala. Leta 2024 je jezero Palcacocha prvič po več kot osemdesetih letih znova doseglo raven, da bi lahko prišlo do poplavljanja Huaraza.
Nepal je v zadnjih dveh desetletjih prevzel številne perujske izkušnje. Strokovnjaki iz obeh držav so sodelovali na skupnih delavnicah in terenskih ogledih. Posledica tega sodelovanja so bili tudi posegi na ledeniških jezerih Imja Tso in Tso Rolpa, kjer so znižali vodostaj ter s tem zmanjšali nevarnost razlitja. Nepal zdaj načrtuje podobne ukrepe še na več drugih potencialno nevarnih jezerih.
Kljub podobnim težavam pa imajo Himalaja in Andi eno bistveno razliko. V Peruju je dostop do ledenikov in jezer praviloma lažji, saj gore pogosto rastejo neposredno nad visokogorskimi travišči. V Himalaji pa so ledeniška jezera pogosto skrita globoko v odročnih dolinah, kamor ni cest in je vsak tehnični poseg logistično bistveno zahtevnejši in dražji. Zato v Nepalu večinoma uporabljajo preprostejše sisteme odvodnjavanja in zniževanja gladine.
Pomembna lekcija iz Peruja je tudi, da samo tehnični ukrepi niso dovolj. V mestu Huaraz so evakuacijske poti označene celo na javnih pročeljih, prebivalci pa redno sodelujejo v vajah in izobraževanjih (nekoč smo poznali celo »nič nas ne sme presenetiti«). Strokovnjaki poudarjajo, da morajo biti sistemi zgodnjega opozarjanja tesno povezani z lokalnimi skupnostmi, saj so prav domačini pogosto prvi, ki opazijo spremembe v gorah in rečnih dolinah.
Gorski geograf Alton Byers, ki že vrsto let povezuje perujske in nepalske raziskovalce, opozarja, da univerzalnih rešitev ni. Vsako ledeniško jezero je drugačno, vsak viseči ledenik ima svoje posebnosti in tudi opozorilni sistemi morajo biti prilagojeni lokalnemu okolju. Ključna sporočila iz Andov pa ostajajo enaka: dolgoročno financiranje, stalno spremljanje ledenikov, pravočasno ukrepanje in vključevanje prebivalcev v načrtovanje zaščitnih ukrepov.
Za Himalajo, kjer podnebne spremembe povzročajo hitro umikanje ledenikov in nastajanje novih ledeniških jezer, so izkušnje iz Andov dragocen opomin, da je preprečevanje posledic pogosto bistveno cenejše in učinkovitejše od odpravljanja škode po katastrofi.
