Ko statistične številke živalskih populacij postanejo resničnost za odvzem

V sodobni družbi vlada skoraj neomajno prepričanje, da je mogoče vse pomembno kontrolirano izmeriti, prešteti in upravljati. Toda številke niso vedno odsev resničnosti. Pogosto postanejo resničnost same po sebi.
To velja tudi v zdajšnjem državnem sistemu idiokracije v gospodarstvu, kjer se rast bruto domačega proizvoda lahko navidezno povečuje predvsem zaradi inflacije in rasti cen, ne pa zaradi dejanskega povečanja blaginje. Podobno gre karavana v naravovarstvu in lovskem upravljanju, kjer številčnost populacije neke vrste pogosto odloča o tem, ali bo živali dovoljeno loviti, preseljevati ali posebej varovati.

Dva primerka ruševca
Foto: ilsecoloxix

Nedavni primer iz Ligurskih Alp v Italiji je nazorno pokazal, kako občutljiv je tak sistem. Preiskava zaradi domnevno napihnjenega števila ruševcev je odprla vprašanje, ali lahko že razlika nekaj sto osebkov pomeni razliko med obstojem ali dodatnim pritiskom na ogroženo populacijo. Če je bilo kur res približno 200 in ne 400, potem ni šlo zgolj za statistično napako, temveč za podvojeno predstavo o naravnem stanju in posledično za večji dovoljen odstrel.
Toda vprašanje sega precej dlje od morebitnih zlorab. Temeljna težava je, da so številke v naravi vedno približki. Tudi v Triglavskem narodnem parku, kjer so letos v okolici Jalovca našteli 357 gamsov in 44 kozorogov, sami opozarjajo, da je mogoče, da so bile nekatere živali opažene večkrat. Opaženo število zato ni enako dejanskemu številu živali. Je zgolj ocena, nastala v določenih vremenskih razmerah, ob določeni vidljivosti in ob določeni razporeditvi opazovalcev.

In prav tu se skriva zanimiv paradoks sodobnega upravljanja narave. Čim bolj postaja narava predmet upravljanja, tem bolj smo odvisni od številk, za katere vemo, da so nepopolne in kot ustvarjene za izkoriščanje. Včasih se zdi, kot da človek vse bolj verjame tabeli kot gozdu, podatkovni zbirki bolj kot lastnim opazovanjem.
Še pomembnejše pa je vprašanje, ali narava sploh potrebuje tako intenzivno človekovo uravnavanje. Pred pojavom sodobnega lovskega gospodarjenja so številčnost vrst uravnavali predvsem medsebojni odnosi znotraj ekosistema. Plenilci, bolezni, dostopnost hrane, vremenske razmere in tekmovanje med vrstami so oblikovali dinamično ravnovesje. Volk, ris, medved, orel in številni drugi z vrha prehranjevalne verige niso bili zgolj porabniki plena, temveč del mehanizma, ki je tisočletja uravnaval številčnost rastlinojedov.
Danes človek pogosto najprej spremeni okolje, izrine plenilce, razdrobi habitat, gradi ceste, žičniške naprave in turistično infrastrukturo, nato pa posledice teh posegov rešuje z novimi posegi. Štetja, analize in načrti postajajo vse bolj kompleksni, naravni procesi pa vse bolj odrinjeni na rob.

Medved je morda najboljši primer. Ocene njegove številčnosti v Sloveniji se skozi leta precej spreminjajo, ker uporabljajo različne metode, od genetskih analiz do statističnih modelov. Razprave o tem, ali jih je 800, 1000 ali 1200, pa pogosto hitro postanejo politično vprašanje. Višja ocena pomeni večji pritisk za odstrel, nižja ocena več argumentov za zaščito. Številka tako ni več samo znanstveni podatek, ampak postane orodje v družbenem sporu.
Podobno velja za volkove, rise, divje prašiče ali jelenjad (glede na letošnji požrt radič z vrta morajo biti posamezni primerki precej odebeljeni). Pogosto se ustvari vtis, da je mogoče naravo voditi kot računovodsko bilanco. Če je živali preveč, jih odštejemo. Če jih je premalo, jih dodamo. V resnici pa ekosistemi niso preglednice. So zapleteni sistemi odnosov, ki jih človek razume le deloma.

To seveda ne pomeni, da štetja niso potrebna. Brez njih bi bilo poznavanje stanja populacij še slabše. Pomeni pa, da bi morali do številk pristopati z več realnosti. Številka ni resnica, ampak ocena. Štetje ni narava, ampak poskus njenega razumevanja. Težava nastane, ko ocene začnemo obravnavati kot nesporno dejstvo in na njih graditi posege, ki so za živali lahko usodni.
Največja ironija sodobnega upravljanja divjadi je morda prav v tem, da človek (morda jih je na državnih plačilnih seznamih kar preveč – tudi vse preveč meščanov) vse pogosteje skuša z administrativnimi številkami nadomestiti tiste oblike uravnavanja, ki jih je narava razvijala milijone let. Tam, kjer so nekoč odločali odnosi med vrstami, vse pogosteje odločajo obrazci, modeli in politične odločitve. In prav zato ostaja vprašanje odprto: ali z vedno natančnejšim štetjem naravo zares bolje razumemo ali pa le ustvarjamo vtis, da jo imamo pod nadzorom?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja