Pri »dobrih alpinistih« je (že) tako kot pri drugih ljudeh, ki so nekaj želeli in doživeli. Nekateri na starosti radi govorijo, drugi pa se umaknejo in uživajo v čem. Med tistimi, ki pa so (še) vedno v središču, je pa (še vedno) Reinhold. Morda tudi zaradi tega, ker ni nobenega sodobnega alpinista, »glasnika« in protagonista časa, ki bi zelo izstopal (nedvomno lahko za to okrivimo tudi podeljevanje Zlatih cepinov v množini ali pa nagrade in denarna priznanja). »Dobri alpinisti« pa včasih tudi prekmalu umrejo …

Ko je Reinhold Messner pred pol stoletja premikal meje mogočega v Himalaji in Alpah, si verjetno ni predstavljal, da bo pri skoraj 81 letih največ govoril o prihodnosti alpinizma. V nedavnem pogovoru s Holgerjem Rupprechtom za revijo Alpin je legendarni Južni Tirolec razmišljal predvsem o vrednotah gorništva, odgovornosti do narave in nevarnosti, da bi alpinizem postal le še ena turistična storitev.
Messner danes priznava, da ga starost dohiteva. »Postajam počasnejši, manj spreten, peša mi spomin, tako kot vsem ljudem, ki se starajo.« Toda še vedno ustvarja, predava in razvija nove projekte skupaj z ženo Diane. Prav to mu daje največ energije.
Čeprav je v zgodovino vstopil kot prvi človek, ki je brez dodatnega kisika osvojil vseh štirinajst osemtisočakov, se sam danes vidi predvsem kot nekoga, ki mora ohranjati določeno izročilo. »Še vedno čutim odgovornost, da naprej prenašam vrednote tradicionalnega alpinizma in odnos do narave,« poudarja.
Po njegovem se je alpinizem v zadnjem stoletju spremenil bolj kot kadar koli prej. Smučanje je postalo množična turistična dejavnost, športno plezanje samostojna športna disciplina, klasično gorništvo pa vse pogosteje drsi v organizirani visokogorski turizem.
»Lahko rezerviraš turo in se pustiš pripeljati na goro. Nimam nič proti tem oblikam dejavnosti, vendar jih moramo razlikovati. Niso ista stvar,« opozarja.
Prav v tem razlikovanju vidi eno ključnih nalog sodobnega gorništva. Po njegovem ni težava v novih oblikah obiskovanja gora, ampak v tem, da se izgublja razumevanje, kaj je nekoč pomenil alpinizem kot samostojna dejavnost, v kateri posameznik sam nosi odgovornost za svoje odločitve.
Posebej zadržan ostaja do tekmovalnega plezanja. Čeprav občuduje izjemno raven današnjih plezalcev, ga olimpijska različica tega športa ne navdušuje.
»Tekmovalno plezanje v sedanji obliki je brez duše. Manjka mu čustvena globina,« ocenjuje. Še bolj neposreden je, ko govori o hitrostnih disciplinah: »Videti je smešno, kako tečejo navzgor. To nima več nič skupnega z gorništvom ali pravim plezanjem.«
Po drugi strani z velikim spoštovanjem govori o posameznikih, ki še vedno utelešajo njegove predstave o vrhunskem alpinizmu. Med njimi omenja pokojnega Avstrijca Hansjörga Auerja in njegove proste solo vzpone ter Alexandra Huberja v znameniti smeri Hasse-Brandler v Veliki Cini. Pri takšnih dejanjih ga ne navdušuje hitrost, temveč pogum.
»Impresivno ni zato, ker je bilo hitro, ampak zato, ker je bilo pogumno in brez kompromisov.«
Zanimivo je, da ob pogledu nazaj ne izpostavlja predvsem svojih uspehov. Med največjimi neuresničenimi željami omenja sveti nepalski vrh Machapuchare, enega najlepših gora Himalaje, za katerega si je dve desetletji prizadeval dobiti dovoljenje za vzpon. Nepal ga ni nikoli izdal.
»Dvajset let sem poskušal pridobiti dovoljenje. Goro sem obiskal in našel možne smeri z vseh strani, vendar ni uspelo.«
Podobno odkrito govori tudi o projektih, pri katerih je moral priznati poraz. Med njimi je prečenje Lhotseja in Everesta, ki ga je po premisleku opustil.
»Moral sem si priznati: tega ne zmorem.«
Danes ga bolj kot lastni vzponi zanimajo ljudje, ki živijo v gorah. Veliko energije namenja fundaciji, ki podpira šole in razvojne projekte v Himalaji. Letos namerava ponovno obiskati nepalsko dolino Langtang, kjer pomaga pri razvoju izobraževalnih programov.
Njegov najnovejši projekt je tudi Reinhold Messner Haus v Južni Tirolski. A pri tem odločno zavrača oznako muzej.
»To ni muzej. Muzeji gledajo nazaj, to hiša pa gleda naprej.«
Čeprav so v njej predstavljeni tudi predmeti iz njegovega življenja in spomini na pokojnega brata Güntherja, je osrednji namen drugačen. Obiskovalce želi spodbuditi k razmišljanju o prihodnosti alpinizma, življenja v gorah in odnosu med človekom ter naravo.
Zato ni presenetljivo, da se v razstavi pojavlja tudi motiv volka, do katerega je Messner kritičen. Prepričan je, da njegovo širjenje ogroža tradicionalno planinsko pašo in s tem kulturno krajino Alp.
Toda ne glede na posamezna stališča ostaja osrednje sporočilo intervjuja drugje. Človek, ki je desetletja veljal za simbol osvajanja najvišjih vrhov sveta, danes opozarja predvsem na nevarnost izgubljanja duše gorništva.
Morda njegovo misel najbolje povzema odgovor na vprašanje, kako bi si želel, da se ga ljudje spominjajo čez sto let.
»Nočem biti legenda preteklosti. Želim dajati pobude za razmišljanje o prihodnosti.«
Pri človeku, ki je s svojimi vzponi zaznamoval celotno obdobje alpinizma, je to verjetno največji premik. Od osvajanja vrhov k razmisleku, zakaj sploh hodimo v gore.








