Polet, 13. julij 1952 – dLib.si
Ob prihodu okupatorja v nase kraje so mnogi vidni predvojni telovadci, športniki, alpinisti in strelci takoj vstopili v vrste aktivnih borcev proti jasi. stilnemu okupatorju. Mnogi ‘zmed njih so učakali osvoboditev, mnogi pa so tudi darovali svoja življenja kol talci, kol ujetniki v koncentracijskih tabo. ničih ali pa so padli v bojih s sovražnikom. Imena kot Porenta, Lubej, Ziherl, Peternelj, Herle, Arih in se mnoga druga ne bodo nikoli pozabljena. Mednje se uvršča tudi ime Mirana Cizlja, enega naših najboljših predvojnih športnikov.
Cizlju so bile največja ljubezen naše planine. Užival je v spoznavanju svoje lepe hribovite domovine, užival je v borbi z vetrom viharji, snegom in ledom. Največji užitek mu je bil, ko se je v navezi s tovarišem lahko vzpenjal po nepristopnih stenah in premagoval prirodo.
S plezanjem se je začel ukvarjati l. 1933 kot 18-letni dijak. Že naslednje leto je skupno s svojim najboljšim prijateljem Letnerjem preplezal težko smer v severni steni Špika. Še bolj je zaslovel naslednja leta, ko je preplezal vrsto najtežjih sten in se kot »Štajerc« vrinil med gorenjske plezalce, ki so imeli dotlej v stenah popolno premoč. V letih 1938 in 1939 je preplezal med drugim v Triglavu bavarsko, gorenjsko in skalaško smer, Hudičev steber v Prisojniku, prvenstveno smer v severozahodni steni Špika in v severni steni Rigljice.
Jeseni 1939 je naveza Letner-Cizelj spet plezala v Triglavski steni. Po večurnem plezanju je Letnerju, ki je vodil navezo, na gladki steni nenadoma spodrsnilo. Cizelj, ki je varoval, je skušal padec zadržati in pri tem izpostavljal lastno življenje na kocko. Toda vrv ni vzdržala padca in strmoglavil Letner je strmoglavil v prepad. Ta hud udarec je Cizlja močno prizadejal, ni ga pa strl. Naš znanj planinski veteran Joža Čop je nekoč izjavil: »Cizelj je bil nadarjen in tehnično najbolj izurjen alpinist takratne mlade generacije.«
Vsako zimo je Cizelj zamenjal plezalke, vrv in kline s smučmi. Tudi v tem športu je bil pravi mojster. Dvakrat je zmagal v smuku s Pece in še danes njegov rekord na tej progi ni potolčen. Bil je stalni prvak v alpskih disciplinah bivše mariborske zimskošportne podzveze. Njegova vožnja je bila mehka in elegantna, polna finese in ritma.
Leta 1939 je dosegel svoj največji uspeh: osvojil je državno prvenstvo v alpski kombinaciji in potolkel vso gorenjsko elito, med drugimi Žnidarja, Žvana, Koblarja, Urbarja, Čopa, Gajška itd. Proga s Pohorja je bila težka in polna tehničnih fines. V zadnji tretjini je bilo zelo težko mesto. Z brzino 70 km na uro je vozač pridrvel do mosta, ki je bil dolg 15 m in širok le dobrega pol metra. Tu sta bili sam dve možnosti: zmanjšati brzino in s tem izgubiti dragocene sekunde ali pa se izpostaviti nevarnosti, da greš v potok.
Cizelj je dolgo študiral to mesto. Slednjič je odlomil smrekovo vejico in jo nekaj metrov pred potokom zapičil v sneg.
Tekmovalci so se spustili. Kobler in Žnidar sta pred potokom zmanjšala brzino in srečno prišla čez. Za njima je štartal Čop. V veliki brzini vozi… majhen plug in že je na drugi strani jarka. Sedaj je na vrsti Žvan, znan po svoji drznosti. V divji brzini je zavil nekaj centimetrov preveč vstran in že se je znašel v potoku, moker kakor miš. Ko je Heim zdrvel čez to oviro v polni brzini, je gledalcem zastal dih. Niso se mogli prečuditi tehniki, eleganci in mehkobi, s katero je smučar obvladal to mesto. Nihče ga ne bo več posekal, tako se je govorilo.
Na startu se je pojavil Cizelj. V strahoviti brzini se je bližal odločilnemu mestu, spretno je amortiziral vse kotanje in jarke.
Sedaj … most. Gledalcem je zastal dih. Cizelj je z očmi iskal smrekovo vejico, se odrinil z vso silo in s skokom, dolgim okoli 25 metrov po zraku preletel zadnjo, najtežjo oviro ter po srečnem pristanku na drugi strani potoka nadaljeval vožnjo do cilja v polni brzini. Njegov čas je bil za celih 5 sekund boljši od drugoplasiranega Heima.
Cizelj pa ni bil samo izvrsten- smučar in alpinist. Že kot gimnazijec je telovadil pri »Sokolu« in bil kot naraščajnik tudi odličen orodni telovadec. Bil je tudi stalni član državne reprezentance v odbojki, sodeloval je z reprezentanco v Pragi in Sofiji, kjer je bil poleg dr. Požarja eden naših najboljših igralcev. Tekmoval je tudi kot plavač in skakalec v vodo, razen tega pa še kot kolesar in igralec namiznega tenisa. V I. moštvu nogometnega kluba ISSK Maribor je igral takrat, ko je bil klub prvak Slovenije.
Leta 1939 in 1940 je z odličnim uspehom dokončal »Visoko šolo za telesno vzgojo« v Beogradu. Po mnenju docenta DIF v Beogradu tov. Bore Jovanoviča, ki je bil že takrat predavatelj, je bil Cizelj po svojem praktičnem in teoretičnem znanju najboljši predvojni študent.
*
Prišla je okupacija …
V začetku novembra 1943 sta prišla v III. kranjsko četo, ki se je nahajala na položajih pod Storžičem, dva prostovoljca iz Maribora: inž. Jurkovič in Miran Cizelj. Povedala sta, kakšen teror izvajajo hitlerjanci nad prebivalstvom. Oba sta bila povezana v OF, Cizelj je bil član sabotažne skupine pri železnici. Ko so januarja 1943 Nemci uničili Pohorski bataljon in se bahali, da »banditov« ni več v »rajhu«, so vrgli vse sile na odkrivanje organizacijske mreže OF. Kulturbundovci so špionirali po vseh vogalih in zato je bilo delo v takšnih pogojih zelo težko.
Nekega dne je obveščevalna služba sporočila, da je sabotažna skupina pri železnici izdana, Cizelj in ostali se morajo takoj umakniti na varno. Ker so bili stiki s Pohorjem prekinjeni, sta inž. Jurkovič in Cizelj odpotovala čez Avstrijo na Gorenjsko, kjer sta takoj dobila stik s partizani.
S prihodom Cizlja, ki je bil rezervni oficir in inž. Jurkovič, ki je bil dober politični delavec in organizator, je naša četa krepkeje zadihala. Cizelj je vpeljal praktične in teoretične ure vojaškega šolanja. Decembra 1943 je bil z odredbo štaba Gorenjskega odreda imenovan inž. Jurkovič za komisarja čete, Cizelj pa za operativnega oficirja čete.
V borbi vedno hraber in nepopustljiv, kot vodja sposoben in elastičen, v družbi vedno vesel, nasmejan in pristopen … takšen je bil Miran Cizelj-partizan. Vsi borci so ga vzljubili, zaradi svojih dejanj v bojih je kot vodja užival vso avtoriteto in priljubljenost.
*
Prve dni januarja 1944 je naša četa peljala neoborožene partizane, da izpopolnijo na novo formirane enote na Štajerskem. Po globokem snegu se je kolona premikala proti Kamniškim planinam. Četa se je po dolgem pohodu utaborila, komisar in dva terenca so odšli naprej, da poiščejo stik s kamniškimi partizani. Spotoma so se ustavili pri Ambrožu, kjer jih je presenetila nemška patrola. Švabi so takoj odprli ogenj. Komisarja je zadel rafal in zvrnil se je na mestu mrtev, en partizan je skočil skozi okno in se je prebil skozi obroč, drugega pa so Nemci ujeli.
Četa je bila takoj pripravljena in komandir je poslal deset borcev z dvema mitraljezoma in Cizljem na čelu, da pregledajo situacijo. Ko so prišli do Ambroža, jim je preplašena gospodinja pokazala smer kamor so se Nemci umaknili z ujetim partizanom. Cizelj je takoj sestavil načrt. Osem borcev in en mitraljez je napotil proti Cerkljam, z drugim mitraljezom pa je padel Nemcem v bok.
Ko smo dosegi, Švabe, se je dvignila gosta megla. Odprli smo ogenj, istočasno je zapel Cizljev mitraljez. Nemci, ki so mislili, da jih je obkolila močna partizanska skupina, so v paničnem strahu pobegnili. Ko smo se spet sešli s Cizljem, smo našli tudi ranjenega partizana. V hipu, ko ga je Nemec hotel ustreliti, so zapele naše puške in mitraljezi. Strel je zgrešil cilj in le oprasnil partizana po licu, ki se je vrgel na zemljo in se delal, da je mrtev. Tako je Cizljeva duhaprisotnost rešila že na smrt obsojenega partizana.
Ko je četa izpolnila svojo nalogo, se je hitro vrnila na terene pod Storžičem. Od dolgih pohodov in globokega snega smo bili vsi izčrpani in lačni. Utaborili smo se v koči na Poljani, na sedlu med Storžičem in Veliko Poljano. Nemci, ki so bili obveščeni o našem prihodu, so nas hoteli presenetiti. V velikem snežnem metežu je odšla močna ekipa nemških vojakov na smučeh in v belih plaščih proti našemu taborišču. Naše izvidnice so takoj sporočile prihod sovražnika in četa je nemudoma pripravila zasedo. Borci so blokirali sedlo in se zakopali v sneg, druga skupina, s Cizljem na čelu, se je vzpela na gladko steno na drugi strani sedla. Sneg je na gosto naletaval, bilo je tako mrzlo, da smo morali izvleči municijo, da ne bi maščoba v puškah zmrznila.
Po dveh urah čakanja se je nemška kolona približala in se razvrstila v strelce. 50 metrov pred položaji je naša zaseda odprla ogenj. Nemci so sprejeli borbo in iskali zaklona v smeri proti steni. Tedaj je zadonelo glasno povelje: »Ogenj!« Cizljev vod je užgal Švabe v hrbet in cela strelska kolona se je znašla v križnem ognju. Plava raketa je naznačila umik. Švabi so zapustili na snegu sedem mrtvih, od naših je bil le eden ranjen v roko.
Ker je obstajala nevarnost, da se Nemci vrnejo, je Cizelj sezul ubitemu Nemcu smuči in zasledoval kolono po gozdu. Šele ko se je prepričal, da so se zavlekli v Tržič, se je vrnil v taborišče.
*
Dolgi marši, neprestana borba, visok sneg, hud mraz in lakoma so močno izčrpali našo četo. Več borcev je zbolelo, nekaterim so zmrznili prsti na rokah in nogah. Tudi Cizelj je tožil o bolečinah.
Vzdržal je v četi še dva dni, nato pa ni mogel več naprej. Dobil je pljučnico. Odnesli smo ga v vas Veterno blizu zdravilišča Golnik, kjer že nekaj mesecev niso strašili Nemci. Tu smo ga zaupali zanesljivi gospodinji, da ga ozdravi. Pri slovesu je še zaprosil za orožje: »Tovariši, za vsak primer …« Dali smo mu dve ročni granati in revolver.
Našel se je izdajalec. 18. januarja 1944 je nemška patrola obkolila vasico. Pretaknili so vse kote, da najdejo »bandita«. Ko je Cizelj spoznal, da je obkoljen, je bilo že prepozno, kajti bil je tako slab, da ni mogel niti hoditi. Z največjo muko se je po trebuhu zavlekel na kaščo pod streho, kjer je bilo suho meso. Toda Nemci so imeli s seboj psa, ki je odkril skritega partizana. Švabi pričeli s pušknimi kopiti razbijati vrata, tedaj pa je zagrmel strel. Pred preplašene Nemce se je zvalilo izčrpano truplo. Cizelj bi lahko z bombami sicer ubil nekaj Nemcev, toda vedel je, da bi se pozneje sigurno maščevali nad ženo in požgali vas. Ko je spoznal, da beg ni več mogoč, si je raje sam vzel življenje, samo da ga ne bi dobil sovražnik v pest živega.
*
Takšno je bilo življenje in smrt Mirana Cizlja. Njegovo telo je že zdavnaj strohnelo, toda njegov lik ne bo nikoli pozabljen. Njegova možatost, borbenost in neustrašenost pred ovirami, njegova poltenost, in odkritosrčnost, tovarištvo, discipliniranost in ljubezen do domovine ter predanost idejam Komunistične Partije, ki je spočela in vodila borbo za osvoboditev vseh jugoslovanskih narodov, so vrline, ki odlikujejo lega hrabrega športnika in istočasno stopinje, po katerih moramo neprestano vzgajati našo mladino v vseh telesnovzgojnih organizacijah. Pri lem delu naj nam bo lik športnika-partizana Mirana Cizlja svetal vzor, ki ga ne sme nikoli pozabiti niti naš rod niti bodoče generacije.
Kapetan Rutar Miloš
