Gorski bivaki (tudi) v Dolomitih postajajo turistične »instagram«, »YouTube«, »…« točke, posledica pa je porast reševanj in resna varnostna skrb.
Nova arhitektura »modnih arhitektov«, videoblogerji in družbena omrežja so iz nujnih zatočišč naredili (pre)obljudene destinacije, kamor se podajajo tudi neizkušeni obiskovalci — pogosto brez razumevanja zahtevnosti dostopa.
Naši zahodni sosedje kot v zadnjem času najbolj izpostavljen primer kažejo na bivak Fiamme Gialle (na fotografiji) na 3.000 metrih pod Cimon della Pala. Ko je bil stari, temačni in minimalistični bivak zamenjan z novo, svetlo in arhitekturno privlačno strukturo, se je zgodilo točno to, kar so nekateri domačini napovedovali: postal je cilj sam po sebi, ne več varno zatočišče.
YouTuberji, Instagram profili in videoblogerji so ga hitro razglasili za »najlepšo brezplačno nočitev v Dolomitih« in vsak mora zdaj odkljukati: »tudi tam se bil!« Posledica je (bila) množica obiskovalcev, ki so se na 3.000 metrov odpravili brez ustrezne opreme, brez izkušenj in pogosto brez razumevanja, da do bivaka vodi ena (naj)težjih ferat v regiji — Bolver Lugli.
Od odprtja novega bivaka je moral Soccorso Alpino Trentino posredovati vsaj osemkrat, kar je za to območje brez primere. Reševalci poročajo o: ljudeh, ki so podcenili dolžino in tehnično zahtevnost poti,
obiskovalcih, ki niso preverili vremenske napovedi, primerih, ko so se ljudje ustrašili, podhladili ali obtičali v temi, obiskovalcih, ki so v bivaku prespali, nato pa zaradi snega ali ledu niso mogli sestopiti.
V enem od primerov so morali reševati tri mlade pohodnike, ki so najprej obtičali na ferati Bolver, prehlajeni in v paniki. Noč so preživeli v bivaku, reševanje pa je bilo mogoče šele ob zori, ko je vreme dovolilo polet helikopterja.
Reševalci opozarjajo, da se je s prenovo spremenila tudi percepcija bivakov.
Nekoč so bili to prostori brez latrin, kamor si šel le, če si moral. Danes so videti kot »gorske hotelske kapsule«, kar ustvarja napačen vtis, da je dostop lahek in varen.
Gino Taufer iz CNSAS pravi, da je problem postal vprašanje javne varnosti: ljudje prihajajo zaradi fotografije, ne zaradi razumevanja gora. Ko se razmere poslabšajo, pa ogrožajo sebe in reševalce.
Podobne prenove čakajo tudi bivaka Aldo Moro in Renato Reali (da zlatorogovih ne omenjamo), kar pomeni, da se lahko pojav ponovi. Reševalci zato pozivajo k: jasnejši komunikaciji o zahtevnosti dostopa, omejitvam ali regulaciji uporabe bivakov, vrnitvi k razumevanju, da bivak ni turistična atrakcija, temveč zasilno zatočišče.
Če se trend ne bo obrnil, opozarjajo, bo treba razmisliti o formalnih ukrepih. Podobno kot pri nevarnih križiščih v mestih ali pri izpostavljenih »končnih« prometnicah? Za vsak bivak svojega policista ali pa denimo lovskega inšpektorja, kot lahko opazujemo …?
