V državi, kjer je transparentnost skrita kot najdragocenejši zaklad, je (pač) vse mogoče
Zgodovinska cesta čez prelaz Vršič z oznako R1–206 se je znašla na seznamu cest z omejitvijo. To so v bistvu vse ceste, saj so vse omejene s hitrostjo, dopustno težo itd … Ker pa nekateri uradniki, občinarji in njih čelniki, namesto da bi skrbeli, da bi bile naše, (ne njihove, kot si zamišljajo), ceste urejene in omogočale »gladek in varen« prevoz iz kraja v kraj, skrbijo za projekte, kjer se lahko precej denarja prenese na projektante, lobiste, nevladnike, itd. smo pač tam, kjer smo. Namesto da bi zmanjševali število ovinkov, jih raje še razvlečejo. Značilen projekt, ki so ga nekaj časa g(n)ojili kot možnost izdelave predora (skrajšanje potovalnega časa med Trento in Gorjesavsko dolino), je kar naenkrat padel v predale. Smo že dovolj vrgli v žepe, … Sedaj so trendi drugačni. In nastal je nov projekt: »Umirjanje prometa v dolini Vrata in preko prelaza Vršič«
Vsak izgovor prav pride — gov.si: Stanje na parkiriščih in vpliv vremenskih razmer na gradbena dela
Uporabnike prostora obveščamo, da parkirišča na območju prelaza do začetka poletne sezone 2026 ne bodo v celoti dokončana.
Do zamika pri izvedbi del je prišlo zaradi dveh ključnih dejavnikov, in sicer se je dolga zimska sezona praktično neposredno prevesila v poletno obdobje, kar je izvajalcu onemogočilo zaključek gradnje parkirnih ureditev v predvidenem terminu, nadaljevanje gradbenih del na terenu pa močno ovira in omejuje vseskozi prisotno nedovoljeno parkiranje vozil na območju prelaza, kar povzroča dodatne zamude pri izvedbi.
Siniša Germovšek je ob predsezonskem dogajanju v svojem zapisu izpostavil vprašanje, ki ga v zadnjih mesecih zastavlja vse več ljudi: kaj se pravzaprav dogaja na Vršiču in zakaj se zdi, da se stanje iz leta v leto slabša? V bistvu smo že z uvodom odgovorili, kaj se dogaja, a vseeno, … Njegova kritika ni usmerjena v idejo umirjanja prometa, temveč v način, kako se ga lotevajo odločevalci — nepregledno, nedokončano in brez občutka za prostor, ki ga urejajo.
Trenutno najbolj očitna težava je izginotje lanskih parkirišč na vrhu prelaza. Število 39 ni majhno, še posebej ne na tako občutljivem območju, kjer je vsak meter prostora dragocen. Lani so bila ta parkirišča normalno v uporabi, letos pa jih ni — uradno zato, ker gradbena dela niso zaključena. A ko človek pogleda fotografije, posnete že oktobra lani, se težko znebi vtisa, da dela sploh niso bila načrtovana za pravočasno izvedbo. Na ravnem, 300 metrov dolgem odseku, kjer bi lahko uredili parkirišča, ni videti ničesar, kar bi opravičevalo večmesečno zamudo. Še več: začasna prometna signalizacija, ki je bila predpisana za izvedbo del, sploh ni bila postavljena, kar pomeni, da gradbišče v resnici nikoli ni bilo pripravljeno.
V takšnem stanju se uvaja nov prometni režim, ki ga spremljajo zapornice. Te naj bi po uradnih pojasnilih usmerjale promet, obveščale voznike in nadzorovale vstop. A zapornice ne rešujejo ničesar, kar bi bilo na Vršiču resnično problematično. Tranzitni promet je tam od nekdaj potekal brez težav, zapornice pa ga ne omogočajo — prej ga ovirajo. Njihova prisotnost daje vtis, da se prelaz spreminja v parkovno cesto, kjer je promet nekaj, kar je treba disciplinirati, ne pa razumeti.
Alpinisti vse manj plezajo v Steni. Sedaj bodo manj nad Vršičem. Zato, da se predvsem tujim turistom omogoči nemoten promet, sledi kot na Slovaškem …
Kot protiutež ukinjenim parkiriščem se ponuja brezplačni avtobus. Ideja sama po sebi ni slaba; pravzaprav je nadaljevanje projekta, ki sta ga Bovec in Kranjska Gora začela že leta 1997. A brezplačnost ima svojo ceno – davkoplačevalci naj še več plačujemo?. Avtobus ne zmanjšuje prometa, temveč ga premika. Ljudje se pripeljejo do izhodišč, kjer morajo nekje pustiti avto(mobile), motoristi prehrupne motorje, kar pomeni večje obremenitve Kranjske Gore, Trente, Lepene in Bovca. Brezplačnost privablja tudi organizirane skupine, predvsem upokojenske izlete, ki lahko hitro zapolnijo ostale avtobusne linije in onemogočijo uporabo tistim, ki bi avtobus dejansko potrebovali za planinske ture.
Vozni red, ki je bil objavljen z začetkom junija, kaže na izjemno gost promet avtobusov. Prvi odhodi so že ob pol petih zjutraj, zadnji po deseti zvečer. V glavni sezoni avtobusi vozijo praktično vsako uro, sploh ob vikendih in praznikih. To pomeni, da bo na prelazu dnevno več deset avtobusov, kar je največ v zgodovini Vršiča. Torej je to zmanjševanje prometa? A takšna frekvenca ima svojo ceno: gradbeno podjetje ne morejo učinkovito delati (ne smejo ponoči, ko ni prometa, kot bi bilo edino razumljivo, glede na trend), saj je cesta preveč obremenjena, zapor ni mogoče vzpostaviti težka mehanizacija ne more mimo dela se vlečejo in stroški rastejo. To je eden od razlogov, zakaj parkirišča niso bila dokončana.
Financiranje teh »kao projektov« prihaja iz različnih virov — državnega proračuna, evropskih skladov in DUJPP —, a prav ta razpršenost povzroča največ težav. Projekti niso usklajeni, roki se ne ujemajo, odgovornosti so razpršene, rezultat pa je sistem, ki je videti kot skupek improvizacij, ne pa kot premišljen načrt.
Vršič je ena najlepših panoramskih cest v Sloveniji, izhodišče številnih planinskih tur in pomemben del kulturne krajine. Zato bi moral biti urejen s spoštovanjem, ne pa s hitrimi rešitvami, ki povzročajo več škode kot koristi. Grmovšek opozarja, da bi morali odgovorni nositi posledice za neučinkovito porabo javnega denarja in za škodo, ki jo povzročajo prostoru. A še pomembneje je vprašanje, ki ostaja odprto: ali bo Vršič še kdaj dostopen, urejen in premišljeno voden prelaz — ali pa bo ostal talec nedokončanih projektov, zapornic in prometnih eksperimentov, ki nikomur ne koristijo.
PN
