Nekatere stene imajo dolg spomin, alpinizem pa nas na svoji senčni strani (pre)pogosto opomni, da za človekom ostane le spomin in včasih tudi spominska plošča
V severnem ostenju Široke peči, enem najbolj odmaknjenih in divjih kotičkov Martuljkove skupine, je konec septembra med društvenim plezalnim taborom omahnil v smrt Jernej Ženko. Petintridesetletni alpinist, mentor, načelnik športnoplezalnega odseka in človek z neizmerno energijo je omahnil med plezanjem smeri Ogrin-Župančič, ko se je že v lažjem svetu pod njim odlomila skala. Za seboj je pustil praznino med soplezalci, prijatelji in generacijami plezalcev, ki jim je pomagal odkrivati svet gora. Kot so zapisali pri AO Kozjak: »Čeprav za seboj pušča veliko praznino, bo Jernej ostal z nami – v gorah, ki jih je imel tako rad, v zgodbah, ki smo jih skupaj ustvarili, in v spominu vseh, ki smo ga imeli čast poznati.« Kot so zapisali gorski reševalci, so stene krušljive.
Toda Široka peč hrani še starejše spomine.
Drugega julija 1967 sta v Direktni (Kočevar-Debeljak) smeri v isti steni umrla devetnajstletni Tomo Križnar iz Tržiča in osemnajstletni Uroš Škerl iz Kranja. Bila sta člana Alpinističnega odseka Kranj, sveža diplomanta tehniške šole in ena najbolj obetavnih mladih navez svojega časa. Po ocenah tedanjih vodij tabora in soplezalcev sta bila smeri dorasla. V zgornji tretjini stene je prišlo do padca. Eden za drugim so odpovedali klini (njune »poklicne« improvizirane kline si lahko ogledate med plezanjem Osrednjega stebra Rogljice – kot pa so zapisali reševalci, se je raztegnila vponka) in oba je odneslo globoko v severno pobočje.
V novembrskem Planinskem vestniku se je od njiju poslovil Franci Ekar. Njegove besede še danes zvenijo presunljivo. Pisal je o fantih, ki sta želela »enkrat brez skrbi plezati,« o mladosti, ki je žarela iz njunih načrtov, in o navezi, iz katere so vsi videli prihodnost. »Le vrhovi Grintovcev, Karavank in Julijcev so ostali tam gori se bomo v mislih spet srečevali.«
Malo je krajev v slovenskih gorah, kjer bi se čas zdel tako nepomemben kot pod severnimi stenami Martuljka. Široka peč ostaja skoraj enako divja, kot je bila pred desetletji. Brez markiranih poti, brez množic, brez udobja. Še vedno je svet, kjer se mora človek zanesti predvsem nase, na soplezalca in na skalo. Prav zato privlači generacije alpinistov.
Med letoma 1967 in 2026 se je alpinizem nepredstavljivo spremenil. Vrvi so boljše, varovala zanesljivejša, znanje širše dostopno. Toda nekatere stvari ostajajo enake. Navdušenje pred veliko in krušljivo steno. Iskrica v očeh mladih plezalcev. Občutek svobode v navpičnem svetu. In spoznanje, da gora nikoli ni povsem ukrotljiva. Če je »Špik (2472 m), ki je od vznožja do vrha pravilnejše in eksaktnejše zidana piramida, nego vse piramide v faraonovi deželi,« kot je o tej gori (in steni) zapisal Josip Vandot, lahko rečemo, da je stena Široke peči od »boga zidana«.
Morda zato ni naključje, da v Široki peči najdemo tudi smer z imenom Večna pot.
Ko danes pomislimo na Jerneja Ženka, Toma Križnarja in Uroša Škerla ter še koga, ne pomislimo najprej na njihove zadnje trenutke. Pomislimo na njihove vzpone, prijateljstva, načrte in navdušenje, zaradi katerega so vedno znova odhajali v stene. Na iskrico, ki jih je gnala navzgor.
Široka peč stoji še naprej. V njenem pogosto obarvanem kamnu pa ostajajo zapisane zgodbe generacij alpinistov, tudi tistih, ki se iz nje niso vrnili. Njihova imena niso del stene zaradi načina, kako so umrli, temveč zaradi načina, kako so živeli.
