V zadnjih desetletjih je športno plezanje močno spremenilo način, kako dojemamo stene. Svedrovci, urejena varovališča, dostopnost smeri in stalna težnja po večji varnosti so (pre)mnogim odprli vrata v navpični svet. To je nedvomno ena od velikih pridobitev sodobnega (športnega) plezanja. Težava nastane takrat, ko logika športnega plezališča začne nekritično prodirati tudi tja, kamor ne sodi.
Nedavni primer samovoljnega dodajanja svedrovcev v znameniti smeri Triangolo Industriale v plezališču Nibbio pri Resinelliju ni le lokalni incident. Je simptom širšega pojava, ki ga poznamo tudi v naših stenah. Vse pogosteje se srečujemo s preopremljanjem smeri, dodatnim vrtanjem, zgostitvijo varovanja in celo spreminjanjem prvotnega značaja vzponov. Pri tem se pogosto pozablja, da smer ni zgolj linija skozi skalo, temveč tudi zgodovinski dokument. V zelo redko obiskanih plezališčih že desetletja kot celoletni okraski visijo vpeti raznobarvni sistemi. Je to res ogledalo? Mar je res ob vseh teh razpokah, ki v stenah omogočajo, da se tradicionalni klini preprosto zabijajo, treba vse prevrtati? Mar je tik ob poči, ki omogoča vpetje metuljev in zatičev, res treba »borati«? Mar morajo gorski reševalci, ki imajo vse večjo neomejeno zalogo svedrovcev in vrtalnikov, res za vsako vaj(ic)o narediti nova sidrišča? So kje sploh meje? Eden od še živečih priznanih gorskih reševalcev je ob nekem »modernem« reševanju takole dejal: »Kot bi mignil, še preden sem se v steni dobro ogledal, je v skali tičalo pet svedrovcev. Nobenega se nisem ne dotaknil ali pa prijel za vanj vpeto vrv. Bili so nepotrebni.«
Prvi plezalci niso v steni pustili le klinov ali svedrovcev. Pustili so idejo. Njihova izbira prehodov, razdalje med varovali, ki so bila tudi ob tehničnem plezanju večja kot danes ob športnem, ocena tveganja in slog vzpona so sestavni del smeri. Ko nekdo desetletja pozneje brez soglasja poseže v takšno linijo, ne spreminja le tehničnih podrobnosti. Izbriše del zgodovine in razvrednoti znanje, sposobnost, pogum ter ustvarjalnost tistih, ki so smer zasnovali in preplezali v povsem drugačnih razmerah.
Današnji svet nas navaja, da mora biti vse dostopno, prilagojeno in udobno. Podoben vzorec se vse bolj kaže tudi v plezanju. Če je smer pretežka, jo nekateri želijo olajšati. Če je preredko opremljena, bi jo radi zgostili. Če zahteva posebno psihično pripravljenost, bi jo spremenili v nekaj bolj predvidljivega. Toda niso vse smeri namenjene vsem. In ni nujno, da postanejo.
Alpinistične in zgodovinske plezalne smeri imajo pravico ostati takšne, kot so bile zamišljene. Tako kot ne bi popravljali klasične literarne mojstrovine, ker je bralcem danes prezahtevna, tudi ne bi smeli samovoljno spreminjati plezalskih klasik zato, ker presegajo naše trenutne sposobnosti. Če določene smeri ne zmoremo preplezati v njenem izvirnem značaju, je pošten odgovor preprost: izberemo drugo smer ali pa se vrnemo bolje pripravljeni.
To seveda ne pomeni, da obnova dotrajane opreme ni potrebna. Nasprotno. Zamenjava nevarnih, zarjavelih ali poškodovanih varoval je v številnih primerih nujna. Razlika med obnovo in spreminjanjem pa je bistvena. Namen prve je ohranitev smeri, namen druge pa njena preobrazba.
Plezalska skupnost je skozi desetletja gradila bogato dediščino. V njej so zapisani pionirski vzponi, drzne vizije in razvoj plezalne misli. Vsak nepotreben svedrovec, vsaka nova luknja in luknjica v skali in vsak poseg brez osnovnega soglasja pomenijo tudi izgubo dela tega izročila.
V času, ko se zdi, da je mogoče vse prilagoditi lastnim željam, je morda vredno ponovno poudariti preprosto načelo: zgodovinske smeri niso naša last. Prevzeli smo jih le v varstvo. Naša naloga ni, da jih prilagodimo sebi, temveč da jih, kolikor je mogoče, ohranimo za tiste, ki bodo prišli za nami.
AK
