Sezona gre naprej. Na osemtisočakih so že opravili številne pristope, predvsem južne domače stene so ob za dejavnost lepem vremenu »oživele«. Žal pa zaloga vode vse bolj vztrajno pada … O alpinizmu in še o čem tudi v: Bogdan Biščak: o tem in onem. »Kogelski utrinki« pa s strani Žige Oražma …
NOVOSTI OD TAM
Une Saison en Enfer (Sezona v peklu / ED-, 600 m, M6, 80°) – nova smer v severni steni Vignemale
Ko se Pireneji spremenijo v led(e)ni labirint in tišina postane edini sopotnik.
Med 17. in 18. aprilom 2026 sta Corentin Roux in Luc Sio‑Roussie splezala novo smer v severni steni Vignemale, najvišje gore francoskih Pirenejev. Smer, poimenovana Une Saison en Enfer (600 m, M6, 80°, ED‑), poteka po osrednjem delu stene Aiguille des Glaciers in združuje dolge mešane prehode, strme led(e)ne rampe ter izpostavljene skalne odseke, ki zahtevajo popolno zbranost in izkušnje.
Vzpon se je začel v popolni samoti — pred mogočno severno steno, ki je v zgodovini Pirenejev veljala za »hladilnik z najlepšo fasado«. Noč sta preživela pred zaprtim zavetiščem, na mizah pod zvezdami, da bi se izognila temperaturnemu šoku ob jutranjem vstopu v steno. Že prvi metri so pokazali, da Vignemale po resnosti ne zaostaja za velikimi alpskimi stenami: trda snežna podlaga, nekaj ledu in težki nahrbtniki so hitro prebudili mišice.
Ključni del smeri je dolga mešana prečnica nad previsi, ki vodi v zgornjo ledno rampo. Ko sta jo dosegla, povratka ni bilo več — stena je zahtevala popolno predanost. Višje se linija poveže z izrazitim skalnim kotom, ki prehaja v sistem ozkih žlebov, naravnih snežno‑lednih zajed, ki vodijo naravnost proti vrhu Aiguille des Glaciers.
Na vrhu ju je pričakala noč in neudoben bivak, medtem ko so se iz globin stene neprestano slišali udarci padajočih snežnih plošč. Naslednje jutro je prineslo še zadnji izziv — dolgo, strmo grebensko linijo proti Punti Chausenque, polno snega in negotovih mest, pod grozečim popoldanskim nevihtnim oblakom. Ob 13.30 sta stopila na snežno ramo Chausenque in zaključila vzpon.
Sledil je naporen sestop po mehkem snegu, pod žgočim soncem in z izpraznjenimi plastenkami. Ko sta se v dolini ozrla nazaj, je Vignemale že izginjal za borovimi vejami, a odmev padajočih blokov v senci severne stene je ostal — kot spomin na plezanje v peklu, ki sta ga preživela.
Nepričakovana avantura – Nova smer v severni steni Grandes Jorasses: Jorassique Pâques (1100 m, M7, A3)
Že v začetku aprila (opisi prihajajo postopoma) je četverica mladih francoskih alpinistov — Arthur Poindefert, Pierre Girot, Hugo Peruzzo in Kilian Moni — v severni steni Grandes Jorasses splezala novo, izjemno zahtevno smer Jorassique Pâques. Vzpon, ki je v celoti trajal šest dni, je postal prelomnica v njihovem alpinističnem razvoju: kombinacija drznosti, prijateljstva, raziskovanja in mladostne neustrašnosti.
Skupino druži članstvo v francoskem GEAN (Groupe Excellence d’Alpinisme National), kjer so našli skupne ambicije in zanesljive soplezalce. Vsak od njih je v steno prinesel svoj značaj: – Kilian Moni, ki je med vzponom izgubil zobno krono, a nadaljeval brez pripomb. – Hugo Peruzzo, ki je preluknjal svoj napihljivi portaledge, a še vedno trdil, da je »skoraj udobno«. – Pierre Girot, mojster tehničnega plezanja in plezalne umetnosti v skali. – Arthur Poindefert, pobudnik ideje in gonilna iskra odprave.
Prvi poskus decembra se je končal že drugi dan zaradi napake pri manevru. Januarja si je Arthur izpahnil ramo in zima je minila brez nove priložnosti.
Šele konec marca se je odprlo kratko okno stabilnega vremena — dovolj, da so se odločili za ponovni poskus.
Prvi dan so se vrnili do točke, kjer so decembra obtičali. Noč je bila neudobna, polna snega in dvomov, a zjutraj so se odločili nadaljevati. Vstopili so v nepreplezan, izjemno strm del stene med smerema Directe de l’Amitié in Bonatti–Vaucher, kjer je bilo treba opustiti idejo o prostem plezanju — preveč čiščenja, preveč objektivnih težav.
Tretji dan so vstopili v najtežji, previsni del stene. Arthur je dve uri in pol kopal skozi šestmetrski previsni snežni del, ki ga je skoraj potegnil s seboj. Pierre je v ključni dolgi previsni raztežaj padel dvakrat, preden je uspel splezati najtežji del — raztežaj, ki ga bo verjetno zelo težko kadarkoli prosto preplezati.
Četrto noč jih je presenetila snežna nevihta: v nekaj urah je zapadlo 60 centimetrov snega. Portaledgi so se sesedali, spalne vreče so bile mokre, Arthur se je zbudil zasnežen in v paniki, Hugo pa je visel v preluknjanem bivaku kot »gosenica v mreži«. V takšnih razmerah je bila odločitev jasna: naslednji dan morajo iz stene.
Zjutraj so nadaljevali proti vrhu, prečili mimo »obraza« v skali, ki spominja na kip z Velikonočnega otoka — od tod tudi ime smeri. V zadnjih raztežajih so jih z motivacijskim preletom pozdravili prijatelji iz PGHM. Zadnje metre so preplezali po zgornjem delu smeri Bonatti–Vaucher in stopili na vrh pointe Whymper.
Po šestih dneh v steni, dveh snežnih nočeh, izgubljeni zobni kroni, preluknjanem portaledgu in številnih tehničnih bojih je ekipa stala na vrhu. Nova smer Jorassique Pâques je rezultat njihove mladosti, drznosti in izjemne ekipne dinamike.
Za štiri alpiniste, stare med 23 in 28 let, je to bila »avantura, ki je niso pričakovali v življenju« — in ena najmočnejših izkušenj, kar jih lahko ponudi severna stena Grandes Jorasses. Morda je tu tudi recept in zgled, da je treba vztrajati v alpinizmu in se ne (preveč) predati bonitetam, ki jih nudijo gorskovodniške in reševalne »sfere«, novonastali obloženi milni mehurčki, …
Mathieu Maynadier in Louna Ladevant in »Directe de l’amitié«
V severni steni Grandes Jorasses se je pred kratkim zaključil eden najambicioznejših francoskih alpinističnih projektov zadnjih let. Mathieu Maynadier (Mémé) in Louna Ladevant (zna sa tekmovanj) sta po treh letih priprav uspela preplezati legendarno smer Directe de l’amitié (1100 m, ED+, M9+) – v celoti brez, da bi se potegnila za klin ali si kako pomagala na tehnični način in seveda na pogled.
Njuna objava na družbenih omrežjih se je začela z besedami: »Il y a des projets qui déroulent et celui-là n’en fait pas parti!!« – »So projekti, ki tečejo gladko, in ta ni bil med njimi.«
Vzpon je bil rezultat dolgotrajnega projekta, ki se je začel že leta 2023 skupaj s Tristanom Ladevantom, ki pa je moral tokrat zaradi poškodbe gležnja ostati doma.
Mathieu in Louna sta se v steno vrnila večkrat, v različnih pogojih, med snežnimi nevihtami in obdobji slabega vremena. Tokrat jima je uspelo: 22 raztežajev, skoraj vsi v težavah nad M7, dva bivaka v portaledgu in eden na vrhu.
Smer, ki jo je prvotno preplezala italijanska naveza v 80. letih, velja za eno najtežjih kombinacij skalnega, lednega in mešanega plezanja v Alpah.
Maynadier in Ladevant sta jo preplezala brez uporabe tehničnih pripomočkov, v popolnem orodnem slogu – redkost v tako zahtevnem terenu.
Na vrhu Grandes Jorasses se avantura ni končala.
Oba sta s seboj nosila padalski jadralni komplet, z idejo, da bi z vrha poletela v dolino.
Po 1100 metrih plezanja in napornega dvigovanja opreme sta v vetrovnih razmerah razgrnila jadralne padale in poletela z vrha, še vedno z vso opremo na sebi.
Ob 9. uri zjutraj sta pristala na italijanski strani – utrujena, a preplavljena z adrenalinom in čustvi.
Projekt je bil od začetka zasnovan tudi kot filmski projekt, ki bo prikazal razvoj ideje, vzpone, neuspehe in končno zmago.
Izvrsten plezalni tekmovalec Louna Ladevant je poudaril, da je bilo v projekt vloženih »toliko energije, da bi ga bilo škoda ne dokumentirati.« Film naj bi bil na ogled v drugi polovici leta 2026.
Silvia Loreggian in Aurélia Lanoë – ženski vzpon v severni steni Grandes Jorasses
Po lanskem projektu South6, v katerem sta preplezali šest južnih alpskih sten, sta se Silvia Loreggian in Aurélia Lanoë znova navezali – tokrat sta po narejenih stopinjah zaplezali v severno steno Grandes Jorasses, eno najhladnejših, najresnejših in najbolj spoštovanih sten v Alpah. Njuna izbira ni bila naključna: smer, ki je dolgo čakala na pravi trenutek, je zahtevala popolno zaupanje, izkušnje in skupno energijo.
Silvia je zapisala, da je imela dolgo dvome o razmerah, strategiji in lastnih sposobnostih, a ko je izbrala Aurélio za soplezalko, so vsi dvomi izginili: »It was absolutely the right moment and she was absolutely my right partner — same skills, same fitness, same pure happiness for mountains and adventure.«
Vzpon sta začeli ponoči iz koče Leschaux, v odličnih razmerah za dve tretjini smeri.
Po več kot letu dni brez uporabe cepinov je Silvia znova začutila samozavest v ledu, a ju je v zgornjem delu pričakala krhka, krušljiva skala, ki je zahtevala popolno zbranost.
Na vrh sta prišli sredi popoldneva, preden ju je mraz dokončno ujel na tej ekstremno hladni steni.
Po doseženem vrhu sta se spustili v dolino v mehkem snegu in se ob deveti uri zjutraj znašli v postelji — točno ob istem času, kot sta prejšnji dan začeli vzpon.
Ta krožni ritem – od vzpona do spusta, od teme do svetlobe – je Silvia opisala kot »krog življenja«, ki ga gorski svet ponuja tistim, ki ga znajo sprejeti.
»Climbing mountains is the circle of life: up & down on a mountain that will stay there forever with the person we want to share the circle.«
Za Silvio je bil to prvi vzpon, kjer je začutila, da je ženska naveza ključ do doživetja, ki ga je iskala: »For the first time, I had the feeling that being in a women team was the key for living this climbing in the way that I wanted: 100% involved and 100% convinced.«
Njune besede odmevajo v širšem kontekstu sodobnega alpinizma, kjer se ženske naveze vse pogosteje pojavljajo kot simbol samostojnosti, zaupanja in drugačnega ritma – manj tekmovalnega, bolj povezanega z doživljanjem prostora in časa.
DOMAČE NOVICE OD TOD IN …
Alpinistična šola AO Mojstrana v polnem teku
Alpinistična šola AO Mojstrana poteka z odličnim zagonom. Tečajniki so v zadnjih tednih osvojili širok nabor osnovnih veščin: od učenja vozlov, izdelave varovališč in gibanja naveze do prvih korakov v športnem plezanju, spustov po vrvi ter osnov samoreševanja.
Izvedli so tudi prvo skupinsko turo – šest tečajnikov in trije inštruktorji so se podali v Pograško turo, kjer so znanje prenesli v realno okolje in ga povezali v celoto.
Pred njimi je teden, ko se bodo posvetili tehničnemu plezanju, enemu ključnih sklopov alpinističnega usposabljanja.
Ekipa tečajnikov je mlada, zagnana in izjemno motivirana. Njihov pristop, radovednost in napredek navdušujejo ter obetajo močno generacijo novih alpinistov …
Železničarji s polno malho vzponov: zimski tabor AOŽ 2026 v Chamonixu
Poročilo na AO Železničar: Jakob Blatnik – Čuzo
Zimski tabor AO Železničar v Chamonixu je letos presegel vsa pričakovanja. Vodja tabora Barbi je z izbiro termina zadela vremensko loterijo: cel teden sonca, stabilnih temperatur in skoraj brezvetrja — razmere, ki jih v aprilu pod Mont Blancom ne doživiš pogosto. Med 4. in 11. aprilom je železničarske barve zastopala močna ekipa: Barbi, Metek, Jurij in Matic Malovrh, David, Miha, Matej – Cujo, Žiga, Foška, Dino, Bomba Bart, Fine in Jakob – Čuzo.
Za večino je bil to prvi stik s širnim visokogorskim svetom Chamonixa — z resnimi stenami, dolgimi dostopi in tistim občutkom, da si vstopil v igrišče, kjer se začne pravi zimski alpinizem. In prav to “novo” je ekipo navdušilo.
Ker nihče ni verjel, da bo vremenska napoved zdržala cel teden, so najzahtevnejše cilje postavili kar na začetek.
Dino in Čuzo sta dve noči šotorila na Glacier du Tour in v severni steni Aiguille du Chardonnet preplezala Charlet–Bettembourg (TD‑, 400 m).
Metek, David, Žiga, Foška, Bomba Bart in Fine so prek Mer de Glace dostopili do bivaka Leschaux in naslednji dan napadli NW Gully v Petites Jorasses. Zaradi težav na dostopu so dva raztežaja pod vrhom obrnili.
Barbi, Matic, Matej, Miha in Jurij so v prvih dneh opravili kombinacijo klasike: Mallory–Porter in greben Cosmique na Aiguille du Midi.
Ko se je ekipa vrnila v dolino, je sončna terasa apartmaja pri 20 stopinjah hitro postala najlepši razglednik na Mont Blanc. Večina si je privoščila počitek — razen Matica in Barbi, ki sta neumorno plezala še naprej.
Drugi del tabora je prinesel še en velik projekt: turni vzpon na Mont Blanc.
Žiga, David, Miha, Matej in Jurij so se odpravili prek Grands Mulets in v dveh dneh stali na vrhu najvišje gore Alp. Matej se je sicer predčasno vrnil v dolino — po lastnih besedah zaradi “nujnega nakupa spominkov za skrivnostno izbranko”.
Če imajo drugi svojega Rudija “Granato”, imajo Železničarji svojega Bomba Barta. Z Metkom sta v enem dnevu splezala Chéré Couloir in še enkrat greben Cosmique.
Naslednji dan se jima je pridružil še Čuzo in skupaj so v severni steni Pointe Farrar preplezali Merie–Noelle (D+, M4+, 350 m).
Foška, Fine in Dino so opravili traverso Pointe Lachenal in še en Cosmique.
Matic, Barbi in Čuzo so zadnji dan izbrali mešano smer Voie Verte (D+, M5) nad žičnico Bochard, kjer je Matic pokazal, da ima »dovolj v hlačah« tudi na suhih mestih.
Kozjekov kombi je odrinil že v petek, preostanek ekipe pa je tabor zaključil z žurom, o katerem nihče ni želel povedati ničesar. »Kar se zgodi v Chamu, ostane v Chamu,« je bil edini odgovor.
Opravljeni vzponi (izbor)
Dino – Čuzo
Aiguille du Chardonnet: Charlet–Bettembourg, TD‑, 400 m
M. Malovrh – Barbi
Aiguille du Midi: Mallory–Porter, AD+
Aiguille du Midi: Cosmique Ridge, AD
Aiguille de Blaitière: Mini Blast / Rebel Yell, D+
Col du Plan: North Couloir, D+
Miha – Čuzo – J. Malovrh
Aiguille du Midi: Mallory–Porter, AD+
Fine – Bomba Bart – Žiga – Kozjek
Petites Jorasses: NW Gully, TD‑ (poskus)
Miha – J. Malovrh – Miha – Kozjek – Žiga
Mont Blanc: vzpon s turnimi smučmi prek Grands Mulets
Metek – Bomba Bart
Chéré Couloir, D
Cosmique Ridge, AD
Metek – Čuzo – Bomba Bart
Pointe Farrar: Merie–Noelle, D+
M. Malovrh – Barbi – Čuzo
Aiguille des Grands Montets: Voie Verte, D+, M5
Foška – Dino – Fine
Pointe Lachenal: Traverse, PD/AD‑
Dino – Fine
Cosmique Ridge, AD
Teden v Chamonixu je bil za AO Železničar mešanica resnih vzponov, odličnih razmer, dobre družbe in nepozabnih izkušenj. Barbi je z organizacijo zadela v polno, Metek je delil znanje in izkušnje, ekipa pa je dokazala, da se tudi »železničarji« v visokih gorah znajdejo več kot odlično.
Čuzo je povzel najbolje: »Hvaležen sem za ta teden. Za vzpone, za družbo in za vse, kar smo se naučili.«
Drugi ženski plezalni tabor AOPDNG: sonce, skala in dobra družba
V aprilu je ženska ekipa Alpinističnega odseka planinskega društva Nova Gorica izvedla že drugi ženski plezalni vikend, ki se je izkazal za še enega izmed tistih izletov, kjer se dobra energija, vreme in skala idealno poklopijo. V soboto, 11. aprila 2026, so se udeleženke zjutraj zbrale ob kavi, se razporedile po avtomobilih in se odpravile proti Glinščici (Val Rosandra).
Na cilju sta se dve navezi podali v daljše smeri, ena naveza pa je raziskovala športne smeri v kanjonu. Plezanje je v odličnem spomladanskem vremenu hitro steklo, zato je sledila obvezna regeneracija — hrana, druženje in kratek skok do morja.
Z zadnjimi sončnimi žarki se je skupina preselila v Črni Kal, kjer so naslednji dan preplezale še lepo število športnih smeri. Popoldne so se zadovoljno odpravile proti domu.
Tudi tokrat se je pokazalo, da so ženski plezalni vikendi med udeleženkami izjemno priljubljeni, zato bodo tradicijo nadaljevale — že jeseni in nato v prihodnjem letu.
Tabora so se udeležile: Danijela, Tanja, Andreja, Kim, Mateja in Katarina.
Spigolo del Glemine
»Nad furlanskim Huminom se dviga kilavih 572 m visok hrib Glemine, ki pa v mesto pada s strmo, dobrih 250 m visoko steno. Razdelili bi jo lahko na tri stebre; preko srednjega, najvišjega poteka prav prijetna in zanimiva plezalna smer Spigolo del Glemine, 250 m. Smer je lepa trojka, kakšno posamično mesto malo več, še več mest pa tudi manj. Orientacija, ko enkrat najdemo vstop nasproti info table v vznožju, je enostavna – vseskozi sledimo razu.
V stebru je tudi več za kakšno stopnjo ali dve zahtevnejših variant vse najdemo na desni strani raza. So pa malce posiljene in umaknjene iz idealne linije smeri. zato jih lahko vsaj ob prvem obisku brez obžalovanja spustimo, … « tako piše Janko Humar o vzponu, ki sta ga opravila z Damjanom Manfredo …
RAZPIS
Alpinistični tabor Severna Makedonija 2026
Komisija za alpinizem PZS je objavila razpis za alpinistični tabor v Severni Makedoniji, ki bo potekal od 16. do 23. maja 2026. Tabor nastaja na povabilo makedonskih plezalcev, glavni cilj pa je raziskovanje tamkajšnjih skalnih področij, ki v zadnjih letih privabljajo vse več slovenskih alpinistov.
Udeleženci bodo plezali v treh najzanimivejših makedonskih plezališčih: kanjon Matka – visoke stene nad jezerom, kombinacija dolgih in zahtevnih smeri, Demir Kapija – največje makedonsko plezališče z bogato izbiro večraztežajnih smeri, Solunska Glava – mogočna gorska stena, ki bo vključena glede na razmere.
Plezalni cilji se bodo sproti prilagajali razmeram in izkušnjam udeležencev.
Tabor je namenjen: pri PZS registriranim alpinistom, starejšim pripravnikom, ki se prijavijo v navezi z alpinistom.
Število mest je omejeno na 10 udeležencev, izbor pa bo temeljil na najboljših vzponih zadnjih štirih let (2023–2026).
Udeleženci morajo imeti: članstvo/zavarovanje A pri PZS za leto 2026, veljavno EU zdravstveno kartico, dodatno zavarovanje za tujino, urejeno registracijo za leto 2026.
Prisotnost na taboru je obvezna od začetka do konca.
Prijave potekajo do 8. maja 2026, izključno v PDF‑obliki, z izpolnjeno prijavnico in potrebnimi dokazili. Po izboru je treba poravnati 50 € kotizacije.
Tabor bo vodil Miha Zupin, Komisija za alpinizem PZS pa bo poskrbela za organizacijo in delno financiranje.
ID
