Alpinistične šole so ostale. Po odsekih jih vsako leto znova postavljajo, popravljajo, nadgrajujejo in prenašajo znanje na (vedno) nove generacije. A prostor, v katerem so se te šole nekoč dogajale, je skoraj izginil. Plezalni vrtci, tisti skromni, domači kotički pod bližnjimi stenami, kjer so se rojevale prve izkušnje, prve napake in prve ambicije, so se s preureditvijo v urejena plezališča počasi umaknili iz alpinističnega vsakdana.
Vrtci so bili nekaj drugega kot današnje smeri s svedrovci. Bili so učilnice improvizacije, potrpežljivosti in iznajdljivosti. Tam so se rojevale »zvezde«, še preden so vedele, da bodo »zvezde«. Tam so se mladi alpinisti prvič naučili, kako diši skala, kako se sliši strah in kako se zgradi samozavest, ki jo kasneje odneseš v velike stene.
Ker so ti prostori danes skoraj izginili, smo pripravili in še dodajamo kratek pregled plezalnih vrtcev, ki so nekoč oblikovali slovensko alpinistično kulturo. Kje so stali, kdo je tam treniral, kakšne zgodbe so se tam začele — in zakaj je prav, da jih ne pozabimo.
To ni le sprehod v preteklost. Je opomnik, da se alpinizem ne začne v velikih stenah, temveč na majhnih skalah, kjer se prvič naučiš, da je napredek sestavljen iz drobnih korakov. In da je skupnost tista, ki jih naredi pomembne.
NOVOSTI in PABERKI OD TOD
Štafeta (8a) v Vežici: nova prosta ponovitev
29. maja 2026 sta Jernej Kruder in Žiga Oražem v severozahodni steni Vežice opravila odličen vzpon v smeri Štafeta (8a), eni najresnejših večraztežajnih smeri med Grintovci. Smer ponuja 400 m plezanja v devetih raztežajih (7a, 8a, 7a, 5b, 6a, 5b, 6b, 7b+, 7a) in je opremljena le z 12 svedrovci, ostalo je sprotno nameščanje varovanja. Kruder je zapisal, da je smer »na meji tega, kar še lahko imenuješ varovanje s svedrovci«.
Zgodovina smeri:
– Prvi poskusi: Marko Prezelj & Klemen Mali (ok. 2010–2012).
– Prvovzpon: Luka Krajnc & Tadej Krišelj (2013–2014), 15 obiskov stene, prosta ponovitev leta 2014; najtežji raztežaj ocenjen 8a+.
– Prva prosta ponovitev: Gašper Pintar & Miha Kern (2018), Pintar je smer preplezal na flash, oceno ključnega raztežaja potrdil pri 8a.
Pomen smeri:
Štafeta velja za eno najtežjih večraztežajnih smeri v slovenskih Alpah, primer vrhunskega alpskega trad plezanja in simbol predaje izziva med generacijami. Kruder ob svojem vzponu poudarja, da se »igra v slovenskih gorah še zdaleč ni končala« — in da se krog Štafete nadaljuje.
In še malo razmisleka – Nespodobno povabilo in Štafeta
Križevnik – Aktinidija
Marko Volk in …
V »kraljestvu Martina Jermana«
Vesna Avsenik in Žiga Macedoni ter Jermanov …
Lijak (VI+/VI–, 250 m) v Rušici
V nedeljo, 31. maja, sta Bart Ponikvar in Matic Dolinšek preplezala smer Lijak v Rušici. Dolinšek je noč pred tem prespal v bivaku pod Špikom, saj je že prejšnji dan raziskoval okoliške hribe, zato sta se ob 7.30 dobila neposredno pri bivaku. Popoldne so bile napovedane plohe, zato sta se v steno odpravila zgodaj.
Dostop je kratek, a začetek smeri ni preprost za najti – leži bližje Kuštrasti smeri, kot bi si človek predstavljal. Dogovorila sta se za izmenično plezanje; prvi raztežaj (V–) je pripadel Ponikvarju.
Plezanje v spodnjem delu je resno, skala dobra, orientacija pa jasna: slediti je treba izraziti zajedi, dokler se smer ne združi s Kuštrasto in teren nekoliko popusti.
Od navrtanega sidrišča ne gre slediti klinom, ki vodijo poševno levo navzgor, temveč se je treba spustiti in po travnati gredi prečiti približno 20 metrov v desno, kjer je urejeno sidrišče.
Ker sta sprva sledila napačni liniji, sta morala abzajlati 20 metrov nazaj do prejšnjega sidrišča in nato po ponovnem pregledu našla pravo smer.
Osrednji del smeri je Lijak – skoraj zaprt, približno 30 metrov visok žlambor z ostro, kompaktno skalo. Od daleč deluje, kot da v njem ni možnosti za varovanje, a se izkaže, da je v njem nekaj klinov, vanj pa dobro sede tudi zelen frend.
Plezanje je primerno oceni, dodatno težavnost pa je povzročalo žgoče sonce. Oba sta se prosto prebila skozi lijak; naprej ga je plezal Dolinšek, Ponikvar pa kot drugi.
Za spust nista izbrala klasične variante po Agi, temveč bližnjo navrtano smer, ki jima je prihranila precej časa (ime smeri ni znano). Glede na hitro bližajoče se poslabšanje vremena je bila odločitev več kot dobrodošla.
Ko sta stopila na trdna tla, so že začele padati prve kaplje, ki so se hitro spremenile v naliv. Zatekla sta se v bivak, kjer sta počakala na vremensko okno med nevihtami in nato sestopila do avta.
Ob koncu dneva sta ugotovila, da se je vse srečno izšlo — in da je bila sreča tisti dan njun tiha sopotnica.
PABERKI OD TAM
Klemen Premrl in družba v Italiji
SZ stena Combin de Valsorey – spomladanski vzpon štirih Slovencev
V drugi polovici maja se je četverica slovenskih alpinistov – Jakob, Mojca, Robi in Jože Gašperlin (AO Kranj) – odpravila na ambiciozen vzpon v masiv Grand Combina. Po več neusklajenih poskusih v domačih gorah so se odločili za Severozahodno steno Combin de Valsorey, klasičen, 650‑metrski ledeno‑snežni vzpon, ki redko ponudi dobre razmere.
Ekipa je proti Švici krenila 22. maja, v vročem vremenu in z veliko dobre volje. Po prečkanju prelaza Veliki sv. Bernard so prenočili v bližini ceste, naslednje jutro pa iz vasice Fionnay začeli dolg dostop proti koči Cabane de Panossière (2645 m). Pot je bila slikovita, polna turnih smučarjev, ki so se v pozni sezoni še vedno podajali na ledenik Corbassière.
Pri koči so izvedeli, da je stena po besedah oskrbnice »vsa v ledu«, a so se kljub temu odločili nadaljevati. Ob mraku so na uravnavi nad 3000 metri postavili tabor in prespali pod mogočno severno steno.
Ob 4. uri zjutraj so krenili proti vstopu. Kljub prvotnim dvomom se je v skrajnem levem delu stene pokazala skoraj neprekinjena snežna linija, ki je omogočila varen vstop. Spodnji del je ponujal prijetno snežno plezanje, višje pa so se razmere zaostrile: več skale, črnega ledu in omejena količina varovalne opreme (10 vijakov za dve navezi). Uporabili so tudi snežne sablje in ledne kline.
Po več urah plezanja so uspešno preplezali 650 metrov stene, ki so jo soglasno ocenili s celokupno oceno D / IV.
Zaradi nevarnosti serakov so se odpovedali vzponu na glavni vrh Grand Combina in izbrali sestop po Couloir de Gardien, ki je sicer najvarnejša, a še vedno izpostavljena možnost. Del poti so si olajšali s spusti po vrvi, a so do tabora prišli pozno in se odločili za še eno noč na ledeniku.
Naslednje jutro so med pospravljanjem doživeli še manjšo »fizikalno lekcijo«, ko je palica šotora zdrsnila daleč po pobočju; Mojca jo je kasneje našla kar 500 metrov nižje. Pri koči so jih prijazno postregli z zajtrkom, nato pa so se v vročem dnevu spustili v dolino, kjer jih je pričakala hladna reka in zasluženo olajšanje ob odložitvi težkih nahrbtnikov.
Domov so se vrnili še isti dan – utrujeni, zadovoljni in z lepo spomladansko turo v žepu.
GRS Ajdovščina v Paklenici: nekaj dni med stenami, morjem in ekipnim duhom
Člani Gorske reševalne službe Ajdovščina so si od četrtka do nedelje privoščili nekaj aktivnih dni v Paklenici, tam, kjer se stene Velebita skoraj dotaknejo morja in kjer se gorski svet prepleta z vonjem po soli. Ekipa je izkoristila zgodnje poletje za plezanje, tek, pohodništvo in raziskovanje razgledov nad kanjonom, vsak član pa je našel svoj košček Paklenice.
Dnevi so minili hitro. Nekateri so se podali v večraztežajne smeri, drugi so izbrali planinske poti in grebene nad kanjonom, tretji pa so raziskovali manj znane kotičke, ki jih v Paklenici nikoli ne zmanjka. Posebej jih je razveselilo, da v kanjonu ni bilo pretirane gneče, kar je pomenilo več miru, več skale, več »štrikanja« in več tistega občutka, da si res v naravi.
Ko je sonce posijalo v smer, so se misli hitro preusmerile proti morju. Pogled z vrha na modrino je bil dovolj, da je ekipa že komaj čakala skok v vodo. In res — morje je poskrbelo za osvežitev in tisti dopustniški občutek, ki ga včasih najbolj potrebujemo.
V mislih pa so ostali tudi člani ekipe, ki so ta čas ostali doma v pripravljenosti za morebitno intervencijo. To je tisti nevidni del njihovega dela: ko se eni učijo, trenirajo in krepijo vezi, drugi skrbijo, da je doma vse varno.
Večeri so bili namenjeni kuhanju, pripovedovanju zgodb iz smeri, načrtovanju naslednjega dne in tistim drobnim prigodam, zaradi katerih takšni izleti ostanejo v spominu. Nekdo je pozabil čelko, nekdo je našel najboljši razgled, nekdo je zgrešil pot, a našel prijatelje — vse to je del ekipe.
Takšni dnevi niso le aktiven oddih. So priložnost za utrjevanje zaupanja, za preizkus sodelovanja v navezi in za krepitev ekipnega duha, ki je pri njihovem delu ključnega pomena. V steni, na terenu ali v intervenciji — vedno so drug drugemu hrbet.
Paklenica jim je tudi letos dala tisto, kar zna najbolje: skalo, sonce, morje in občutek, da so skupaj močnejši.
Domžalski plezalni tabor tečajnikov v Paklenici
Tečajniki so se v petek popoldne, 29. maja, odpravili v Paklenico, kjer so v kampu Anića kuk postavili bazni tabor in se ob plezalnih vodničkih ter večernem druženju pripravili na vikend plezanja. Zaradi pozne ure so razporeditev navez in izbor smeri prestavili na sobotno jutro.
Po zgodnjem soncu, zajtrku in logistiki so se naveze razporedile po različnih smereh:
Mia, Dean, Urban – Ča je Draga od Draga (5a+)
Nina, Gašper – Akademska (5a)
Katarina, Jure U., Johny – Flex & Rex (5a)
Katja, Tanja – Flex & Rex (5a)
Nik, Jure D., Vid – Kamasutra (5b+) in Trik (5a+)
Jan, Andrej – Centralni kamin (5a+) → Severno rebro (4b+)
Po plezanju je sledilo obvezno hlajenje v morju, nato druženje v kampu. Zvečer je manjša ekipa opravila še kratek vzpon v smer Oprosti mi pape (4a).
V nedeljo sta bila najzgodnejša Nina in Vid, ki sta že ob svitu vstopila v Mosoraško (6a). Ostale naveze so sledile v naslednje smeri:
Mia, Nik, Johny – Centralni kamin → Severno rebro
Katarina, Tanja – Severno rebro
Katja, Jure U., Urban – Danaja (5a)
Dean, Jure D., Andrej – Thüringer Weg (6a)
Jan, Gašper – Danaja (5a)
Plezalci smeri Danaje in Thüringer Wega so za vajo opravili še spust po vrvi do vznožja stene.
Okoli poldneva so se vsi vrnili v kamp, pospravili šotore in se še enkrat osvežili v morju. Tradicionalni zaključek je sledil pri Dinkotu, kjer je skupina ob kosilu težavnosti »9b(eers)« predebatirala vtise in se strinjala, da je bil vikend odličen: veliko plezanja, dobra družba in le površinske praske. Tabora se je udeležila tudi načelnica Jasna.
USPOSABLJANJE. RAZPISI IN VADBE
Tabor mladih alpinistov v kopni skali – Kamniško sedlo 2026
Komisija za alpinizem PZS razpisuje štiridnevni tabor mladih alpinistov, ki bo potekal od srede, 1. julija, do nedelje, 5. julija 2026, na Kamniškem sedlu (Kamniška koča).
Vodja tabora: Janez Toni.
Tabor je namenjen tečajnikom in pripravnikom alpinističnih odsekov, število mest je omejeno na 20.
Kotizacija znaša 200 EUR za udeležence do 26. leta (rojeni 2000 in mlajši) ter 350 EUR za ostale.
Cena vključuje bivanje, prehrano in prevoz opreme s tovorno žičnico (en nahrbtnik na osebo).
Prijave sprejemamo do četrtka, 18. junija 2026, izključno po elektronski pošti na naslov alpinizem@pzs.si
Po prijavi boste prejeli račun za kotizacijo.
Udeleženci morajo imeti članstvo pri PZS za leto 2026; pripravniki morajo biti registrirani, pri tečajnikih je možna izjema.
Dodatne informacije: janez.toni@gmail.com.
Razpis velja tudi za alpinistične inštruktorje.
Shauni Coxsey pri treningu pomaga (kar) Frankie
ID
