Včasih se (za)zdi, da si vsi pohodniki istega sončnega dne ob isti uri zaželijo isto stvar. Tokrat je bila to pot z vrha Małołączniaka v Kobylarzowy Żleb in proti dolini Mała Łąka v poljskih Tatrah.
Pri jeklenicah se je namreč oblikovala kolona, kakršne smo (pri nas vsak dan) vajeni na avtocestah pred predorom Karavanke ali na ljubljanski obvoznici, precej manj pa na gorskih poteh (na Debeli peči je bila gneča baje kar precejšnja). Planinci so potrpežljivo čakali na svoj trenutek za sestop, zaradi česar se je del poti za nekaj časa spremenil v pravo čakalnico pod milim nebom.
Če bodo obiski še naprej naraščali, bodo morda morali v Tatrah (in še kje) razmisliti o drugem tiru, štiripasovni planinski poti ali vsaj hitrem in počasnem pasu za sestopajoče. Najbrž bo treba končno ločiti markaciste od nadelovalcev poti in jih nekaj še delovno aktivnih zaposliti. Za zdaj (pa) ostaja (le) pri enosmernem prometnem režimu in veliko potrpežljivosti.
Po drugi strani pa je treba priznati, da gre verjetno za eno najlepših gorskih kolon v Evropi. Čakanje ob razgledih na tatrske vrhove je vendarle nekoliko prijetnejše kot opazovanje zadnjih luči tovornjaka pred seboj.
Kot kažejo fotografije in posnetki, postajajo zastoji na najbolj priljubljenih poteh v Tatrah ob lepih vikendih že skoraj stalnica. Gorska izkušnja se tako vse pogosteje začne z vprašanjem: »Kdaj greš v hribe?« in nadaljuje z vprašanjem: »Koliko časa si stal v vrsti?«
Vsaj tokrat je šlo za zastoj z razgledom.
