S podnaslovom: je lahko tehnično plezanje čistejše kot prosto
Kako lahko sobivata preteklost in sodobnost: od Val di Mella do Vežice
Razprava, ki smo jo nedavno povzeli in jo je v Val di Mello sprožil Luca Schiera, in ki sta jo s svojimi razmisleki poglobila Jacopo Merizzi in Rolando Larcher (pa verjetno še kdo), seveda ni le italijanska zgodba.
Gre za vprašanje, ki presega doline, države in generacije: kako naj v gorah sobivata tradicija in sodobnost, prosto plezanje in tehnično, minimalizem in udobje?
Larcher je v svojem odzivu zapisal, da je odstranjevanje svedrovcev »skrajno in neprijetno dejanje«, a včasih edino, kar sproži pogovor, ki ga skupnost predolgo odlaša. Toda bistvo njegovega razmisleka ni v provokaciji, temveč v tem, da zgodovinske smeri niso poligon za posodobitve. So del identitete prostora — in prav zato morajo ostati takšne, kot so bile zamišljene.
To vprašanje pa ni tuje niti slovenskemu prostoru. Tudi pri nas imamo primere, ki jasno kažejo, da lahko različni slogi sobivajo, če jih razumemo v njihovem kontekstu.
Vežica: stena, kjer sta se srečala dva svetova (Markov in Tomažev?)
V severozahodni steni (točna orientacija je tako kot pri sosednjem Rzeniku, kar vprašljiva) Vežice stojita drug ob drugem dva povsem različna svetova: Nespodobno povabilo Tomaža Humarja (1994) — tehnična, ekstremno zahtevna, neponovljena smer, splezana brez enega samega svedrovca.
Štafeta (Krajnc–Krišelj, 2013–2014) — ena najtežjih prostih smeri v slovenskih gorah, opremljena z minimalnim številom svedrovcev, a v celoti zasnovana kot prosta linija.
In prav ta kontrast pokaže, da se tradicija in sodobnost ne izključujeta, temveč se lahko dopolnjujeta.
Humar: tehnična vizija, ki je ne moreš posodobiti
Nespodobno povabilo je (neponovljena) smer, ki je nastala v času, ko je bil tehnični alpinistični slog še živ, je napredoval, bil drzen in izrazito oseben. Humar je tri dni in 15 ur visel v krempeljcih, nožih in improviziranih rešitvah, ki danes delujejo skoraj neverjetno: A5 mesto, kjer je visel v kremplju, zataknjenem za sigast robček, ribiška palica, podaljšana z macesnovo vejo, stojišča, urejena v krušljivih zajedah, niti en svedrovec, niti en kompromis.
To ni smer, ki bi jo lahko »posodobili«. Ne zato, ker bi bila nevarna — temveč zato, ker je dokument nekega časa, slogovne identitete in osebne vizije. Če bi vanjo zavrtali svedrovce, bi izginilo tisto, kar jo dela edinstveno: njen značaj. Prekršili bi tisto kar je Tomaž izrecno poudaril: »Ponavljalce prosim, naj v tej smeri ne vrtajo svedrovcev, saj sam ni zavrtal niti enega. S svedrom sem izvrtal le luknjice, v katere sem zatikal krempeljce.«
To je natanko tisto, kar v Val di Mello zagovarjata Merizzi in Larcher: zgodovinske smeri niso muzejski eksponati, temveč pričevanja o razvoju sloga.
Foto: arhiv gore-ljudje
Štafeta: sodobnost, ki spoštuje tradicijo
Le nekaj metrov stran pa poteka Štafeta — smer, ki je nastala v povsem drugem času in duhu. Času, ki bi ga morali postaviti v okvir, ko je alpinizem (pri nas) še gnala tekmovalnost.
Štafeta je moderna prosta smer, ki zahteva: izjemno fizično pripravljenost, natančno plezanje v gladkih platah, psihično trdnost v dolgih, redko varovanih raztežajih, sposobnost nameščanja lastnega varovanja. Čeprav je sodobna, je opremljena minimalistično: 12 svedrovcev na 400 metrih. To ni športnoplezalna smer. To je sodobna interpretacija tradicije — smer, ki spoštuje preteklost, a govori jezik današnjega časa.
Ko je Jernej Kruder zapisal, da je to »ena najresnejših smeri, kar jih je splezal v naših gorah«, je mislil prav to: smer je moderna, a njena etika je stara šola.
Kaj nam torej ta izrazito strma ploščata, opremljena z drobnimi »morskimi« luknjicami in ne tako previsna stena Vežice, ki večino leta ne vidi sonca in gleda na ta (še) čudoviti svet med Grintovci stena, ki sta jo prva splezala daljnega 1967 (v spletnih Slovenskih stenah je letnica napačna) leta Barbka in Peter Ščetinin pove o sobivanju slogov?
Da je mogoče imeti v isti steni: tehnično smer brez enega samega svedrovca, moderno prosto smer z minimalno opremo, klasične smeri iz polpreteklosti, nove projekte, ki jih odpira mlajša generacija.
In da nobena od teh smeri ne ogroža druge.
Humarjeva smer ostaja tehnični artefakt, ki ga nihče ne bo »posodabljal«.
Štafeta ostaja sodobna prosta smer, ki jo bodo ponavljali najboljši.
Stena pa ostaja prostor, kjer se srečujejo različni slogi, generacije in filozofije.
To je natanko tisto, kar Larcher poudarja v italijanski razpravi: skala ni neskončna, slogi morajo sobivati, zgodovinske smeri morajo ostati takšne, kot so bile, nove smeri pa morajo nastajati z mislijo na prihodnost.
Val di Mello in Vežica (in ostali »strmi svet«) kažeta isto resnico: sodobnost in preteklost lahko sobivata, če razumemo kontekst vsake smeri.
Problem nastane, ko: sodobnost želi posodobiti preteklost (problem plezališč nastalih iz plezalnih vrtcev!), preteklost želi omejevati sodobnost, skupnost izgubi občutek za zgodovino ali ko se varnost uporablja kot izgovor za udobje.
V gorah ni prostora za izravnavanje razlik. Prav razlike so tiste, ki ustvarjajo bogastvo vertikale.
Humarjeva tehnična vizija, Schierova obramba zgodovinskih smeri, Larcherjev poziv k etiki in Štafetina sodobna zahtevnost — vse to so niti istega tkiva.
In če jih znamo brati skupaj, vidimo, da je prihodnost plezanja mogoča le, če znamo spoštovati preteklost.
Če nekaj zapišemo še o (izrinjenem) tehničnem plezanju (plezanje z orodji je spet nekaj drugega), … V (izredno uspešnih) francoskih alpinističnih reprezentancah so že pred časom spoznali, da je tehnično plezanje nujno za (pre)živetje alpinizma, in ga zato aktivno gojijo. V nekaterih državah (ZDA), ga niso nikoli niti opustili. Problema »napredka in zaostajanja« se torej povečujeta le, »ako« ga ne zaznamo …
ID
