Italijanski alpinist Luca Schiera je v začetku maja sprožil precejšnjo razpravo v Val di Mello, potem ko je skupaj s prijateljico odstranil več svedrovcev iz dveh zgodovinskih smeri. Ker se je zavedal, da bo dejanje naletelo na različne odzive, je javno pojasnil razloge za svojo odločitev.
Lo Scarpone – Schiera: “Ho schiodato due vie in Val di Mello e vi spiego perché”
V zadnjih letih so se v smereh Il gioco dello scivolo (Sperone dell’Onda, 1977, Guerini–Mazzucchi) in Uomini e topi (1977, Popi Miotti, solo) začeli pojavljati posamezni »fiksi«, kasneje tudi »lepljenci« in dodatne sidr(išč)ne točke. Gre za smeri, ki so bile prvotno splezane v izrazito minimalističnem slogu — brez vrtanja, pogosto celo brez uporabe vrvi.
Schiera poudarja, da je Val di Mello eden redkih alpskih prostorov, kjer se je ohranila živahna razprava o etiki opremljanja. Dolina je zibelka italijanskega prostega plezanja (v smislu prostega, ne športnega), kjer je spoštovanje skale in prvih vzponov vedno ostalo v ospredju. Čeprav je večina modernih smeri v dolini danes opremljena s svedrovci — teh je že več tisoč — so zgodovinske linije ostale izjema in so ohranile prvotno podobo.
Po Schierovih besedah je sistem deloval preprosto: vsakič, ko se je na klasični smeri pojavil svedrovec, ga je nekdo odstranil. Tako se je prekinil začarani krog, v katerem bi »izboljševanje varovanja« ene smeri vodilo k postopnemu izginjanju posebnosti, zaradi katerih je Val di Mello postala kultna.
Schiera navaja primere smeri, ki so generacije plezalcev navduševale prav zaradi svoje posebnosti: izpostavljeni prečnico v Polimagò, 80 metrov brez sidrišča v Patabang, gladka plošča v Stomaco peloso, široka poč v Oceano irrazionale, ali pa navidez preprosta, a popolnoma neopremljena Uomini e topi.
Tudi Placche dell’Oasi, kjer sta potekali omenjeni smeri, so bile dolgo edina struktura v Val Masinu, kjer skoraj nobena smer ni bila opremljena — mnoge so bile celo odprte brez vrvi. V tem kontekstu je Schiera pred odstranitvijo svedrovcev govoril tudi s prvopristopniki in »sassisti«, ki so njegovo odločitev podprli.
Po njegovem mnenju odstranitev sidrišč ni bistveno vplivala na varnost: smeri so bile in ostajajo neopremljene, naklonina pa je majhna. Sidrišča so bila predvsem stvar udobja. Plezalci lahko varujejo na drevesih ali z nekaj srednjimi metulji; v smeri Uomini e topi je mogoče narediti dolg raztežaj do Oasi ali se ustaviti nekaj metrov prej.
Schiera se zaveda, da je z javnim nastopom izgubil del »učinkovitosti anonimnosti«, ki je v preteklosti pogosto spremljala podobna dejanja. A meni, da je odprt pogovor nujen, če želimo razumeti, zakaj so nekatere smeri pomembne prav zaradi svoje prvinske oblike.
V zaključku opozarja na širši kontekst: če se je v zadnjih štiridesetih letih večina sten v dolini že zapolnila z opremljenimi smermi, kaj bo ostalo prihodnjim generacijam? Tako kot pri razpravi o »porabi prostora« v dolinah bi morali plezalci razmisliti tudi o porabi vertikale — o tem, kako ohraniti raznolikost slogov in zgodovinsko identiteto sten.
Schiera ne ponuja enostavnih rešitev, a upa, da bo razprava vsaj »prižgala kakšno lučko«.
