Ker je Lucovo trezno razmišljanje zanimivo, ga postavljamo še v naše okolje …
V Sloveniji se v zadnjih letih dogaja nekaj, kar je na prvi pogled komaj opazno, a v resnici oblikuje naš vsakdan: vztrajna odvisnost od avtomobila (traktorja, kamiona, motorja) in popolna nezmožnost, da bi se kot družba premaknili iz začaranega kroga, ki ga sami vzdržujemo.
Ko se pojavi prva resna kriza — naj bo to dvig cen goriva, motnje v dobavi ali preprosto preobremenjenost cest — se odzovemo vedno enako: z ukrepi, ki ohranjajo status quo.
V Sloveniji imamo danes (po nekaterih statističnih navedbah) približno 560 avtomobilov na 1.000 prebivalcev, kar nas postavlja nad povprečje EU. V hribovskih regijah (Gorenjska, Koroška, Notranjska) je številka še višja.
In kar je najbolj zaskrbljujoče: število vozil vsako leto raste. Raste hitreje kot število prebivalcev, hitreje kot število kilometrov cest, hitreje kot zmogljivost javnega prometa.
Posledice so očitne: zastoji, onesnaženje, prometne nesreče, degradacija prostora, in — kar je morda najpomembnejše — popolna stagnacija razvoja javnega prometa.
Zakaj bi vlagali v železnice, avtobuse, P+R sisteme, če lahko preprosto … zgradimo še eno cesto (po možnosti »okrog riti v váržet«)?
»Trenutno vlade glede pomanjkanja goriva zaradi blokade Hormuške ožine počnejo tisto, česar ne bi smele: še naprej znižuje trošarine, da bi zadovoljila voljo ljudstva, a s tem spodbujajo porabo ravno takrat, ko je nafte malo manj … «
Slovenska logika je preprosta: če je cesta polna, jo obdajmo s skalami. Če je parkirišče polno, ga povečamo na travnik, da bo še več pobrane parkirnine. Če se gorivo draži, subvencioniramo cene. Če se promet sesuva, začnemo prav počasi graditi še en vozni pas.
To je približno tako, kot bi alkoholiku, ki se mu tresejo roke, ponudili še en kozarček »za živce«.
In tako kot v Italiji, kjer je izvirni tekst nastal, tudi pri nas velja: politika je ogledalo družbe. Ne gre za to, da bi bili politiki posebej trmasti — trmasti smo mi. Avto je postal simbol pripadnosti, svobode, normalnosti. V Sloveniji je avto skoraj del identitete: »brez avta ne gre«.
Zato ni presenetljivo, da se pri nas največji infrastrukturni projekti še vedno vrtijo okoli cest. Tudi v gorah. Tudi tam, kjer bi morali biti najbolj previdni.
Ko se v hribovskem svetu soočimo s podnebnimi spremembami, se odzovemo enako kot v dolini: če ni snega, gradimo nove sedežnice; če se sneg tali, povečamo proizvodnjo umetnega; če je preveč obiskovalcev, razširimo poti, zgradimo nove koče, nove razgledne ploščadi, nove parkirne površine.
Nič se ne spremeni, da lahko vse ostane enako.
Toda svet se spreminja. Goriva bo (morda) prej ali (pa zagotovo) slej zmanjkalo. Podnebje se že spreminja — pomladna suša vztrajno suši jesene. Gorski ekosistemi se krhajo. Prometni sistem se duši. In ko se bo vse to sesulo, ne bo šlo več za »krizo«, ampak za realnost, ki je ne bomo mogli več iz »sistema za okrevanje« zakriti z novo cesto ali novo subvencijo.
Tudi Slovenija bi lahko izkoristila trenutek — in začela vlagati v železnice, avtobusne koridorje, gorski javni promet, P+R sisteme, razumne kolesarske povezave, v infrastrukturo, ki zmanjšuje odvisnost od avtomobila. A za to bi morali najprej priznati, da imamo problem. In da ga ne bomo rešili z (vse bolj nagrbančenim) asfaltom.
Dokler tega ne storimo, ostajamo v istem krogu: nič se ne spremeni, da lahko vse ostane enako.
In tako kot v gorah: če se snega ne da več ohraniti, ne pomaga še ena snežna topilnica. Če se narava drobi, ne pomaga še ena razgledna ploščad. Če se promet sesuva, ne pomaga še ena obvoznica.
Nekega dne se bo nekaj spremenilo — ne zato, ker bi mi to želeli, ampak zato, ker bo realnost potrkala na vrata. In takrat bo (med živimi) vprašanje samo eno: smo se pripravili, ali smo do zadnjega vztrajali pri tem, da »je vedno bilo tako«?
AD
