V masivu Mont Blanca se je ob začetku sezone odvila nova epizoda sodelovanja med alpinisti in znanstveniki. Gorski vodnik in smučar Vivian Bruchez se je skupaj z geografom in vodnikom Xavierjem Cailholom vrnil v severno steno Aiguille du Midi, kjer so nadaljevali raziskave o nastanku ledu na visečih ledenikih. Gre za nadaljevanje dela, ki ga je ekipa začela že leta 2025 na Linceulu (Mrtvaškem prtu) na severni strani Grandes Jorasses, kjer potekajo dolgoročne študije o spremembah snežno‑lednega režima.
Na velikih ledenikih, kot je Mer de Glace, se led tvori globoko v notranjosti ledenika, kjer se večletna snežna odeja počasi stiska in preobraža v led. Na visečih ledenikih pa proces poteka povsem drugače.
Zadnje raziskave kažejo, da se led na teh izpostavljenih, strmih in tankih ledeniških jezikih pogosto tvori na površini, in to zelo hitro. Ključni mehanizmi so: močna navlažitev snežne odeje, hitro zmrzovanje, epizode žleda in dežja na snegu, kratkotrajni, a intenzivni vremenski preobrati.
To pomeni, da se lahko na visečem ledeniku v nekaj urah ali dneh oblikujejo ledene plasti, ki so po strukturi povsem drugačne od klasičnega ledeniškega ledu.
Ekipa je v severni steni Aiguille du Midi izvrtala več lednih jeder, ki razkrivajo strukturo in starost ledu. Pri delu so (kot že rečeno) sodelovali: Xavier Cailhol, gorski vodnik in doktorand geografije, ki raziskuje prilagajanje alpinizma podnebnim spremembam, Marie Dumont, raziskovalka fizike snega, Corentin Gonzalez, gorski vodnik in Cailholov soplezalec.
Bruchez opisuje dan kot »kombinacijo plezalne natančnosti in znanstvene radovednosti«: delo poteka v strmem terenu, kjer je treba hkrati varovati ekipo in natančno odvzemati vzorce.
Eden najbolj presenetljivih rezultatov teh raziskav je starost ledu na nekaterih visečih ledenikih.
V Trianglu Tacula, le nekaj sto metrov od območja trenutne raziskave, so na globini 1,20 metra našli led, star približno 6500 let. To pomeni, da viseči ledeniki kljub svoji tankosti in izpostavljenosti lahko hranijo izjemno staro klimatsko arhivo — a hkrati so zaradi podnebnih sprememb med najbolj ogroženimi ledeniškimi oblikami v Alpah.
Cailholova doktorska raziskava se neposredno dotika vprašanja, ki ga v zadnjih letih čutimo vsi, ki se gibamo v (visoko)gorju: Kako se bo alpinizem moral prilagoditi hitrim spremembam v snežno‑lednih razmerah? Viseči ledeniki so: tanjši, bolj občutljivi na temperaturne skoke, bolj izpostavljeni padavinam v obliki dežja, hitreje spreminjajo svojo strukturo.
Razumevanje, kako in kdaj nastaja led, je zato ključno za oceno stabilnosti serakov, snežnih plošč in lednih pobočij, ki so del številnih klasičnih alpinističnih smeri.
Bruchez zapis sklene z mislijo, ki jo v zadnjih letih pogosto slišimo iz ust glaciologov: visokogorski svet je izjemna klimatska arhiva, ki pa se pred našimi očmi pospešeno spreminja. Ledena jedra, ki jih znanstveniki prinašajo iz sten, so drobci zgodovine, ki nam pomagajo razumeti, kako hitro se spreminja okolje, v katerem plezamo.
Raziskave na Aiguille du Midi in Linceulu so del širšega trenda: povezovanja znanosti in alpinizma, ki postaja nujno, če želimo razumeti prihodnost gora — in (kolikortoliko) varno plezati v njih.
