Francoska revija Grimper je v številki 255 objavila zanimiv pogovor z enim najbolj vsestranskih sodobnih alpinistov, Symonom Welfringerjem, dobitnikom zlatega cepina (Piolet d’Or), vrhunskim športnim plezalcem, turnim in alpinističnim smučarjem in ljubiteljem ultra-vzdržljivostnih kolesarskih izzivov.
Welfringer, danes 32-letni Francoz iz pokrajine Moselle na severovzhodu države, je eden redkih alpinistov, ki uspešno združuje odprave v najodročnejših gorstvih sveta s športnim plezanjem na ravni devete stopnje. Do danes je preplezal vsaj tri smeri težavnosti 9a: Pornographie v Céüsu, Ça chauffe v Seynesu in Sang Neuf v Preslesu.
Intervju je pripravil novinar in plezalec Martin Baudry, ki je imel priložnost od blizu spremljati Welfringerjev večmesečni trud s smerjo Sang Neuf. Prav opazovanje njegovega pristopa ga je spodbudilo k vprašanju, kako lahko nekdo hkrati uspeva v tako različnih disciplinah.
Kot se da razbrati, ključ Welfringerjeve uspešnosti ni v tem, da bi ves čas treniral vse naenkrat. Nasprotno. Njegova metoda temelji na strogi delitvi leta na posamezne bloke. Obdobje športnega plezanja zamenja obdobje kolesarjenja, temu sledijo alpinistične odprave ali smučarski projekti. Ko se posveti enemu cilju, druge dejavnosti skoraj povsem opusti.
Sam svoje telo primerja z »vsestranskim terenskim vozilom«, ki ga prilagaja ciljem posamezne sezone. Namesto stalnega iskanja ravnovesja med različnimi športi raje doseže vrhunec pripravljenosti za točno določen projekt.
V zadnjih letih je tako v enem samem obdobju opravil zavidljiv niz dosežkov: prosto preplezal zahtevno smer Les Berbères na Mont Dolentu, sodeloval pri odpravi na pakistanski šesttisočak, kjer so z Belgijcema Siebejem Vanheejem in Seanom Villanuevo preplezali 1500-metrsko smer The Leopard of the Higher Ground, opravljal smučarske spuste v masivu Belledonne ter se podajal na več sto kilometrov dolge kolesarske preizkušnje, med njimi tudi po Mongoliji.
Poseben del intervjuja je namenjen njegovemu odnosu do športnega plezanja. Welfringer priznava, da po vsakem obdobju, posvečenem alpinizmu, smučanju ali kolesarstvu, v plezališče prihaja daleč od svoje najboljše forme. Pri tem ga ne moti, da se mora po večmesečnem premoru znova močno truditi že v smereh okrog 7b. Nasprotno, pravi, da se je naučil ceniti proces ponovnega napredovanja.
Zanimiv je tudi njegov koncept »mišične inteligence«. Trdi, da uspeh v najtežjih smereh ni odvisen le od moči. Med pripravami na 9a več desetkrat ponavlja iste gibe, pogosto tudi tako, da visi v kompletu in zgolj tipa oprimke. Sčasoma naj bi telo spontano razvilo najprimernejše vzorce gibanja in občutek za obremenitev posameznih prijemov.
Danes Welfringer odkrito govori tudi o mentalnih izzivih vrhunskega plezanja. V preteklosti je bil njegov vsakdan močno odvisen od uspeha ali neuspeha v projektih. Slab dan v steni ga je lahko za več dni spravil v slabo voljo. Šele delo s športnim psihologom in širitev dejavnosti na druga področja sta mu omogočila bolj sproščen odnos do plezanja.
Njegovo glavno sporočilo je preprosto: motivacija in veselje morata ostati v središču športnega udejstvovanja. Ko en šport postane preveliko breme, pomaga korak v drugo dejavnost, bodisi športno bodisi kulturno. Prav ta širina mu je po lastnih besedah omogočila, da je v zadnjih letih dosegel največje zadovoljstvo v športu.
Martin Baudry je francoski plezalec, novinar in sodelavec revije Grimper. V francoski plezalski javnosti je znan predvsem po poglobljenih reportažah in intervjujih z vrhunskimi plezalci. V predstavljenem članku nastopa predvsem kot opazovalec, ki skozi spremljanje Symona Welfringerja raziskuje vprašanje, ali je mogoče na vrhunski ravni združevati športno plezanje, alpinizem, smučanje in vzdržljivostne športe. Njegov zapis je zanimiv prav zato, ker izhaja iz osebne izkušnje skupnega plezanja pod smerjo Sang Neuf v Preslesu.
