»Pravijo, da sem bila druga na svetu v tej steni«*

Razstava: Nadja Fajdiga, pogumna pionirka svetovnega alpinizma

Ko danes stopimo pred razstavo o Nadji Fajdiga v Mestni knjižnici Kranj, ne srečamo le ene najpomembnejših slovenskih alpinistk povojnega obdobja. Srečamo tudi žensko, katere življenjska pot se izmika preprostim oznakam. Bila je mati, alpinistka, inženirka elektrotehnike, prevajalka, nekdanja partizanka in članica mednarodne skupnosti alpinistk, ki je v času, ko ženske v stenah praviloma niso bile v središču pozornosti, soustvarjala najtežje slovenske vzpone.

Nadja Fajdiga se je rodila 4. junija leta 1926 v Kranju. Med drugo svetovno vojno je kot gimnazijka sodelovala v narodnoosvobodilnem boju, po vojni pa diplomirala na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Poklicna pot jo je vodila na Onkološki inštitut, kjer je kot asistentka delala na betatronu za obsevanje rakavih bolnikov. Pozneje je poučevala na srednji tehnični šoli v Ljubljani in delovala tudi kot prevajalka iz nemščine, angleščine, francoščine in ruščine. Njeno ime se pojavlja celo v zgodnjih začetkih raziskav, povezanih z magnetno resonanco na Slovenskem, saj je njena diplomska naloga med prvimi znanimi domačimi zapisi s tega področja.

A ko danes govorimo o Fajdigovi, največkrat govorimo o gorah in predvsem stenah. Če njen portret primerjamo z življenjepisom Felicitas J. von Reznicek (1904-1997) ugotovimo, da marsikaj manjka. Kot se je nekoč zapisalo Nadi Mlač, je leta 1967 izšla knjiga taiste baronice Felicitas von Reznicek z naslovom Von der Krinohne zum sechsten Grad (Od krila do 6. stopnje). V njej piše o stotih ženskah, ki so bile boljše plezalke od 100.000 moških tedan­jih povprečnih plezalcev. Zdi se, da so spoznale, da je s tem nek­danjega viteštva v gorah dokončno konec. Le na koncu knjige avtorica sporoča: »Pogostite svojega moškega s cortesy!« V knjigi, ki govori o alpinistkah amazonkah, namreč nikjer ni govora o »vodilni posesti«. Za mnoge plezalce, ki plezajo z žensko, je vse skupaj ena sama igra, polna zabave in seveda taktiziranja: kako … A tega seveda ne bomo tukaj dodajali. To bi bilo primerno za biografsko knjigo, te pa pišejo pisatelji.

Naslov razstave Nadja Fajdiga, pogumna pionirka svetovnega alpinizma najbrž ni zgolj poklon posameznici ob stoletnici rojstva. Je poskus vračanja spomina na generacijo plezalk, ki so premikale meje mnogo prej, preden je ženski alpinizem postal samostojna in splošno prepoznavna zgodba.
Po besedah Marjete Gros iz Mestne knjižnice Kranj se razstava osredotoča predvsem na Nadjin alpinistični opus. Sestavljajo jo tematski plakati in vitrine z nekaj ohranjenimi osebnimi predmeti: čelado, plezalnim pasom, dvema cepinoma in znamenitim varovalnim pripomočkom metuljem (?). Med najzanimivejšimi dokumenti je pismo Reinholda Messnerja iz leta 1970, v katerem Nadjo prosi za informacije o razvoju ekstremnega alpinizma v Jugoslaviji. Že ta droben dokument kaže, da je bila vpeta v mednarodne alpinistične tokove precej bolj, kot bi sklepali iz poznejše javne podobe.
Posebno mesto na razstavi zavzema tudi njena povezanost z mednarodnim združenjem alpinistk Rendez-vous Hautes Montagnes. Organizacija, ki jo je leta 1968 ustanovila Avstrijka Felicitas von Reznicek, je nastala kot prostor srečevanja, skupnega plezanja in izmenjave izkušenj žensk iz različnih gorniških okolij. Nadja Fajdiga je bila del tega pionirskega mednarodnega gibanja v času, ko je bilo žensk v najtežjih stenah še malo, njihovi dosežki pa pogosto potisnjeni na rob uradne zgodovine.

Morda najbolj neposredno o mestu Nadje Fajdige v slovenskem alpinizmu govori spomin Antona Sazonova – Tonača (tu smo se omejili le na del njegovega pogleda iz intervjuja v Alpinističnih razgledih št. 57 / 1996). Ko sta z Ljubom Juvanom pripravljala pregled najuspešnejših jugoslovanskih alpinistov za predlog državnih priznanj, sta ugotovila, da ima prav Nadja Fajdiga najmočnejši seznam vzponov. »Pravzaprav same najtežje vzpone,« se je spominjal. Plezala je s Cirilom Debeljakom – Cicem, Alešem Kunaverjem, Mitjem Kilarjem, Antejem Mahkoto in drugimi najboljšimi alpinisti svojega časa.

To potrjuje tudi časopisni zapis iz leta 1953. Ko je novinar Poleta obiskal Nadjo Fajdigo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, ga ni pričakala športna zvezdnica, temveč »gospa inženir« v beli halji in z resnim izrazom znanstvenice. Težko bi uganil, da ima sogovornica za seboj poletje v Dolomitih in vrsto vzponov, ki so tedaj sodili med najtežje v Evropi.
Pod naslovom* je stal zgovoren naslov: Celjski alpinist Debeljak in inž. Fajdiga Nadja sta kot prva Jugoslovana preplezala Veliko Cino. Danes je to zgodovinski podatek. Takrat je bila to novica o navezi, ki se je podala v osrčje najzahtevnejšega dolomitskega plezanja. V severni steni Velike Cine sta kot novinca preplezala eno najbolj slovitih smeri Dolomitov, nato pa nadaljevala še v senčnih stenah Civette, kjer so se zbirali najboljši evropski plezalci tistega časa.
Značilno je, da Nadja v obsežnem pogovoru skoraj ne govori o lastnih dosežkih. Veliko več prostora nameni težavam z opremo, dolgim sestopom, orientacijskim zagatam in vsakdanjemu življenju pod stenami. Prav ta zadržanost morda pojasnjuje, zakaj je njeno ime pozneje nekoliko zbledelo, čeprav je sodila v sam vrh jugoslovanskega alpinizma.

Če se (še za hip) vrnemo na razstavo. Ta zagotovo ne odpira vprašanja, kaj vse je Nadja Fajdiga, ki je bila leta 1946 med ustanovitelji alpinističnega odseka v Kranju, dosegla, ampak nakaže, (za)kaj je o njej danes (javno) znanega manj, kot bi pričakovali glede na obseg in kakovost njenih vzponov, dela in časa v katerem je živela. Življenje alpinistke ni le zgodba o pionirki, ki ni osvajala le sten, temveč je hkrati živela izjemno bogato strokovno, intelektualno in družbeno življenje. In je zgodba o času, ko so nekatere najmočnejše alpinistične dosežke (so)ustvarjale tudi ženske, čeprav jih zgodovina ni vedno postavila v prvo vrsto.
Naslov prispevka »Pravijo, da sem bila druga na svetu v tej steni« zato ni le privlačen citat. Je kazalec, da se (je) za njim skriva(la) zelo samozavestna osebnost, ki je bila mnogo več kot zgolj spremljevalka velikih imen slovenskega alpinizma. Bila je ena tistih, ki so zgodovino (so)ustvarjale. Nadja Fajdiga je umrla 12. novembra 1989. O njej pa se še vedno govori in piše!
Na teh straneh se ob kliku na ime in priimek ➠ Nadje Fajdige pokaže, kaj smo že zajeli in seveda, da smernico poznavalcu, kaj še nismo, …

BŠ