Ko je ameriška vlada za leto 2026 ukinila sistem rezervacij za vstop v Yosemite, se je zgodilo nekaj zelo preprostega: narava ni postala bolj dostopna, postala je bolj utrujena. Dolina, ki je že prej komaj dihajoča pod težo štirih milijonov obiskovalcev (in še nekaj več) letno, je čez noč zdrsnila v prometni kolaps. Ceste so se spremenile v parkirišča, travniki v improvizirane odstavne pasove, restavracije v živilske fronte, rangerji pa v amortizerje za nezadovoljstvo, ki ga je sprožila gneča.
Vse to je bilo pričakovano. Pet let so v Yosemitih preizkušali različne modele omejevanja obiska, od celodnevnih rezervacij do sistema »vrhunca dneva«, in končno našli ravnotežje, ki je delovalo. Potem pa je prišel ukaz, da morajo biti vsi parki »odprti in dostopni«, kot da je narava trgovina, ki mora obvezno obratovati 24 ur na dan. Rezultat je bil predvidljiv: dolge kolone, preobremenjeni zaposleni, obiskovalci, ki so se jezili na vse, razen na lastna pričakovanja.
Tudi obiskovalci so hitro ugotovili, da »svoboden vstop« ne pomeni boljše izkušnje. V Curry Village, kjer se stikajo poti pohodnikov, plezalcev in turistov, so se vile vrste, kakršnih Yosemite še ni videl. Ljudje, ki so se pravkar vrnili s Half Doma, so se znašli v čakalnicah za pico, daljših od samega vzpona. V anketah so poročali o pomanjkanju parkirišč, prenatrpanih sanitarijah in občutku, da je park postal prizorišče, ne doživetje.
Ko je sistem rezervacij deloval, je deloval prav zato, ker je bil preprost: vstopiš, ko je prostor; počakaš, ko ga ni. Narava je pač omejena. Dolina Yosemite ni večja, če pride več ljudi. Triglav tudi ne.
In tu se začne zgodba, ki je pomembna za nas.
Slovenija je majhna. Naši parki so (še) manjši – večinoma pa ne obstajajo. Z novo vlado (zagotovo) prihajajo spremembe. Če Yosemiti s svojo ogromno dolino komaj obvladuje štiri milijone obiskovalcev, si lahko predstavljamo, kaj pomeni milijon in več ljudi v Triglavskem narodnem parku. Vsi bi radi doživeli »divjino«, a nihče ne želi čakati. Vsi bi radi parkirali »nekje blizu«, a nihče ne želi avtobusa, ki vozi ob nesmiselnih urah (za planince, alpiniste) in premalo pogosto. Za povrh pa operativno povsem nesposobna gradbena družba ne zmore niti urediti parkirišč. Vsi bi radi mir, a nihče (seveda razen tistih, ki s tem služijo) ne želi omejitev.
Yosemiti nas uči, da brez jasnih pravil pride do razpada sistema. Ne zato, ker bi ljudje bili slabi, ampak ker smo si preveč podobni: vsi bi radi tisti najboljši razgled, tisto najboljšo fotografijo, tisti najboljši trenutek — in točno ob istem času.
V zadnjih sezonah smo dobili nenavaden dvojni sistem: na javnih površinah redarji (policisti so seveda kronično kadrovsko podhranjeni, s pogostimi bolečinami v vratu zaradi neprestanega …) ukrepajo hitro in ostro, na zasebnih pa so lastniki prepuščeni sami sebi. Rezultat je predvidljiv: tam, kjer je redarstvo pristojno, se ljudje držijo pravil; tam, kjer ni nikogar, kjer ni park, ki bi postavil mejo, se pravila razblinijo. Tam kjer ni parkov je dovoljeno vse. Trpi vse okrog Velike planine, Krvavca, itd, itd., … Ljudje, kot načeloma zelo družabna bitja, so se navadili, da če čez teden stojijo v nepreglednih kolonah na poti v službo, jim čez vikend ter na počitnicah prav manjka, da ne bi stali v vrsti, …
PN
