Ko smo v Sloveniji prešli obdobje pretiranega uživanja alkohola v gorah, z lestvami gasilskega dvigovanja višine vrhov in se v postkovidnem obdobju začeli čuditi dostavam burekov v planinske koče in na gorske vrhove, se je zdelo, da smo dosegli nov vrh planinske potrošniške domišljije. A gore očitno vedno znova presenetijo. Tokrat ne zaradi novih smeri, drznih vzponov ali raziskovanj neznanega, temveč zaradi pice.
Francoz Allan Montagné je namreč s prijatelji na najvišji vrh Pirenejev, 3404 metrov visoki Aneto, prinesel več vročih pic v velikem dostavljalskem nahrbtniku, kakršne uporabljajo mestni kurirji. Obut v pohodne čevlje, pozneje opremljen z derezami in cepinom, je premagal led(e)niške odseke ter na vrhu pripravil večerjo z razgledom. Posnetek je v nekaj urah obšel družbena omrežja in postal spletna uspešnica.
Na prvi pogled gre za simpatično zgodbo. Nekaj prijateljev, dobra ideja, malo humorja in lep sončni zahod. Toda za viralnim posnetkom se skriva zanimivejše vprašanje: kaj danes sploh še iščemo v gorah?
Še ne tako dolgo nazaj je bila pot v gore sama sebi namen. Cilj ni bil ustvariti posnetka, temveč doživeti prostor, napor, vreme, samoto ali druženje in pot. Danes pa so družbena omrežja ustvarila novo valuto pozornosti. Ni več dovolj priti na vrh. Na vrhu je treba narediti nekaj nenavadnega. Plesati. Voziti skiro. Prinesti daljinsko vodeni avtomobil. Poklicati na pomoč gorske reševalce, rekoč, da nekaj kilometrov stran slišiš slabotno brundanje medveda! Ali pa dostaviti pico na višino treh kilometrov in pol.
Težava ni (le) v pici. Nihče ne bo trdil, da je kos testa s paradižnikom nevarnejši od energijske ploščice. Težava je v logiki, ki jo takšni podvigi predstavljajo. Gora vse bolj postaja kulisa. Ozadje za vsebino, ki mora pritegniti pozornost, zbrati všečke in za nekaj ur zaokrožiti po spletu.
V času množičnega obiska gora postaja to vprašanje še pomembnejše. Alpski in visokogorski svet privablja vedno več ljudi, med katerimi mnogi iščejo predvsem spektakel. Posledica so prizori, ki bi bili še pred desetletjem nepredstavljivi. Ljudi v športnih copatih na ledenikih. Selfije na robovih prepadov. Dolge vrste na vrhovih. In zdaj še dostave hitre hrane na štiritisočakom vse bližje vrhove.
Morda se ob tem splača vprašati, ali gore res potrebujejo vse, kar prinašamo iz doline. Včasih je veljalo, da v gorah človek nekaj odloži: hrup, naglico, potrošniške navade in vsakdanje udobje. Danes se zdi, da skušamo vse to odnesti s seboj čim višje.
Seveda ni nič narobe z dobro malico in burekom na vrhu. Nihče ne bo plezalcem prepovedoval sendvičev, jabolk ali celo pic. Toda mejo med izvirnostjo in banalizacijo prostora vse težje prepoznamo. In to je morda največji paradoks sodobnega gorništva: tehnologija nam omogoča, da pridemo dlje kot kadarkoli prej, obenem pa nas vse pogosteje odvrača od tega, zakaj smo sploh šli v gore.
Ko je vrh predvsem še prizorišče za naslednji viralni posnetek, se velja spomniti, da imajo gore tudi drugo vrednost. Takšno, ki je ni mogoče fotografirati, dostaviti ali deliti na družbenih omrežjih.
In prav ta vrednost postaja v času overturizma vse bolj redka.
