Kot lahko (pre)beremo, nekdanjo vrhunsko tekmovalko in eno najprepoznavnejših slovenskih plezalk Martino Čufar-Potard pogosto sprašujejo, kako je mogoče, da po skoraj štiridesetih letih plezanja ostaja tako motivirana. Njen odgovor je preprost: ker je plezanje izjemno raznolika, bogata in celovita dejavnost, v kateri človek nikoli ne preneha odkrivati novih izzivov.
Kot primer navaja dva povsem različna vzpona, ki ju je opravila v zadnjem času. En dan je plezala v velikih previsih francoskega plezališča La Balme de Yenne, kjer smeri zaradi obilice svedrovcev in močno obeljenih oprimkov skoraj spominjajo na zunanjo plezalno dvorano. Tam je plezanje igrivo, padec praviloma ne predstavlja posebne nevarnosti, na koncu dneva pa plezalca bolijo predvsem roke in noge zaradi številnih gibov in zatikanj kolen v previsih.
Le dva dni pozneje se je znašla v povsem drugačnem svetu. Z možem Nicolasom Potardom sta se podala v smer La cruna dell’ago (305 m, do 8a, obvezno 7a+) na sardinski granitni steni. Tam moč rok ni igrala glavne vloge. Namesto obilice umetnih oprimkov, magnezije in gostega varovanja ju je pričakala kompaktna granitna plošča z malo oprimki, z nekaj lišaji ter zelo oddaljenimi svedrovci. Padec marsikje ni bil priporočljiv, saj pod smerjo potekajo police in previsni odseki.
Sprva sta pričakovala, da bosta hitro napredovala do osrednjega raztežaja z oceno 8a. Toda že prvi, »zgolj« 6c raztežaj jima je vzel skoraj uro časa. Kmalu sta ugotovila, da bo treba v vsakem raztežaju plezati na meji koncentracije in sposobnosti, ne glede na oceno. Smer ni pogosto ponavljana, lišaji so ponovno prerasli skalo, dodatno varovanje s premičnimi varovali pa ni bilo vedno samoumevno.
Zanimivo je, da je Martina v najtežjem raztežaju z oceno 8a občutila manj strahu kot v lažjih delih smeri. Previsnost tam omogoča razmeroma varen padec, medtem ko so bili psihološko zahtevnejši prav lažji, a slabše varovani raztežaji.
Čeprav nista splezala vseh gibov in odsekov v enem poskusu, sta bila ob prihodu na vrh zelo zadovoljna. Še posebej ju je navdušil zračen spust po vrvi, pri katerem se je vrv zaradi svoje raztegljivosti komajda dotaknila police globoko pod njima.
V zapisu Martina izraža tudi veliko spoštovanje do prvih plezalcev smeri Rolando Larcherja, Maurizia Oviglie in Andrea Giorde, ki so smer opremili od spodaj navzgor. Posebej pa izpostavlja italijansko plezalko Federico Mingollo, ki je leta 2022 smer preplezala na pogled, kar označuje za skoraj »nezemeljsko»« predstavo, s čimer se pokloni izjemni ravni sodobnega prostega plezanja.
Celoten zapis razkriva, da Martina danes na plezanje ne gleda več predvsem skozi prizmo številk in ocen. Pomembnejši so ji raznolikost, prilagajanje različnim slogom, zbranost, obvladovanje strahu in sposobnost, da jo lahko plezanje tudi po štirih desetletjih še vedno postavlja pred povsem nove izzive. Prav v tej nenehni kombinaciji igre, zahtevnosti, tveganja in raziskovanja vidi razlog, da njena motivacija ostaja enako močna kot nekoč.
