Kmalu bo minilo sto let od prve (znane) organizirane alpinistične šole na Slovenskem, tistega pionirskega poskusa, ko so se gorniki odločili, da se v gore ne hodi več le z intuicijo, ampak tudi z znanjem. Od takrat se je marsikaj spremenilo: obdobja sistematičnega usposabljanja so se izmenjevala z leti improvizacije, dokler se Komisija za alpinizem pri PZS ni znova resno lotila temeljev. Nastali so priročniki, izšolali so generacije inštruktorjev, oblikovala se je tradicija, ki danes stoji ob bok najboljšim evropskim sistemom. A vsaka tradicija potrebuje svež zagon.
Alpinistične šole so se v zadnjih letih znova odprle pretežno mladim, ki vstopajo v svet plezanja z drugačnim pogledom – bolj in manj romantičnim, bolj odgovornim. V ospredju ni več le vzpon, temveč proces: učenje, skupnost, spoštovanje gora in ljudi. Prav v tem duhu je potekala tudi letošnja šola AO TAM, ki jo Mojca Mlakar Vasić v nadaljevanju opiše z iskrenostjo in toplino, kakršno lahko premore le nekdo, ki je gore resnično začel doživljati …
Vsak »zakaj« ima svoj »zato«
Povzetek alpinistične šole AO PD TAM 2025/2026 (več fotografij)
Ko razmišljam o zadnjih sedmih mesecih letošnje alpinistične šole, počasi zbiram na kup vse vtise, občutke in spomine. In iskreno mi kar pogreje srce, ko pomislim, kaj vse sem doživela od oktobra, ko smo prvič sedli na klopi Frankolovske 23 v Mariboru.
Prvo uvodno predavanje je bilo precej klasično: novi obrazi, neprijetna tišina, opazovanje drug drugega. Vsi smo se malo čekirali in probali ugotoviti, kdo je prišel iz čistega firbca, kdo pleza oz. hodi v gore že od plenic in kdo je mogoče samo padel na dobre Instagram fotke. No, potem pa je zadeva kar lepo stekla. Že takoj smo dobili črno na belem, kaj vse nas čaka do aprila in koliko vikendov bomo preživeli v gorah, mokri, zašvicani in utrujeni. In če si iz ta pravega testa, ti nekje med vso to poplavo informacij klikne, da je to točno tisto, na kar že dolgo čakaš. Na koncu nas je 15 borcev sprejelo verjetno eno najboljših odločitev lanskega leta in se podalo v alpinistično šolo 2025/2026.
Potem pa so tedni minevali kot za šalo. Vsako sredo eno predavanje: vozli, oprema, vreme, orientacija, nevarnosti v gorah poleti in pozimi… same take zadeve, ki jim nikoli nisi posvečal preveč pozornosti, zdaj dobivajo pomen (pa čeprav smo na predavanju za vozle nekateri po dveh urah še vedno gledali v tisti kos štrika, kot da prvič v življenju vidimo vrv). Vse skupaj te pripravi do tega, da začneš drugače gledati na gore. Vsak oblak ima svojo vlogo, vsaka stena je drugačna, gorski teren začneš dojemati z novimi očmi. Predvsem pa začneš razumeti, kakšne psiho-fizične priprave dejansko potrebuješ za varno in samozavestno gibanje po gorskem svetu.
Na našo prvo spoznavno turo smo šli pod vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, kjer smo prvič zabijali kline. In mislim, da je tam marsikomu postalo jasno, da alpinizem ni samo plezanje in da ni dobro biti skregan s kondicijo. Ljudje hitro pozabijo, da si lahko si še tak mojster v plezalni steni, ampak ti čisto nič ne pomaga, če omagaš še preden sploh prideš do stene. Nekaj praktičnih predavanj smo imeli tudi v Rušah, kjer ima AO TAM svojo steno. Tam smo se prvič na varen način srečali s tehniko plezanja in varovanja v navezi na večraztežajnih smereh (Ruše so na sploh TOP priložnost za trening, ker smo lahko tečajniki tam vsak ponedeljek in petek brezplačno vadili svojo tehniko).
No, potem je počasi prišla zima in z njo prve terenske vaje na Okrešlju. Dereze in cepin so postali naši novi najboljši zimski prijatelji, zavedati pa smo se tudi začeli, zakaj zima od človeka zahteva posebno spoštovanje in previdnost. Kmalu zatem je prišlo na vrsto tudi ledno plezanje v Tamarju, ki, roko na srce, iz kavča izgleda precej bolj elegantno, kot je v resnici. Ko sem začela zabijati cepine in dereze v led enega za drugim in mi je po samo nekaj metrih navilo tiste podlahti, sem za trenutek iskreno podvomila v svoje življenjske odločitve. Ampak samo za trenutek. Spet drugi pa so se v led zaljubili na prvi pogled in bi lahko plezali še cel vikend.
Zimski del šole se je lepo povezal na zimskem tečaju pod Storžičem in naslednji dan še na vzponu po centralni grapi Begunjščice. Izpilili smo varovanje v snegu, ustavljanje s cepinom, iskanje zasutega v plazu in varno gibanje v gorah pozimi. Takrat nas je vreme tudi malo streznilo in opomnilo, da alpinizem ni potica in da tukaj ni prostora za »softiče«.
Ko je prišla pomlad, smo bili vsi že precej lačni skale, sonca in lažjih nahrbtnikov, zato je bil velikonočni tabor v Čikoli kot naročen. AO TAM namreč redno organizirajo različne tabore skozi čez leto, kar pomeni, da imaš vedno nekam za it, tudi če tvoja plezalna družba nima časa ali pa je morda sploh nimaš. Tako se znajdeš obkrožen z novimi ljudmi, s katerimi si deliš iste dneve v skali in kar naenkrat imaš ekipo, s katero je vse skupaj lepše. Kmalu za tem pa smo v Vipavi spet preklopili nazaj na resnejše stvari in se pridno lotili še letne skalne tehnike: samoreševanje, spuščanje ob vrvi, gibanje v navezi, izdelava sidrišč in tehnike prevezovanja. Naslednji dan smo vse to končno preizkusili še v praksi v naših prvih večraztežajnih smereh pod Gradiško turo.
Tam nekje vmes je meni prvič zares kliknilo, zakaj sem vsak teden pridno vadila vozle in v vse skupaj vlagala toliko časa in energije. Teorija je eno, ko pa enkrat stojiš na štantu sredi stene in pod tabo ni več samo nekaj metrov, ampak konkreten prepad… Takrat me je prvič tudi zadelo, da nisem več samo nekdo, ki hodi na alpinistično šolo, ampak da sem dejansko postala del tega »skrivnostnega« sveta. Občutek po plezanju moje prve 150 metrske smeri? Fenomenalen!
V vmesnem času smo imeli še četrtkova druženja na steni PCSB, ki so za nekatere postala skoraj ritual. Pa niti ne toliko zaradi samega treninga, ampak zaradi ljudi, saj prideš tja z enakim veseljem zaradi družbe kot zaradi plezanja. Ravno tako so stalnica na naših urnikih ob sredah postali sestanki alpinističnega odseka, ki so nam po predavanju omogočili druženje in spoznavanje ostalih TAM-ovcev.
Aprila so seveda sledili še teoretični in praktični izpiti, ki so nas ravno prav na trenirali, da se vse skupaj slučajno ne bi zdelo prelahko. Na koncu pa olajšanje ter občutek ponosa, ko je bilo vse uspešno za nami in smo še uradno postali tečajniki za mlajše alpinistične pripravnike AO TAM. In ni boljšega praznovanja, kot v novih smereh, ki smo jih večina »proslavili« še v prvomajski Paklenici. Tako smo tudi uradno otvorili svojo prvo pravo alpinistično sezono.
Še nekaj misli za konec…
Za AO TAM sva se s partnerjem odločila po priporočilu kolega in danes lahko iskreno rečem, da bolje ne bi mogla izbrati. Najbolj se mi je dopadlo to, da na alpinizem ne gledajo samo skozi plezanje, ampak res celostno. Od hoje v gore, zimskih tur, turnega smučanja do znanja, odgovornosti in odnosa do gora. Da o »vajbu« vodilnih ne govorim, ker je bil že od vsega začetka vrhunski.
Nič tudi ni narobe s tem, če (še) nisi ravno vrhunski plezalec. Sama že precej let redno hodim v gore, tako pozimi kot poleti, s športnim plezanjem pa nisem imela ne vem kakšnih izkušenj. Ja, na trenutke sem sigurno dvomila sama vase. Zakaj? Predvsem zato, ker je večina tečajnikov že veliko plezala in se vse pogosteje pojavlja nek čuden občutek oziroma »trend«, da moraš za pristop k alpinistični šoli že prej plezati ne vem kaj. Ampak me to ni ustavilo – pač sem dodala še en nov hobi v svoj urnik in po vseh teh mesecih »zdručkanih« podplatov, spraskanih rok in mrtvih podlahti na koncu tudi sama uspešno preplezala svojo prvo 100-metrsko smer. In mislim, da je ravno to najboljši dokaz, da je vse mogoče, če le imaš svoj »zakaj« in »zato«.
Zato bi alpinistično šolo priporočila praktično vsakemu, ki obiskuje gore oz. ga zanima ta svet. Ne glede na to, ali že plezaš ali pa samo rad hodiš po hribih. V »najslabšem« primeru probaš in ugotoviš, da to ni zate. V najboljšem pa mogoče odkriješ del sebe, za katerega sploh nisi vedel, da je tam.
Ljudje pozabljamo, da gore niso samo cilj, ampak čudovit proces, poln vzponov in padcev. In včasih je ravno ta proces tisti, ki ti da največ – ne vrh, ampak vse tiste poti, ki so te do njega pripeljale. Predvsem pa ljudje, s katerimi si jih delil.
Mojca Mlakar Vasić
