Podnebna kriza (lahko tudi lažje razumljivo – ciklične spremembe) ne prizanaša nikomur. Niti gori s kar nekaj različnimi imeni (Montaž – tudi Bojec, Špik nad Policami oz. Poliški Špik, Jôf di Montasio, Jôf dal Montâs, Bramkofel ali Montasch, 2753 m visoka gora v zahodni skupini Julijskih Alp v Italiji) ne. Tudi zahodni Montažev ledenik je dolgo časa veljal za najbolj odpornega v celotnem alpskem loku, je leta 2026 pokazal jasne znake globoke stiske. V zadnjih dvajsetih letih je izgubil »le« 2–3 metre debeline — medtem ko drugi alpski ledeniki izgubljajo okoli 2 metra na leto — a letos se je ta relativna odpornost začela lomiti.
Najnižji ledenik Alp, a dolgo časa najbolj trdoživ
Montažev ledenik leži na povprečni višini 1900 m, kar ga uvršča med najnižje ledenike v Alpah. Kljub temu je preživel desetletja, ker ga ščiti: severna ekspozicija, globoka kotanja, ki ga senči, »stalna prehrana« z velikimi snežnimi plazovi, debel sloj skalnega drobirja, ki deluje kot izolacija.
Ta kombinacija je ustvarila »mikroklimo odpornosti«, ki je ostanek ledenika naredila za znanstveni laboratorij: kako dolgo lahko majhen, dobro zaščiten ledenik kljubuje segrevanju?
Odgovor leta 2026 je žal jasen: ne več dolgo.
Izjemno malo snega: samo 20 metrov
Bilance Univerze v Vidmu kažejo, da je bil na ledeniku izmerjen maksimum 20 metrov snega — kar je 10–20 metrov manj kot v najboljših letih (30–40 m). To ga postavlja med najslabše zime zadnjih desetletij, primerljivo z izjemno negativnimi sezonami 2022 in 2023.
Poleti pa je udarila še druga katastrofa: minimalne temperature 14 °C, maksimalne 22 °C — na višini skoraj 2000 metrov.
Ledenik, ki je v štirih letih postal druga gora
Ekipa Legambiente in Univerze iz Vidma je ob letošnjem obisku ugotovila, da je ledenik: sploščen, delno potemnel, izgubil zgornjo detritno zaščito, prepreden z razpokami, obdan z novimi pionirskimi rastlinami, zaznamovan s skalnimi odlomi.
V štirih letih se je spremenil celoten gorski ekosistem.
Simbol stiske: zrušena led(e)niška votlina
Med obiskom je prišlo do dogodka, ki je pretresel prisotne: porušila se je ogromna ledeniška votlina v zgornjem delu ledenika — približno 10 m visoka in 20 m široka.
Kot je zapisal Paolo Forte: »Poco dopo questa istantanea, un boato sordo e orrendo ha gelato il sangue dei presenti. È crollata la volta di un’enorme cavità… come fosse un monito, un grido di aiuto.«
Ta votlina je bila simbol Montaževe odpornosti. Zdaj je simbol njegovega konca.
Vegetacija se dviga, gorski svet se preoblikuje
Okoli ledenika se dogaja tisto, kar znanstveniki opažajo po celotnih Alpah: lišaji in pionirske vrste osvajajo nekdanji ledeniški prostor, javorji, smreke, breze se za pionirskimi vrstami dvigajo višje, alpske pašne površine izgubljajo vodo in travo, novi ekosistemi nastajajo tam, kjer je bil še pred kratkim led.
To ni več »ledenik Montasio«, temveč nova gorska pokrajina, ki se rojeva iz razpada stare.
Strokovni komentarji
Vanda Bonardo (Legambiente, CIPRA Italija)
Opozarja, da se je v štirih letih spremenilo vse: ledenik, okolica, vegetacija, vodni režim. Poziva k upravljanju »novih Alp«, kjer bo treba varovati ekosistemske storitve: vodo, prst, biodiverziteto, odpornost gorskih skupnosti.
Federico Cazorzi (Fondazione Glaciologica Italiana, Univerza v Vidmu)
Poudarja, da je Montaž kljub pretekli odpornosti letos utrpel strukturne poškodbe: skoraj ni več snega, v zgornjem delu se je izdolbla velika ledeniška jama, sezona taljenja se bo nadaljevala še v septembru in oktobru.
