Slovaški alpinist Igor Koller, eden najpomembnejših plezalcev vzhodnoevropskega prostora in avtor številnih vrhunskih vzponov v Tatrah, Alpah in Himalaji, je prejel ugledno Paul Preuss Award 2026. Nagrado so mu podelili 25. septembra na slovesnosti v dunajski mestni hiši.
Ker Igorja na teh straneh ni potrebno posebej predstavljati, je zanimivo, kaj si sam misli o priznanju. Ob prejemu priznanja je poudaril, da je bilo leto 2026 zanj posebno že zaradi osebnih mejnikov. Ob petdeseti obletnici zakona z ženo Edito zaključuje tudi svojo prvo avtobiografijo v slovaškem jeziku. Kljub temu ga je novica o nagradi presenetila.
V zahvalnem govoru je poudaril, da priznanja ne razume kot nagrade za posamezne vzpone, temveč predvsem kot priznanje za vseživljenjsko delo v plezalski skupnosti. Posebej ga veseli, da je žirija prepoznala tudi njegovo vlogo pri povezovanju generacij plezalcev in dejstvo, da še vedno aktivno pleza ter s tem spodbuja mlajše generacije.
Ob razmišljanju o dediščini Paula Preussa je opozoril, da njegovih etičnih načel ni mogoče razumeti povsem dobesedno. Tehnološkega razvoja in razvoja opreme ni mogoče ustaviti, vendar bi moral ostati cilj plezanje z najmanjšo možno uporabo tehničnih pripomočkov. Pri tem se je navezal na znamenito misel Reinholda Messnerja, da alpinizem ne sme »ubiti nemogočega« in avanture. Po Kollerjevem mnenju je bistvo Preussovega izročila v čistosti pristopa, ne pa v dogmatičnem zavračanju sodobnih sredstev.
Še pomembnejši od samega sloga plezanja sta zanj svoboda in strpnost. Gore vidi kot prostor, kjer ljudi ne vodijo pisana pravila, temveč etika, pri čemer morajo biti alpinisti tolerantni do različnih pogledov na tveganje in načine udejstvovanja v gorah.
Del govora, ki je bil tudi kritičen, je bil namenjen vprašanju resnicoljubnosti v alpinizmu. Koller je poudaril, da je popolno in pošteno poročanje o vzponih temelj alpinistične etike ter da brez verodostojnih informacij ni mogoče graditi zaupanja v skupnosti. Ob tem je izrazil obžalovanje, da nekateri vrhunski alpinisti v preteklosti niso govorili resnice o svojih dosežkih, kar je po njegovem mnenju škodovalo celotni gorniški skupnosti. Posebej je poudaril odgovornost najboljših plezalcev, saj s svojim ravnanjem postavljajo zgled drugim.
Koller je govor sklenil v spravljivem tonu. Po njegovem prepričanju alpiniste ne glede na različne poglede na slog plezanja povezujejo gore, skale, prijateljstva in zgodbe, ki nastajajo med vzponi. Prav te skupne vrednote ostajajo najpomembnejši del alpinističnega sveta.
Njegov nagovor je bil zaradi vsebine seveda več kot zahvala za prejeto priznanje. Bil je razmislek o etiki, svobodi, odgovornosti in resnicoljubnosti v alpinizmu ter opomnik, da vrednost vzpona ni le v težavnosti smeri, temveč tudi v načinu, kako o njem pripovedujemo. Žal pa tudi Igor ne ve, kaj(vse) bo (še) alpinizmu prinesla bodočnost.
