
Foto: Občina Šmartno pri Litiji
Darko (Dare) Juhant (1963) je eden vidnejših slovenskih alpinistov svoje generacije. V osemdesetih letih je opravil številne zahtevne vzpone doma in v tujini, med drugim solo ponovitve zahtevnih smeri, zimske vzpone v Alpah ter leta 1990 samostojni vzpon na sedemtisočak Pik Korženevske v Pamirju. Bil je član jugoslovanske odprave na Kančendzengo (1991), dolga leta pa je pomagal soustvarjati tudi Alpinistične razglede. Po najbolj dejavni alpinistični poti se je posvetil tudi gorskemu reševanju, danes pa ostaja tesno povezan z gorami, gozdom in domačo kmetijo.
Darko, rodil si se v kmečki družini kot najmlajši od petih otrok. Kje je bilo tvoje otroštvo in kaj ti je dala domača kmetija, kar te spremlja še danes?
Rodil sem se v Ljubljani, živel pa v Štangarskih Poljanah, 5 km od Šmartnega pri Litiji. Bilo je lepo otroštvo, neprimerljivo z današnjimi časi. Večino dni, poleti in pozimi, sem preživel v naravi, tako da mi je bilo gibanje v naravi in gozdovih položeno že v zibelko. Lotili smo se vsakovrstnih aktivnosti, od sekanja dreves v gozdu, za kar starši niso smeli vedeti, do lovljenja rib v domačem potoku, v katerem je bilo takrat veliko pravih potočnih postrvi.
V šolo smo hodili peš v štiri kilometre oddaljeno Veliko Štango. Pot je vodila skozi gozdove, ki so bili en sam velik igralni poligon, in vedno se je tam našlo kaj zanimivega. Največja znamenitost na poti iz šole so bili okoliški vrhovi, iz katerih so se v daljavi videle Kamniške Alpe. Bile so čudovite in so mi že zelo zgodaj vzbudile željo, da bi jih obiskal. Ker takrat nihče ni hodil v gore, to ni bilo izvedljivo. Kljub temu sem se z veseljem potrudil in naredil daljši ovinek, da sem jih lahko občudoval ter sanjal, kako bom nekoč splezal nanje.
Kmetija ti da delovne navade, ki pridejo prav na kateremkoli področju življenja. Hkrati se s trdim kmečkim delom okrepi telo, zato sem pridobil moč, ki je bila pozneje dobra osnova za plezanje.
V življenju si opravljal marsikatero delo, a zdi se, da te je vedno najbolj vleklo ven, v naravo. Kaj je bilo tisto, kar te je kot fanta prvič zvleklo v gore?
Od vsega kmečkega dela sem imel najraje delo v gozdu, ki je bilo v tistih časih še veliko bolj zahtevno kot danes, saj je bila pri hiši le motorna žaga. Vse drugo se je opravljalo ročno. Gozdarstvo je bilo vedno moja prva izbira in velika škoda se mi je zdela, da mi ni bilo dano vpisati se na srednjo gozdarsko šolo v Postojni. To je bil najbrž tudi razlog, da sva si z ženo pozneje omislila kmetijo v okolici domačega kraja, kjer še vedno z veseljem delam v gozdu in pripravljam drva.
Prvič sem šel v gore, ko je v naše kraje prišel za župnika Lojze Kavčič. Ker sem vse leto pridno ministriral, sem bil med počitnicami skupaj še z dvema prijateljema povabljen na Triglav. Mislim, da je bilo to poleti leta 1976. Bila je čudovita izkušnja, ki se mi je globoko vtisnila v spomin. Turo smo začeli v Srednji vasi, od tam pa čez Uskovnico in Velo polje prišli do Doma Planika in še isti dan na vrh. Župnik Lojze je bil kar malo upehan, tako zelo se nam je mudilo, da bi čim prej stali na našem najvišjem vrhu.
Naslednji dan smo sestopili preko Hribaric in Sedmerih jezer proti Bohinju. Takrat sem se zapisal goram.
Kdaj si začutil, da hoja po hribih ni več dovolj in da te zanimajo stene?
Naslednje poletje smo šli z župnikom na Škrlatico. Bilo nas je pet. Ko smo osvojili vrh, smo sestopili proti Kriškim podom, kjer smo prespali. Naslednji dan nas je župnik, tri »izkušene«, pustil same, da smo prečili Razor in Prisojnik ter sestopili na Vršič. On in še dva pa so odšli v Vrata po avto in nas pozneje pobrali na Vršiču. Danes bi bilo kaj takega nemogoče, vendar se nam je takrat zdelo, da zmoremo vse in da za nas ni nobene nevarnosti.
Med letom sem bral alpinistične knjige in sanjaril, da bom tudi sam nekoč alpinist. Najbolj me je navdušila Buhlova knjiga Nanga Parbat, ki je še danes zame najboljša alpinistična knjiga. Pri sosedih so brali tednik Teleks, ki je prinašal tudi članke o plezanju na Eiger. To nam je dalo idejo, da bi tudi mi plezali.
V vasi je bila skala iz kremenovega peščenjaka, ki je postala naš plezalni poligon. Sosed je doma v delavnici izdelal kline, ki smo jih zabili v skalo, potem pa tam plezali. Ta skala je bila moja prva »stena«, kjer sem plezal prve smeri čez previse in strehe ter si utrjeval moč v prstih. Čeprav je visoka le osem metrov, je bilo to dovolj, da sem se v njej dobro naplezal.
Bila je tudi prizorišče moje prve plezalne nesreče. V prečnici se mi je izpulil oprimek. Odskočil sem na tla, kjer smo pred tem sekali grmovje, in se nataknil na ostanek drevesa. Dobil sem globoko rano na desnem stegnu, ki so mi jo morali zašiti v Ljubljani.
Doma seveda niso smeli izvedeti, da sem padel v skali. Uradna razlaga je bila, da sem se prevrnil s kolesom in padel na odsekano vejo. Resnico sem povedal veliko pozneje, ko sem že resno plezal.

Foto: Milan Gladek
Plezalnih veščin si se učil v alpinistični šoli (1978/79) v AO Kamnik. Kakšno je bilo takrat alpinistično okolje in kako se ga danes spominjaš?
Da sem prišel v kamniško šolo, je bila zasluga brata Janeza, ki je bil takrat kaplan v Stranjah in je poznal alpinista Francija Vetorazzija. Pomagal mi je, da sem se lahko vpisal v alpinistično šolo. Težava je bila, ker sem bil premlad, in Bojč je odločno nasprotoval mojemu vpisu, kljub podpisani izjavi moje mame. Zato so mi Francija določili za mentorja in tako sem lahko ostal na odseku.
Zanimivo je bilo tudi, da je bil moj sošolec Frane Kemperle, ki je bil precej starejši od mene. Enkrat mi je pod Planjavo dejal, da bom, ko bom star toliko kot on, že zdavnaj nehal plezati. Mislim, da sem takrat odločno protestiral, češ da to pa že ne. In še danes malo migam, čeprav je od takrat minilo že skoraj petdeset let.
Prvi vzpon je bilo Prečenje Zeleniških špic, kamor nas je peljal France Malešič. Potem so sledili stebra v Brani, Šija in Zahodna stena Planjave. Spomnim se, kako me je Franci V. v Brani učil obveščanja o preostali dolžini vrvi. Pozabil sem mu povedati, da je ostalo še pet metrov vrvi, on pa je kar plezal in plezal, jaz pa za njim.
Spomnim se tudi prvega raztežaja naprej v Majski smeri v Planjavi z Gladkom in Balantičem, ko me je bilo strah kot malega zajca. Takrat sem celo pomislil, da bi kar nehal plezati, ker itak nikoli ne bom postal alpinist.
Se spomniš svojega prvega resnega vzpona in predvsem občutka, ko si prvič stopil v veliko steno?
Prva velika stena je bila Triglavska stena, ki sva jo preplezala z Janezom Benkovičem – Benijem. Z Benijem sem se spoznal prek Francija Vetorazzija. Pri njem sem prvič bral, oziroma bolj listal, angleško revijo Mountain in se čudil fotografijam gora z vsega sveta ter temu, kaj vse so tam plezali.
Skratka, Beni me je povabil v Skalaško smer z Ladjo, ki sva jo zmogla v desetih urah. To je bil moj drugi vzpon po Prečenju Zeleniških špic in zame bistveno prezahteven. Prvič v življenju sem po policah nad spodnjim delom Skalaške smeri nenavezan hodil oziroma plezal in bilo me je strah. Tipično začetniško. Kasneje sem velikokrat vodil soplezalce po takšnih terenih in se čudil, kako to, da jih je strah, nikoli pa se nisem spomnil svojih začetkov in enakih občutkov.
Na nekem varovališču sem zaslišal helikopter in gledal okoli sebe, kje leti, dokler mi ni tik ob glavi priletel za pest debel kamen, takoj za njim pa še nekaj drugih. Od takrat naprej sem vedel, kaj je treba storiti, ko zaslišiš »helikopter«.
Bila sva počasna, predvsem po moji zaslugi, zato se pozneje nisva več navezala na skupno vrv, ampak sva ostala le prijatelja. Mi je pa ta vzpon dal še eno pomembno lekcijo: z veliko boljšim soplezalcem ne greš plezat, ker te lahko zanese v smer, ki ji nisi dorasel, posledice pa so lahko zelo nepredvidljive.
V zgodnjih osemdesetih je bilo v slovenskem alpinizmu ogromno močnih plezalcev. Kdo je bil tisti, ki je nate najbolj vplival?
Takrat sem prek nekega znanca prišel k Frančku kupit nekaj stare opreme. Kar sem videl, me je fasciniralo: kako je treniral na škarpi pod zdraviliščem in delal zgibe na tamkajšnjih igralih. Bil je neverjeten.
Zelo sem ga občudoval, zato sem pozneje opravil tudi kar nekaj prvih ponovitev njegovih smeri v naših stenah.

Foto: osebni arhiv Dare Juhant
V drugi polovici osemdesetih si nizal zelo zahtevne vzpone, med drugim solo ponovitev smeri El Condor Pasa v Anića kuku. Kateri vzpon iz tistega obdobja je tebi osebno največ pomenil?
Na ta vzpon sem zelo ponosen, čeprav morda ni bil najzahtevnejši med vsemi mojimi solo vzponi. Je pa zanimivo, da sem šel v Paklenico z avtobusom in imel s seboj opremo za več dni, na koncu pa se je vse skupaj obrnilo drugače.
Na poti pod steno sem nekje pod Celjskim stupom počival in se domislil, da bi malo preveril, ali sem dorasel cilju. Samo z magnezijem in dvema kompletoma, za vsak primer, sem vstopil v smer Hidrogliser (mislim, da je ocenjena VII-, visoka pa približno 90 metrov) in jo na mah prosto preplezal brez težav.
Ko sem sestopil do nahrbtnika, sem samo pohitel pod balvan, se opremil za plezanje in takoj vstopil v smer El Condor Pasa. Spodnjo polovico do strehe sem plezal brez varovanja. Čez tehnični del pa sem se varoval na star način: fiksiral sem vrv, preplezal raztežaj, se po vrvi spustil nazaj, pobral opremo in nato še enkrat požimaril navzgor.
Kar malo strahu me je bilo, ko sem se moral iz stojišča spustiti v prazno in zaradi previsnosti zanihal daleč stran od stene. Še bolj neprijetno pa se mi je zgodilo spodaj, kjer se še nisem varoval. V enem od kaminov sta se mi plezalnika tako zataknila za skalo, da nisem mogel ne naprej ne nazaj. Pošteno sem se moral potruditi, da sem strgal vezalke in sta plezalnika padla v dolino.
Na srečo sem na koncu zadnjega težkega raztežaja našel stare češke plezalke, ki so bile podobne babičinim copatom. Privezane so bile na kapnik, ker so imele že popolnoma obrabljen podplat. Vzel sem jih s seboj v upanju, da bom z njimi lažje sestopil pod steno in tam našel svoje adidaske. Žal jih nisem našel.
Tako sem si prislužil dva velika žulja, ker so me češki copati močno tiščali, a so bili vseeno boljši od sestopa v pretesnih plezalkah. Zanimivo je tudi to, da sem se zvečer proti Ljubljani vračal z istim avtobusom, s katerim sem se tisto jutro pripeljal v Paklenico.
Kakšen dan je bil za mano!
Veliko si plezal sam. Je bila to želja po samostojnosti ali preprosto posledica tega, da je bilo včasih težko najti soplezalca za določene cilje?
Res sem opravil kar nekaj solo vzponov. Meni osebno največ pomeni solo prosta ponovitev Centralnega stebra Rzenika, ki sem jo opravil jeseni leta 1987. Plezal sem z minimalno opremo: s kratkim kosom vrvi, ki mi je dajal bolj lažen občutek varnosti, in dvema kompletoma, ki sta bila zgolj za vsak primer, če bi šlo kaj narobe.
Spodnji del sem preplezal zelo hitro, zato se ga niti ne spomnim najbolje. V spominu pa mi je ostal zgornji težki raztežaj, ki sem se ga lotil nekoliko preveč zaletavo. Bil je zelo zahteven (PP ocena VI) in nekajkrat sem bil že na meji svojih zmožnosti.
Prava drama pa je sledila pri sestopu. Po robu stene sem se odpravil proti poti, ki se spušča s Konja, in se v nekem trenutku s trenerko zataknil v rušje ter skoraj izgubil ravnotežje. Grozno bi bilo, če bi po preplezani tako veliki steni padel z njenega roba. Hvala angelu varuhu, ki me je obvaroval.
Razlogi za solo plezanje pa so bili predvsem drugje. Preprosto prijetno mi je bilo gibati se svobodno, brez soplezalca. Enkrat jeseni sem se odpravil na jezersko stran Grintovcev in v Rinkah ter Skuti opravil kar sedem vzponov gor in dol. Imenitno je bilo samo plezati in plezati.
Leta 1987 si z Andrejem Gradišnikom pozimi ponovil Mrtvaški prt v Grandes Jorasses, na sestopu pa preživel 70-metrski padec. Kako blizu je bilo takrat resni nesreči?
Zelo blizu. Tako rekoč sem že šel čez rob, pa je spet angel varuh poskrbel zame. Vrv se je zataknila za majhno lusko in me obvarovala pred padcem na ledenik 250 metrov nižje.
Sestopala sva s spusti po vrvi po grebenu Hirondelles. Na sedlu naju je skrbelo, ali bova našla naslednji spust. Ker sem hodil prvi, sem zagledal veliko vrvno zanko, ki pa je bila vpeta v droben, tanek rumen Casinov klin, zabit navpično navzdol. Skozi zanko sem prevlekel vrv in se začel spuščati.
Ko mi je Andrej zavpil, da se klin maje, je bilo že prepozno. Začel sem padati, se prekopicavati po skalah in tik nad prelomnico, preden se je stena ponovno postavila povsem pokonci, me je zabilo v skale in ustavilo.
Padec je bil silovit. Zlomil sem jekleno Stubajevo derezo, imel zlomljeno levo ličnico, strgane kolenske vezi na levi nogi in bil ves obtolčen. Poškodbe so bile hude, vendar ne tako hude, da ne bi mogla sama nadaljevati sestopa.
Andrej je splezal po nekem žlebu s sedla in prečil do mene. Vrv je bila le komaj opazno zataknjena. Ko jo je zanihal navzgor, se je takoj iztaknila iz luskice, ki me je zadržala, in padla v globino. To nama je omogočilo nadaljnji sestop. Andrej me je spuščal od sidrišča do sidrišča in srečno sva prišla na ledenik.
Tam pa se je začela druga kalvarija: kako priti do bivaka Leschaux. Andrej je naslednje jutro, čeprav je ponoči ledenik pobelil svež sneg, sam odsmučal v dolino in poklical reševalce, saj mobilnih telefonov takrat še ni bilo. Prišli so pome in me rešili.
Nekaj dni sem preživel v bolnišnici v Chamonixu, nato pa sta me Andrej Petrovčič in Gorazd Zrimšek na zadnjem sedežu golfa odpeljala v UKC Ljubljana, kjer sem okreval do konca.
Istega leta ti je odpravo v Tien Šan preprečil zlom roke v Vežici. Je bila katera od zamujenih odprav tista, ki jo še danes najbolj obžaluješ?
To nesrečo sem opisal v Planinskem vestniku, in sicer ob dilemi, ali vrtati ali ne. Dejstvo je, da bi bila tudi ta nesreča lahko usodna, če na stojišču pri poskusu prvenstvene smeri desno od Centralne smeri ne bi zavrtal edinega svedrovca. Bilo je nemogoče zabiti dober klin, zato sem se odločil za svedrovec. Prav to naju je rešilo, ko je Robi padel v naslednjem raztežaju.
Takrat smo varovali na osmico in zadnji klin, ki se je izpulil, me je udaril v levo roko ter mi zlomil vse dlančnice. Robi pa si je poškodoval gleženj. Pri umiku iz stene sta nama pomagali Alenka Jamnik in Marička Frantar.
Nesreča mi je preprečila odhod na odpravo v Tien Šan in takrat sem bil zelo razočaran. Res je škoda, da nisem spoznal še enega velikega gorstva sveta. Danes pa se mi zdi, da se je očitno moralo zgoditi prav tako.
Kakšno je bilo obdobje velikih zimskih ponovitev proti koncu osemdesetih let? Se ti zdi, da je bil takrat slovenski alpinizem v svojem zlatem obdobju?
Večkrat razmišljam o tem, kaj vse se je takrat plezalo pozimi. Potem se pogovarjam z mladimi, ki pravijo, da se danes zimskih vzponov ne pleza več na način, kot smo jih plezali mi. Mogoče res, vendar se po mojem mnenju tudi poleti ne pleza toliko, kot je naša generacija plezala pozimi.
Ko sva s Slavkom Frantarjem pozimi plezala Cozolinovo zajedo, smo se nekega februarskega jutra, mislim da je bilo 2. februarja, pod steno Male Koroške Mojstrovke zbrale štiri naveze in en solo plezalec. Tisti dan smo opravili pet zimskih ponovitev zahtevnih smeri. Dvomim, da se danes tudi ob kakšnem idealnem poletnem dnevu pod steno zbere toliko navez.
Bile so zime z odličnimi zimskimi razmerami, razmeroma malo snega in veliko plezanja.
Ne vem, če je bilo to res zlato obdobje, ker vsaka generacija svoje dosežke ceni in vrednoti drugače kot prejšnja. Današnja raven plezanja v gorah je izjemno visoka. Prosto se plezajo smeri, ki si jih mi takrat nismo mogli niti predstavljati. Hkrati pa se mi zdi, da se je precej zožil krog alpinistov, ki plezajo na najvišji ravni, ali pa se vzponi danes preprosto manj objavljajo.

Leta 1990 si v Pamirju solo stopil na Pik Korženevske (7105 m). Kako se spominjaš tega vzpona?
Ta solo vzpon je nastal bolj kot izhod v sili, saj so bili prvotni načrti drugačni, prekrižala pa jih je moja neizkušenost na večjih višinah.
Ob prvem poskusu vzpona na vrh Korženevske sem nekje na 6700 metrih ugotovil, da me zelo boli glava. Namesto da bi vzel nekaj aspirina, sem obrnil in kasneje skupaj s prijatelji sestopil v bazo.
Dva dni pozneje sem se na goro odpravil še enkrat. Prvi dan sem prišel do tretjega višinskega tabora na približno 6350 metrih, tam nekaj ur počival, nato pa malo po eni uri ponoči nadaljeval proti vrhu. Nanj sem stopil ravno ob prvih sončnih žarkih.
Na drugi strani doline se je v jutranjem soncu bleščal Pik komunizma, ki pa je bil zaradi že rezerviranih letov domov žal nedosegljiv. Škoda.
Ti je bolj ustrezalo plezanje tehničnih smeri v Alpah ali visoke gore nekdanje Sovjetske zveze in Himalaje?
Bolj Alpe kot odprave, saj sem jih pravzaprav komaj okusil. Vedno sem sanjal, da bom odšel na kakšno veliko odpravo, veliko sem treniral, na koncu pa sem praviloma izpadel iz izborov.
Če bi ostal v Kamniku, bi se morda marsikaj odvilo drugače. Alpiniste iz večjih odsekov so vendarle pogosto obravnavali nekoliko drugače.
Leta 1991 si bil izbran v zadnjo jugoslovansko odpravo na Kančendzengo. Kakšno vzdušje je vladalo v odpravi v času, ko se je skupna država že vidno lomila?
Odprava je bila zame uresničitev mladostnih sanj, da bom morda vendarle nekoč videl Himalajo. Težava je bila v tem, da sem se odpravi pridružil bolj kot nekakšen »padalec« in tako se je tudi razvijala moja vloga v njej.
Možnost, da bi bil del prve naveze, je bila verjetno bolj navidezna kot resnična. Naredil sem tudi napako. Na goro sem nesel nekoliko več skupne opreme in premalo lastne. Posledica je bila, da sem moral iz drugega tabora sestopiti v bazo, ker nisem imel spalne podloge in sem v taboru preživel dve zelo mrzli noči, medtem ko sta moja soplezalca spala kot angelčka.
Po vrnitvi v bazo me je Tone dodelil Poljakinjam in z njimi sem se odpravil še na eno aklimatizacijsko turo, tokrat do tretjega tabora. Lahko pa se vsaj pohvalim, da sem plezal z dvema izmed najboljših alpinistk osemdesetih let, z Maričko in Wando. Tudi to nekaj šteje.
Sicer pa na odpravi nismo posebej občutili političnih napetosti. Samo »Dok« (Damijan Meško) in jaz sva z ledenih grebenov nad ledenikom Yalung valila kamne na ledenik in pri tem vpila: »Za samostojno Slovenijo!«
Zaradi težav v odpravi si dosegel »le« okoli 7600 metrov. Je bil to zate neizpolnjen cilj ali predvsem dragocena življenjska izkušnja?
To je bila predvsem zelo težka življenjska izkušnja. Ob vseh velikih uspehih odprave smo izgubili dva člana, odprava pa je bila kljub temu razglašena za uspešno. Težko govorim o uspehu, ko na gori pustiš dva človeka.
Moram pa priznati, da je bila odločitev za odhod na goro v neprimernem vremenu predvsem Maričina. Na neki način je tekmovala z Wando za prvi ženski vzpon na Kančendzengo. Mariča ni poznala umika. Če se je odločila za goro, je šla, ne glede na vreme ali druge okoliščine. Tudi Joža, njen partner iz odprave na Nanga Parbat, bi jo težko zaustavil, saj je bila izjemno odločna.
Spominjam se, kako sva nekoč pozimi poskušala splezati severno steno Matterhorna. Že na dostopu pod steno so bili znaki spremembe vremena več kot očitni: velik halo okoli lune in močan zahodnik. Kljub temu smo odšli na izhodišče z mislijo, da bomo videli, kako bo.
Zjutraj nas je zbudila budilka. Nebo je bilo v celoti prekrito z oblaki, vetra pa ni bilo več. Odločil sem se, da ne grem v steno, ker je bilo očitno, da se vreme kvari, čeprav še ni snežilo. Po precej burni razpravi smo spremenili cilj in se po grebenu Hörnli odpravili proti vrhu.
Prišli smo le do zavetišča Solvay, ko je začelo močno snežiti. Komaj smo sestopili, saj je nov sneg prekril naše sledi, v slabi vidljivosti pa smo imeli precej težav z orientacijo. Ko smo prišli v dolino, je zapadlo že skoraj 30 centimetrov snega. Ne vem, kako bi se v takšnih razmerah izvlekli iz severne stene.
Takrat sem bil zaradi neuspeha zelo nesrečen, a čas marsikaj postavi na svoje mesto. Danes si z Robijem Držanom, s katerim sva delila usodne trenutke na Kančendzengi, včasih rečeva, da bi zelo verjetno prišla na vrh, če ne bi bilo nesreče. Danes skupaj delujeva v GRS Zasavje.
Takrat sva morala po navodilih vodje odprave poiskati ponesrečena tovariša in ju pokopati v ledeniški razpoki. Po mojem mnenju je to najtežja naloga, ki lahko doleti človeka na odpravi.
Kako danes gledaš na himalajski alpinizem devetdesetih let in na odpravništvo, kakršnega smo poznali takrat?
Ne vem, po kakšnem ključu so takrat izbirali člane odprav. Velikokrat se mi je zdelo, da je bilo predvsem pomembno, iz katerega odseka si prihajal. Če si bil član močnega odseka, si imel bistveno več možnosti, da boš izbran.
Kar nekaj vrhunskih »odpravarjev« je prvič odšlo v Himalajo z zelo skromno bero vzponov v Alpah, nato pa so postali skoraj stalni člani odprav. Po drugi strani so bili alpinisti z vrhunskimi vzponi v Alpah in Andih, ki v Himalajo niso prišli nikoli, razen če si odprave niso organizirali sami.

Dolga leta si soustvarjal Alpinistične razglede. Kaj je ta revija pomenila slovenskim alpinistom?
Bila je neizčrpen vir informacij, ki jih je bilo sicer zelo težko dobiti. Iz nje smo izvedeli za ponovitve, nove smeri, dobili skice zanimivih vzponov in še marsikaj drugega.
Komaj sem čakal, da je izšla nova številka, in vedno sem najprej prebral odlično rubriko o zgodovini alpinizma. Alpinistični razgledi so bili prvi resen poskus, da bi bili poleg alpinističnih novic redno obveščeni tudi o širšem dogajanju v slovenskem alpinizmu.
Če jih primerjam z današnjimi alpinističnimi zborniki, so imeli veliko več duše in predvsem precej večji vpliv na bralce kot zgolj suhoparni povzetki dogajanja v posamezni sezoni.
Bi morala Komisija za alpinizem vztrajati pri takšnem glasilu tudi pozneje?
Velika škoda je bila, da so jih ukinili. Mislim, da na Komisiji za alpinizem zanje ni bilo pravega posluha, saj so imeli drugačne zamisli, ki pa so se pozneje večinoma izjalovile.
Je bil pojav Alpinističnih razgledov predvsem posledica izjemne uredniške energije Bineta Mlača ali tudi odsev širše demokratične in ustvarjalne klime osemdesetih let ter začetka devetdesetih?
Po mojem mnenju obojega. Vendar brez Bineta in njegove žene Nade Alpinistični razgledi gotovo ne bi bili to, kar so bili.
Verjetno je bil projekt ob prvih številkah zastavljen nekoliko širše, pozneje pa je postal Bine njegova osrednja gonilna sila.
Se ti zdi, da smo v alpinizmu in planinstvu po osamosvojitvi izgubili del tiste odprtosti in kritičnosti, ki je zaznamovala osemdeseta leta?
Zelo verjetno. Kapitalizem, ki je prišel z osamosvojitvijo, je precej omajal kolektivni duh, ki nas je prej zaznamoval, in iz nas naredil skupnost precej bolj izrazitih individualistov.
Vsak okopava svoj vrtiček. Ostali so posamezni prostovoljci, ki še vedno delajo za čast in slavo, vendar se tudi tukaj vidi upad zanimanja, pa tudi določeni prikriti interesi, ki jih včasih ni bilo.
Po svoje je bilo v tistih časih lažje biti kritičen.
Leta 1999 si stopil med gorske reševalce, ko je bila tvoja najintenzivnejša alpinistična pot že za tabo. Zakaj si se za to odločil relativno pozno?
Prve korake sem naredil že nekje leta 1987 ali 1988, v času, ko je bil v Ljubljani načelnik France Zupan. Vendar se temu nisem resneje posvetil, ker sem bil še zelo dejaven v alpinizmu.
Ob vsem, kar sem počel, preprosto ni bilo časa. Vedno sem razmišljal, da je gorsko reševanje dejavnost za nekoliko poznejše življenjsko obdobje.
Danes menim, da bi morali ljudje začeti čim prej, saj le tako dobimo reševalce, ki so sposobni opravljati tudi najzahtevnejše akcije.
Bi bilo po tvojem bolje, če bi se gorskemu reševanju pridružil že bistveno prej?
Seveda. Tako bi lahko prispeval bistveno več.
Večino časa sem bil pravzaprav predvsem funkcionar. Nekaj let sem deloval v upravnem odboru, nato pa še več mandatov v nadzornem odboru. Danes sem tudi s tem zaključil in sem zgolj še navaden član GRS Zasavje.
Je kakšna reševalna akcija ostala posebej globoko zapisana v spominu?
Naše akcije so praviloma bolj »gozdne« kot visokogorske, saj naše območje ni posebej zahtevno. Je pa zanimivo, da se število akcij kljub temu povečuje in da postajajo vse zahtevnejše.
Res pa je tudi, da danes ljudje kličejo gorske reševalce zaradi najrazličnejših nevšečnosti. Včasih se mi je zdelo skoraj sramotno poklicati GRS. Ko sem si polomil vse kosti v levi dlani, sem se bolj ali manj sam spravil v dolino.
Danes pa ljudje pokličejo gorske reševalce tudi zato, ker se v smeri izgubijo in ne vedo več, kam naprej. Najlažje je poklicati helikopter in se odpeljati v dolino.
Naša generacija ni imela navade klicati GRS. To je bilo rezervirano za res izjemne dogodke.
Kaj se pri reševanju najbolj razlikuje od alpinizma in kaj imata obe dejavnosti skupnega?
Brez alpinističnega znanja ni pravega gorskega reševalca.
Prepričan sem, da mora kandidat za gorskega reševalca imeti dobro alpinistično znanje in bogate izkušnje, sicer je v zahtevnem gorskem svetu bos in gol. Predstavljaj si nekoga, ki ni vajen sten in vertikale, postaviš pa ga na rob Kogla, da pomaga ponesrečencu.
Seveda obstajajo tudi razlike. V alpinizmu se včasih kakšen manever improvizira, v gorskem reševanju pa tega ne bi smelo biti. Tam mora biti vse standardizirano in vnaprej določeno, da natančno veš, kako boš ukrepal v posamezni situaciji.
Kako se je po tvojem mnenju v zadnjih desetletjih spremenil obisk gora in s tem tudi narava nesreč?
Največja razlika je v tem, da je danes obisk gora pogosto povezan z zbiranjem instant doživetij, ki jih promovirajo družbena omrežja.
Če nekdo nekaj vidi na družbenem omrežju, hoče to doživeti tudi sam. Včasih smo hodili v gore zaradi doživetij, prijateljev in predvsem postopnega napredovanja od lažjih k težjim ciljem. Tako smo nabirali izkušnje in dobro vedeli, kaj nas čaka na določeni gori ali smeri.
Danes je veliko več impulzivnih odločitev. Zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj je posledično več možnosti, da gre kaj narobe. Takrat pa nastopimo mi, gorski reševalci.

Ob plezanju, študiju ob delu, službi na železnici in pozneje družini si našel čas še za kajak. Od kod ta potreba po iskanju izzivov tudi na vodi?
Za kajak me je navdušil naš sosed iz Kosez, Fiko, ki mi je skoraj podaril zelo dober čoln in me naučil prvih zavesljajev. Nato je šlo zelo hitro naprej in kmalu sem ugotovil, da je kajakaštvo izjemno zahteven šport.
Težava je bila, da sem se plavanja naučil razmeroma pozno in voda nikoli ni bila povsem moj element. Po drugi strani pa sem bil človek, ki se je vsega lotil z vso vnemo. Tako sem preveslal skoraj vse najzahtevnejše odseke naših rek.
Bil sem popolnoma predan, podobno kot nekaj desetletij prej alpinizmu. Morda celo nekoliko preveč glede na svoje takratno znanje.
Tudi tukaj je v nekem trenutku posegel vmes moj angel varuh. Dogodek me je tako prestrašil, da sem že naslednji teden prodal vso kajakaško opremo in se odločil, da se tega ne grem nikoli več.
Kako ti je uspelo usklajevati študij, službo, družino in alpinizem?
To je vprašanje bolj za mojo ženo kot zame. Verjetno je bila včasih, kot pravi moja sestra, celo malo preveč potrpežljiva, da sem lahko počel toliko stvari hkrati.
Odločitev za študij je izhajala predvsem iz narave mojega dela. Delal sem ponoči in v neenakomernem ritmu. Ko sem bil mlad, je to še šlo, pozneje pa sem spoznal, da bo treba nekaj spremeniti. Na železnici so ponujali štipendije za študij in predlagali so mi Strojno fakulteto, saj sem pred tem končal srednjo strojno tehnično šolo.
Kot pri vseh stvareh sem se tudi tukaj odločil hitro, kmalu pa ugotovil, da to ne bo mačji kašelj. Ker sem srednjo šolo opravljal ob delu in sem imel zelo šibko osnovo iz matematike, je bila največja preizkušnja zame izpit iz Matematike I. Ko sem ga uspešno opravil, sem vedel, da bom študij pripeljal do konca.
Pri matematiki mi je zelo pomagal Matjaž Wiegele, s katerim sva si velikokrat delila vrv.
Si imel kdaj občutek, da je zaradi alpinizma trpelo kaj drugega v življenju?
Verjetno je marsikaj trpelo. Res pa je, da sem v času študija plezal precej manj kot v obdobju pred tem.
Kljub temu sem se po vsakem novem življenjskem izzivu vedno vračal v gore, ki so mi dajale navdih za nadaljevanje poti. Pri meni je že od nekdaj tako, da si vedno najdem dejavnost, ki v določenem obdobju postane prioriteta in je preprosto ne morem postaviti na stranski tir.
Danes je to astrofotografija. Zaradi pomanjkanja časa v aktivnem obdobju življenja je prišla na vrsto šele zdaj, ko sem v pokoju. Postala je hobi, ki ne zahteva posebnih fizičnih naporov ali odrekanj, ampak predvsem ogromno časa za učenje, zajemanje in obdelavo fotografij.
Občutek, ko na posnetku zagledaš oddaljeno meglico ali galaksijo, pa je neizmeren.
Imaš med več kot tisoč vzponi kakšnega, ki ni nujno najtežji, je pa ostal najlepši?
Še vedno mi največ pomeni ponovitev Stebra Franca Jožefa v Sfingi leta 1992, ki sva jo opravila z Borisom Sedejem. To je izjemno lepa smer.
Nasploh se mi zdijo smeri v Sfingi izredno lepe in prava škoda je, da se jih danes pleza tako malo.
Ko danes pogledaš svojo alpinistično pot, na kaj si najbolj ponosen?
Predvsem na to, da sem v Triglavski steni preplezal več kot štirideset različnih smeri, v Sfingi pa šest različnih. Moj cilj je bil petdeset smeri v Steni, a bo ta cilj žal ostal neizpolnjen.
V Steni sem opravil tudi kar nekaj prvih ponovitev Frančkovih mojstrovin, ki so vsaka zase izjemne smeri. Če omenim samo eno: Pandorino skrinjico, katere prvo ponovitev sva opravila z Robijem Držanom.
To je lepa, napeta smer, katere težavnost popusti šele takrat, ko se visoko v skrotju zahodnega dela Stene razvežeš z vrvi. Takrat se zaveš milosti, ki ti je bila dana, da si prišel skozi najbolj divji del Stene.
Kaj bi danes svetoval šestnajstletnemu Darku, ki prvič prihaja v alpinistično šolo?
Nič posebnega, ker ne bi bil prav nič navdušen, da gre v alpinistično šolo. Tako kot ni bila navdušena moja mama, ha, ha.
Bi mu pa svetoval, naj si dobro zapomni izkušnje starejših alpinistov in naj se čim več uči na njihovih napakah. Sam sem se prepogosto učil na lastnih.
Če ne bi imel angela varuha, se danes najbrž ne bi pogovarjala.
In za konec: kaj te po vseh teh letih še vedno vleče v gore?
Danes so mi gore pomembne na drugačen način. Še vedno jih občudujem in ob pogledu nanje oživijo spomini na vse lepe trenutke, ki sem jih doživel med njimi.
Največje veselje mi je ob lepih jutrih ali večerih stati na nižjih hribih in zreti v daljave, kjer ponosno žarijo vrhovi. Takrat se počutim kot mali Darko, ki se vrača iz šole. Le da danes ne zrem več v daljavo in sanjam, kam vse bom še šel, ampak se spominjam neštetih lepih doživetij, ki mi jih je podaril ta čudoviti svet.
Spraševal je Boris Štupar








