Zakaj je ta tradicija izginila povsod – razen doma, pod tatrskimi vrhovi
Pavol Barabáš je eden redkih ljudi, ki lahko o tatrskem nosaštvu govori z notranjo avtoriteto: kot nekdanji nosač, kot alpinist, kot človek, ki je v gorah preživel mladost, in kot avtor, ki je ta svet ohranil v filmih, preden bi ga utegnili izgubiti. Njegov pogled na nosaštvo ni nostalgičen, temveč globoko etičen – razume ga kot zadnji evropski ostanek gorske kulture, ki je drugod že izginila.
Tatrsko nosaštvo je vpisano v negmotno kulturno dediščino Slovaške. Tatre so zadnje mesto v Evropi, kjer se ta tradicija še ohranja. Zakaj?
Po njegovem je odgovor preprost in hkrati globok: nosaštvo ni le fizični napor, temveč filozofija pokore, spoštovanja, tihega dela in pripadnosti. Na strmih poteh do koč – Zbojnícka, pod Rysmi, Téryho – jeiz potrebe nastala subkultura, ki je temeljila na: časti, moralnosti, pokori, pripravljenosti pomagati, skupnosti, predanosti koči in goram.
To so vrednote, ki se ne dajo kupiti, ne dajo se predpisati, ne dajo se uvoziti. Prenesejo se samo iz človeka na človeka, iz generacije v generacijo.
Ko se v tradicijo vstopi brez razumevanja
Barabáš opozarja, da je prav ta nevidna, nepisana kultura danes ogrožena. Na Téryjevi koči so se znašli ljudje, ki gorskega sveta ne poznajo – ne koč, ne nosaštva, ne vrednot, ki so se tu prenašale desetletja.
Delujejo, pravi, kot sloni v porcelanu: ne iz zlobe, temveč iz nevednosti. Toda posledice so resnične: razpad zaupanja, konflikti, dvig cen, izguba skupnosti in najhujše: nosači nočejo več nositi na Téryjevo kočo.
Na druge koče še vedno nosijo hrano na hrbtih. Na Téryjevo mora – izjemoma – pomagati helikopter.
To je za Barabáša simboličen trenutek: ko se prekine veriga, ki je držala tradicijo pri življenju.
Koča ni stavba – je duša ljudi, ki so jo nosili
Tatrske koče zgradile generacije: oskrbniki, turisti, alpinisti, nosači. Vložili so čas, pot, mladost, življenje. »Téryho chata nie je iba stavba z kameňa. Je dedičstvom ľudí.« Koča je duša. In duša se lahko izgubi.
Organizacija, ki upravlja koče, jih ne poseduje – koče so ji zaupane. Ko se to pozabi, se začne izgubljati tudi zaupanje ljudi, ki so ta svet gradili.
Zakaj je tatrsko nosaštvo edinstveno v Evropi?
Drugod po Evropi je nosaštvo izginilo, ker so ga nadomestile: žičnice, ceste, komercializacija, turistični pritisk, spremembe v upravljanju gorskih območij.
Tatre so ostale izjema, ker so bile dovolj majhne, dovolj strme, dovolj odmaknjene – in ker je skupnost ljudi vztrajala pri tradiciji. Nosači so bili simbol gorske etike, ne le logistike.
Barabáš opozarja, da je ta svet krhek. Če se ga ne razume, se ga hitro uniči. In tisti, ki ga uničujejo, pogosto sploh ne vedo, kaj izgubljajo.
Največja žalost? Da tisti, ki spreminjajo, ne razumejo, kaj uničujejo
Sedanji človeški posegi delujejo kot težki čevlji na gorski travi polni redkih cvetov. Najbolj žalostno pa je, da tisti, ki spreminjajo, nikoli ne bodo razumeli vrednosti izgubljenega.
Da bi razumeli, bi se morali najprej zaljubiti v ta svet. A začeli so ga spreminjati, še preden so ga sploh spoznali.
Tatrsko nosaštvo je zadnja evropska gorska duša
Barabášev pogled je jasen: nosaštvo ni logistika, ni folklora, ni turistična atrakcija. Je zadnji evropski ostanek gorske etike, ki jo je treba varovati, ker je drugod že izginila.
Če se ta veriga pretrga, Tatre ne bodo izgubile le tradicije. Izgubile bodo dušo.
Človek, ki je svetu pokazal, kako se gleda gore
Pavol Barabáš je eden tistih ustvarjalcev, ki jih je težko opisati z eno samo besedo. Režiser? Alpinist? Raziskovalec? Popotnik? Humanist? V resnici je vse to – in najbrž še več. Je človek, ki se na svet gleda skozi hľadáčik kamere, a hkrati vidi globlje kot večina tistih, ki stojijo pred objektivom. Njegovi filmi niso le dokumenti, temveč pričevanja o tem, kako bi se človek moral obnašati do planeta, ki mu je bil zaupan.
Barabáš je za seboj pustil sledi na krajih, kamor večina ljudi ne bo nikoli stopila: v pragozdovih Nove Gvineje je našel skupnosti, ki živijo v kameni dobi, prehodil je Ellsworthovo gorovje v Antarktiki, raziskoval je megajame v stolnih gorah Venezuele, peš dosegel Severni in Južni pol, živel med Pigmejci v Kongu in Indijanci v Amazoniji, prečil najtežje kanjone planeta, kot prvi z ekipo po vrveh spustil z najvišjega slapu sveta Tugela Falls.
To niso le ekspedicije – to so zgodbe o človeku, ki išče mejo med civilizacijo in prvinskostjo, in jo vedno znova najde tam, kjer se narava dotakne človeške duše.
Tatre so Barabáša oblikovale kot mladega nosača in alpinista. Kasneje jih je ujel v filme, ki so postali klasika evropskega gorskega dokumentarizma: Horský vodca, Sloboda pod nákladom, Tatry mystérium, Vábenie výšok, Stopy na hrebeni, Vysoké Tatry – divočina zamrznutá v čase, serija Príbehy tatranských štítov, …
Njegova dela so prejela več kot 400 nagrad po svetu. Najprestižnejša med njimi je Grand Prix Mednarodne alpinistične filmske zveze, ki ga je prejel za življenjski prispevek k visokogorskemu filmu. A sam najbolj ceni domače nagrade – Slnko v sieti, Krištáľové krídlo, OTO, Igric – priznanja, ki prihajajo od ljudi, ki razumejo njegov svet.
Barabášev najnovejši zapis o Tatrskem nosaštvu je malo drugačen komentar – je opozorilo. Tatre so zadnje evropsko zatočišče nosaške tradicije, vpisane v nesnovno kulturno dediščino. A ta svet je krhek. Ko se vanj vstopi brez razumevanja, brez spoštovanja, brez poznavanja nepisanih pravil, se začnejo lomiti vezi, ki so se gradile desetletja. Najhujša izguba tista, ki je ne opazimo, dokler ni prepozno.
