Evropsko prvenstvo v gorskem in trail teku (2026) v Kamniku in okolici ter kulisa, ki je ne bi smeli spregledati
Kamnik je minuli konec tedna postal evropsko središče gorskega in trail teka. Mesto, stisnjeno med Malo in Staro (v prispodobi gradov), je za nekaj dni zadihalo v ritmu tisočerih tekačev, ki so prišli iz več kot trideset držav. A čeprav je tekmovanje prineslo vrhunske športne nastope, je v ozadju ostalo vprašanje, ki presega rezultate: kaj pravzaprav štejemo kot vrednoto v športu – in kaj kot vrednoto v prostoru, kjer se šport dogaja?
Šport ni vrednota. Vrednota je človek, ki ga šport oblikuje
Šport sam po sebi ni vrednota. Je dejavnost, praksa, okolje. Vrednote so tiste, ki jih lahko šport razvija – vztrajnost, spoštovanje, skromnost, solidarnost, poštenost, disciplina. To so stvari, ki ostanejo, ko medalje obledijo. In prav zato je pomembno, da se vprašamo, kdaj šport te vrednote izgubi. Ko postane industrija rezultatov. Ko postane dokazovanje ega. Ko postane breme za prostor, v katerem se odvija.
V tej luči je evropsko prvenstvo v Kamniku zanimiv preizkusni kamen.
Trail in gorski tek: dve poti, ki se križata, a nista isti
Gorski tek je klasičen, strukturiran, atletski. Tek na goro ali z gore, po jasni trasi, z jasnimi pravili.
Trail tek je širši, bolj razpršen, bolj svoboden. Tek po poti, kjerkoli ta pot poteka. Eden meri sekunde, drugi meri zgodbe. Eden je šport, drugi je kultura.
Na evropskem prvenstvu sta se obe tradiciji srečali na istem prostoru – na tako imenovanih »kamniških planinah« in okolici, kjer se že stoletja prepletajo pastirska zgodovina, rokovnjaštvo, gozdarstvo, lovstvo, planinstvo, alpinizem (tu najdemo zametke prvih tekačev, če odmislimo, da so otroci nekdaj tekli in peš hodili v šole ter da so prav oni brez treninga pobrali vse medalje na tekmovanjih), turistični pritisk in sodobni outdoor trendi.
Velika planina kot kulisa – in kot opomin
Če bi gledali samo tekmovanje, bi rekli: vse je bilo odlično. Proge so bile speljane čez najlepše odseke pod Grintovci, navijači so napolnili mestno jedro, vzdušje je bilo izjemno. A kulisa ima tudi drugo plat.
V tednu pred tekmovanjem so na Veliko planino vozili težki tovornjaki (s štajerske in kranjske strani), ki so po serpentinah, speljanih »okrog riti v varžet« in daleč naokrog, nasipali nove in nove kubike gramoza na že tako preobremenjene planinske ceste. Ceste, ki danes zasedajo že skoraj desetino površine planote, kjer je nekoč kraljeval in krotil veter tudi gozd. Kot bi naravi sporočali: »Mi smo močnejši. Če boš gmote spet porinila v dolino, ti jih bomo nasuli še več.«
In potem pride tekmovanje, ki pokaže nekaj povsem drugega: da se na Veliko planino pride najhitreje – peš. Da je človeško telo včasih učinkovitejše od strojev. Da je planina prostor, ki ga je mogoče doživeti brez hrupa, brez izpustov, brez razkopavanja.
To je (svetovni) paradoks, ki ga ne bi smeli spregledati. Zagotovo bodo ob tem spoznanju (domžalski?) markacisti takoj dobili obilna sredstva in začeli (brez bagerjev – kot smo to že lahko opazovali ob priliki tekmovanja) urejati starodavne poti, da se bo več peš hodilo in da bodo (nekoč) kmetom plačali subvencije le za tisto živino, ki bo na pašo prišla sama iz dolin.
Kamnik kot prizorišče – in kot ogledalo
Tokrat so organizatorji start(e) prestavili v Kamnik, kar je razbremenilo vasi in pokazalo, da se lahko v gore odpravimo kar iz mesta. Tekači(ce) so se aklimatizirali na grebenih in med gorami med temi prelepimi Grintovci, kjer smo jih srečevali in uživali ob pogledih na neverjetne ritme – lahkotne, hitre, vzdržljive. Tekem skoraj ni bilo treba gledati; dovolj je bilo opazovati, kako se telo prilagaja prostoru, ki ga spoštuje.
In kaj nam je najbolj padlo v oči. V mest(ec)u je neverjetno urni, povsem v ritmu opazovanih tekačev in tekačic, lokalni »šerif« pri betonskem mostu reševal prometni kolaps, ki ga je povzročila srednjeveška in predvsem obrtniška (nastopila je takoj potem, ko je nastala samostojna Slovenija in je pretrdno v »sedlu«) urbanistična dediščina.
Kamnik je (bil) lep, a (je še) tesen. In prav zato je bil kontrast med tekači, ki so se po planinah premikali kot veter, in avtomobili, ki so se v mestu premikali kot beton, še toliko bolj očiten.
Evropsko prvenstvo kot zgodba – ne kot tabela
Tekmovanje je prineslo vrhunske nastope, a to ni bistvo. Bistvo je, da je Kamnik za nekaj dni postal prostor, kjer se je pokazalo, da je mogoče gore doživeti drugače. Da je mogoče tekmovati brez uničevanja. Da je mogoče v planine hoditi peš. Da je mogoče šport razumeti kot odnos, ne kot spektakel.
In da je mogoče – če hočemo – naravi pustiti več, kot smo ji vzeli.
Rezultati evropskega prvenstva
Rezultati vseh disciplin so objavljeni na platformi 👉 https://remote.timingljubljana.si/
PN
