Če bi bil Ante Mahkota danes star 30 let

Če bi se Ante Mahkota rodil šestdeset let kasneje, bi morda res izgledal podobno kot ga je ustvaril umételni karikaturist. ➠
Toda vprašanje ni, kako bi izgledal — vprašanje je, ali bi bil še vedno Ante Mahkota.
Bi bil alpinist?
Bi bil tako dober alpinist?
Bi imel v vitrini kakšen »zlati cepin«?
Bi bil pisec, kronist, provokator, urednik?
Bi zbral sto žensk in jih popeljal na Triglav?
Bi kadil? (Da. A ne v stavbah.)
Bi bil le Anton Frančišek?
Odgovor na večino (ostalih) vprašanj je: ne.
Ne zato, ker bi bil danes manj sposoben, manj drzen ali manj ustvarjalen — temveč zato, ker čas, ki ga živimo, ne proizvaja več takšnih ljudi.
Ne daje jim prostora.
Ne dopušča njihove ostrine.
Ne prenese njihove neodvisnosti.

Bogdan Biščak je to povedal zelo natančno: »Družbeni red danes: vulgarni kapitalizem (ali po Varoufakisu – tehnofevdalizem). Družbeni red v mojem odraščanju: socializem s človeškim obrazom.«

Mahkota je bil otrok časa, ki je bil — ob vseh svojih omejitvah — ustvarjalen.
Časa, ki je znal iz nič ustvariti gibanje, generacijo, slog, estetiko (kdo danes spleza v steno in razčleni do podrobnosti kako, se je njegov prijatelj tam ubil?).
Časa, ki je znal iz »močvirja« potegniti generacijo najstnikov in jih poslati v stene Grintovcev in Julijcev, kjer so se rodile smeri, ki še danes nosijo pečat tistega obdobja.
V tisti generaciji je bilo nekaj »polgenialnih vodij« (ne morejo biti povsem, ker alpinizem ni narejen za to smer), nekaj nosilcev idej, nekaj ljudi, ki so znali pogledati čez mejo — ne le geografsko, temveč miselno.
Ante je bil eden izmed njih.

Če bi bil danes mlad, bi gotovo odšel v Francijo, v Chamonix, v Briançon, v Écrins, med »novi val« alpinistk in alpinistov. Z njimi bi splezal kakšno novo smer, videl in občutil, kako razmišljajo in delujejo drugi, in prinesel domov tisto, kar bi lahko oživilo naš sistem.
Toda vprašanje je, ali bi ga sistem sploh sprejel.
Ali bi ga prepoznal.
Ali bi ga pustil dihati.

Danes je alpinizem postal — kot pravijo — preveč udoben in preveč varen.
In ko alpinizem izgubi ostrino, izgubi tudi del svojega smisla.
Vremenska napoved, aplikacije, GPS, družbena omrežja, instantni heroji — vse to je zgladilo robove, ki so nekoč brusili značaje.

Mahkota je o sebi, o Sfingi, o svojih in tujih dejanjih napisal ogromno.
Njegova zapuščina je razpršena, bogata, pogosto prezrta, a še vedno živa.
Če se bo kdo lotil njegove biografije, bo imel danes na voljo skoraj vse — razen tistega najpomembnejšega: živih glasov njegove generacije.
Ti glasovi so utihnili, a z njimi je utihnila tudi ostrina spomina.

Sčasoma vse postane mehkejše.
Tudi alpinizem.
Tudi spomin.
Toda Mahkota je bil človek, ki je živel v času, ko je bilo mogoče biti oster, neudoben, drzen, nepredvidljiv — in hkrati ustvarjalen, družbeno angažiran, literarno močan.

Če bi bil mlad danes, bi bil morda marsikaj.
A Ante Mahkota, takšen, kot ga poznamo, bi bil lahko samo tam, kjer je bil: v času, ki je še dopuščal, da človek postane legenda.

BŠ