Morda je jeseniški tehnik Tone Pogačnik 27. aprila 1946 v severni steni Triglava izvršil najbolj fantastičen skok v vsej smučarski zgodovini. Nikjer ne bi mogli bolje obuditi spomina nanj kakor pred planiško skakalnico, ki sicer (v smislu skokov) ne razloži vsega v tej čudežni prigodi, vendar ji daje tehnični okvir, brez katerega »čudeža« morda ne bi bilo. Letos (ob okrogli obletnici) je bila enkratna priložnost, ki pa je zaradi velikega uspeha Nike in Domna Prevca šla kar nekam mimo. Morda pa …
Tone Pogačnik se je rodil na Jesenicah 4. januarja 1919 in umrl konec junija 2013. Po koncu druge svetovne vojne se je znašel med tehniki velike metalurške tovarne. Na Jesenicah so kovali železo v osrčju slovenskih gora. Nekoč so se tam mnogi — od delavca do ravnatelja — ukvarjali s smučanjem in alpinizmom. Tone Pogačnik takrat še ni bil prvak, vendar se je že odlikoval v smučarskem teku in skokih. Bil je krepak, molčeč mož, ki ga je pogosto vklepala Slovencem značilna tesnobna otožnost.
V petek, 26. aprila 1946, se je sklenil udeležiti tekem v triglavskem smuku, ki je bil organiziran za proslavo obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte. Ker je prišel prepozno preizkusit progo, ki so jo pravkar zaprli, je spremenil načrt in se pridružil skupini, namenjeni na Dom na Kredarici (2515 m), ki leži na obronku Triglava in nudi lepe možnosti za pomladansko smučanje.
Pogačnik je drsel z veliko hitrostjo po ledeniku, ki ga ni dobro poznal. Usmerjal se je po prejšnjih smučinah. Hitrost je vznemirljivo naraščala. Tone je pomislil: »Zdajle bo treba zavreti.« Takoj je zastavil zavoj proti nasprotni strmini, ki jo je — kot je menil — razločil na levi. Ni vedel, da je že na koncu ledenika, ki je na robu severne triglavske stene odsekan, pod njim pa je zijal tisočmetrski prepad. Medla svetloba, ki je delovala kot prizma, mu je nastavila najhujšo past, kar jih je kdaj doletelo smučarja. Tisto, kar je imel za nasprotni breg, je bila le senca zahodnega dela stene, ki leži tri kilometre proč na koncu ogromnega loka. Med njegovimi smučmi in to senco je bila le praznina. Tone Pogačnik je poletel in se potopil v zloveščo svetlobo kakor ptica.
Ko je spoznal, da je nasprotno pobočje le senca, je imel pred konicami smuči le še nekaj metrov snega. Prepozno je bilo za zavoj navzgor, prepozno, da bi se vrgel v sneg, ki bi ga pri tej hitrosti vseeno izročil prepadu. Tone Pogačnik je v trenutku zavrgel oba izhoda strahu, pogledal breznu naravnost v oči in tvegal skok. Ko je šinil čez rob ledene stene, je kriknil in sunil roki naprej, kakor da bi želel pridobiti nekaj metrov strmine, kot na tekmovanju v Planici.
V resnici si ni izbral začetnega položaja — šele ko se je odločil za prepad, je začel izvajati privajene gibe. Pogumen, kot je bil, je pogledal smrti v oči in — ker je bil skakalec — skočil.
Ni se nadejal, da ga bo skok rešil. Poznal je vsaj grobe obrise severne triglavske stene. Dobro se je zavedal, da ga ne čaka doskočišče, temveč skalne pečine, ki bi ga metale s police na polico in ga raztrgale v brezoblično gmoto. Ni videl nikakršne povezave med tehnično popolnim skokom in možnostjo rešitve. Spričo smrti je otrpnil in — kot je povedal pozneje — pomislil le: »Moram res umreti tako mlad?«
Najprej je preletel skalnate predele in se znašel nad sneženim ozebnikom. Nenadoma je nastal odnos med snegom — domačim, pomirjajočim terenom — in njegovo popolno skakalno držo: noge iztegnjene, telo nagnjeno naprej, roke pripravljene.
Rešen je bil natanko v trenutku, ko je zavzel položaj skakalca in se spopadel s prepadom. Čudež — ali sreča — je bil v tem, da je zapustil ledenik natanko nad edino zasneženo linijo v vsej širini severovzhodne stene. Sreča se je izrekla v prid človeka, človek pa je pokazal pogum in znanje ter jo zagrabil.
Tone je letel in ohranil ravnotežje tudi, ko se je bližal strmemu ozebniku. Spuščal se je proti sredini belega traku, ki ni bil nič ožji od doskočišča v Planici. Zadnja dela smuči sta se prva dotaknila površine — resk — skorja se je zlomila in Tone se je do ramen pogreznil v težki pomladni sneg. Hitrost je skoraj v hipu izginila. Izvotlil je mogočno luknjo, za katero so reševalci pozneje dejali, da je bila videti, kot bi vanjo treščila granata. Smuči se mu niso odpele. Reševalci so pozneje izmerili višinsko razliko padca: 90 metrov.
Tone Pogačnik je obtičal v pasti severne triglavske stene. Dovolj je bilo, da je dvignil glavo, pa je videl, da brez pomoči ne bo nikoli prišel ven. Nad njim previs, na desni previsna pečina, na levi stena s policami, ki bi bile uporabne le za izkušenega plezalca. Pod njim lijak, ki vodi v novo praznino. Drhtel je od mraza in strahu. Na sebi je imel le platneno srajco, udarec ga je izčrpal, a ni imel niti ene praske. Bolel ga je želodec, pljuval je rdečo slino.
Foto: Polet 1946
Ko je zaslišal kamenje, ki je začelo padati v ozebnik, ga je spreletel srh. Odvezal je smuči, se izkopal iz luknje in se z eno palico povzpel do majhne poči, kjer je sedel, drhtel in klical na pomoč.
Ko so ga našli, je bil zelen od strahu, a živ. Objeli so ga, mu čestitali, ga zavili v odejo in mu dajali vroč čaj. Tožil je zaradi bolečin v želodcu, a je kljub temu vztrajno spraševal po izgubljeni palici.
Reševalci so ga spustili po ozebniku, nato pa so ga vodili čez steno. Ko se je končno prikazal na ledeniku, so ga položili v reševalni čoln. Še vedno ga je bolel želodec, a ko so prišli v zavetišče, je hotel vstati in oditi v dolino. Zdravnik ni našel nobene poškodbe, a mu je odredil počitek.
V letih 1948–1951 je Tone Pogačnik zastopal Jugoslavijo na mednarodnih tekmovanjih v St. Moritzu, Chamonixu in Oslu ter v teku na 18 kilometrov dosegel najboljši jugoslovanski rezultat.
