Pod Everestom je letos živahno kot običajno, a vlada nenavadna tišina. Tista, ki ne pomeni miru, temveč zadržan dih. V baznem taboru, kjer bi morali biti v tem času že prvi utrujeni obrazi po rotacijah v višje tabore, se ljudje še vedno gnetejo na ledeni moreni, čakajoč na nekaj, kar se ne zgodi. Vzponi so obstali, kot bi jih nekdo zamrznil v času. Razlog visi nad njimi: velikanska ledena stolpnica, serak, ki že tedne grozi, da se bo odlomil in zrušil na tradicionalno linijo skozi Khumbu Icefall.
Icefall Doctors, ekipa, ki vsako leto zgradi pot skozi najbolj smrtonosni del Everesta, so že od začetka aprila opazovali to ledeno gmoto, poslušali njeno pokanje in čakali na trenutek, ko bo sama od sebe padla. A serak se ni vdrl. Ostal je tam, kot opozorilo, kot senca, ki visi nad celotno sezono. Dokler stoji, ne morejo naprej. In dokler oni ne morejo naprej, ne more nihče drug.
V normalnih letih bi bila pot skozi Icefall že zdavnaj odprta. Plezalci bi se vračali iz prvih aklimatizacijskih tur, šotori v C1 in C2 bi bili že postavljeni, vrvi napete. Letos pa se je Everest spremenil v čakalnico, kjer se dnevi merijo v izgubljenih priložnostih. Nekateri vodniki so svoje ekipe že odpeljali na aklimatizacijo na Lobuche East, da bi vsaj delno nadomestili izgubljeno višino. A vsi vedo, da to ni isto. Everest zahteva svoj ritem, svojo postopnost, svoje korake.
Ko je postalo jasno, da čakanje ne bo dovolj, so se v Katmanduju in v baznem taboru začeli pogovori, kakršnih na Everestu še ni bilo. Predstavniki SPCC, ki nadzoruje Icefall Doctors, vodilne agencije, združenje EOAN, vodniki in predstavniki vlade so sedli skupaj in iskali rešitev. Iz tega je nastal načrt, ki bi bil še pred nekaj leti nepredstavljiv: helikopterski most preko Icefalla.
Vlada je odobrila omejeno število (po)letov, ki bodo ekipo za nadaljnje fiksiranje vrvi prepeljali neposredno v Camp II. Tam bodo lahko začeli pripravljati zgornji del smeri, neodvisno od dogajanja v Icefallu. Hkrati bodo izkušeni vodniki in višinski delavci priskočili na pomoč Icefall Doctors, da bi skupaj poskusili najti novo linijo, ki bi obšla nevarni serak. Gre za izjemno redko sodelovanje, skoraj zgodovinsko, kot je dejal eden od vodilnih v Seven Summits Treks: »Tako bi moralo biti. Vsi skupaj, za isto stvar.«
V baznem taboru to sodelovanje vzbuja nekaj upanja, a tudi nelagodje. Čas se izteka. Večina odprav mora domov v prvem tednu junija. Če se Icefall ne odpre kmalu, bo sezona postala tekma s koledarjem, ne z goro. Vodniki to dobro vedo. »Imamo še nekaj časa,« pravi Daniel Mazur, »a ne neomejeno.«
Drugi opozarjajo, da je varnost Icefall Doctors na prvem mestu. Če čakajo, imajo razlog. Everest je v preteklosti že pokazal, kako neusmiljen zna biti, ko se seraki odločijo premakniti.
V zraku je občutek, da se lahko stvari obrnejo v katerokoli smer. Morda bo serak padel jutri in bo pot odprta v nekaj dneh. Morda bodo našli novo linijo, ki bo varna. Morda bo letošnja sezona ena tistih, ki se jih bodo plezalci spominjali kot izjemno poznih, napetih, a rešenih. Morda bodo tudi plezalce na najvišjo goro (izjemoma) s helikopterji prevažali preko nevarnega dela. In morda bo Everest še enkrat pokazal, da ima zadnjo besedo.
Za zdaj pa ostaja slika, ki je za ta čas leta nenavadna: stojijo v baznem taboru, gledajo proti led(e)nemu slapu in vedo, da je tam zgoraj nekaj, kar odloča o usodi vseh spodaj. Everest je letos spet učitelj potrpežljivosti. In spet opominja, da se v gorah ne da ukazovati — lahko le čakaš, opazuješ in, če bo vreme, upaš, da boš dobil svojo priložnost.
