Polet, 27. julij 1952
Anderl Heckmair
Hitro sva si potegnila nahrbtnike čez glavo, si spet zavezala ruto čez nos in tako pričakovala sunek. Vendar naju pritisk ni vrgel iz stojišča, temveč nama je dereze še globlje potisnil v led. Skrbeti sva morala samo to, da ni bilo med nama in ledom v žlebu snežnih zagozd, kajti te bi naju utegnile zagnati čez steno. Kamenja ni bilo vmes, za to smo bili že previsoko. Sneg je bil prav droban, zato ni imel prevelike moči. Razen tega nama je drčalo največ snežne gmote čez glave. Že sva bila spet objestna in sva se veselila, da se je vse tako izteklo.
»Spet smo imeli srečo!«
Otresli smo se snega kakor mokri cucki in medtem ko je Wiggerl varoval tovariša, sem šel sam takoj za raztežaj naprej.
Nenadoma zaslišimo od zahodnega grebena sem zategel klic, ki se je v presledkih ponavljal. To je moglo veljati samo nam! Toda takoj mi je prišlo na um, da bi odgovor na ta klic povzročil le nesporazume. Oddaljenost je bila za uspešno sporazumevanje veliko prevelika, nerazumljive klice bi si pa kaj lahko razlagali kot vpitje na pomoč. Zato sem dal navodilo, da se zadržimo popolnoma mimo in ne odgovarjamo.
Pozneje smo zvedel, da se vrli gorski vodnik Schulunegger, ki se je izkazal tudi pri reševanjih v letih 1935 in 1936, kljub neurju ni ustrašil težav, temveč je odšel na vrh čez zahodni greben, da bi poizvedel, ali nas je kje v steni kaj videti ali slišati, in če bi bilo treba dvignil na noge reševalno moštvo. Prinesel je v dolino novico, da je izključeno, da bi moglo živo bitje v takem vremenu vztrajati v steni.
Mi pa smo bili izvrstne volje, saj smo bili vendar prepričani, da bomo že kmalu prišli na plan. Toda žleb, ki že ni bil več preveč strm, se je vnovič navpično dvignil. »Wiggerl, slišiš, še enkrat bo huda!«
Niti sneg, ki je nenehoma padal, nas ni zadržal. Snežinke so bile zdaj veliko večje in čutili smo, da je vedno bolj toplo. Plaz je prišel torej, ker je bil sneg nekaj bolj sprijemljiv, malo pozneje, zato pa s toliko večjo silovitostjo.
Zdaj pa je padal že čisto moker in težak sneg. Minilo je tudi že precej časa, kar se je bil sprožil zadnji plaz. Zato je hitro čez previs! Strela … Led na skali ni bil več tako debel. Klini niso več držali. Po drugem udarcu so padli v prazno ali pa so se upognili ob skali. Še celo čez previs sem mogel priti samo tako, da sem z derezami prijemal z drugo vrh druge, ker je bil v žlebu samo še ozek jermen starega ledu, novi pa je prevlekel skale s pretrdo, pregladko in pretenko skorjo. Konica lednega kladiva, ki sem ga imel v rokah in se z njim zapikoval v led, je le še prav plitvo prijemala in konica cepina prav tako. Nenadoma mi je odpovedal klin in obenem tudi cepin. Ko bi bil mogel stati razkoračeno, bi bil še ujel ravnotežje. Z nogo nad nogo pa se nisem mogel več obdržati.
»Wiggerl, pazi!«
In že sem se peljal …
Wiggerl je bil na preži. Kolikor je le mogel, je privlekel k sebi vrvi. Toda drčal sem naravnost proti njemu. Saj nisem zletel prosto, ker je bil žleb nagnjen, temveč sem se blazno hitro podričnil. Ob padcu sem se v trenutku obrnil z obrazom navzven, da bi se ne prekucnil. Wiggerl je izpustil vrv in me ujel z rokami. Pri tem se mu je konica mojih derez zapičila v dlan. Prevrnil sem se, toda v desetinki sekunde sem zgrabil za klin, kar me je tako sunilo, da sem priletel spet z nogami navzdol. Z vsemi dvanajstimi zobci derez sem treščil ob led — in se ustavil!
Sila, ki sem z njo priletel na Wiggerla, je tudi njega vrgla s stojišča, vendar se je tudi sam lahko ujel in tako sva stala dober meter pod stojiščem brez stopinj v ledu. Korak navzgor in zopet sva bila na stojišču. Klini so bili seveda izruvani, zato sem takoj zabil druge. Vse to se je zgodilo v nekaj sekundah, in rešila naju je popolnoma nagonska reakcija. Vsega tega prijatelja, ki sta stala za cel raztežaj pod nama in sta bila navezana na isto vrv, sploh nista opazila. Če bi z Wiggerlom ne bila sama prestregla padca, bi tudi njiju z nama vred vrglo v velikem loku čez stene.
Medtem je Wiggerl potegnil rokavico z roke. Kri mu je kar brizgala, vendar popolnoma temna, torej ni mogla biti ranjena žila odvodnica. Pogled na steno: Hvala Bogu, plazu še ni bilo! Nahrbtnik z rame, obveze ven in brž pomoč. Wiggerl je bil bled kot stena. Če je sploh imel kaj barve, potem je bil zelen.
»Ali ti bo slabo?«
»Saj še sam ne vem,« je dejal.
Takoj sem se postavil tako, da bi ne mogel pasti. »Le pogum, zdaj gre za vse!«
Tedaj mi je v nahrbtniku po naključju prišla pod roke steklenica s kapljicami za srce, ki mi jo je za vsak primer izročila skrbna gospa dr. Belartova iz Grindelwalda s pripombo: »Ko bi bil Toni Kurz imel take kapljice s seboj, bi bil mogoče vzdržal krizo!«
Toda uporabili naj bi jih v najbolj resnem primeru.
Na stekleničiti je pisalo nekaj o desetih kapljicah. Jaz sem pa kar takoj vlil pol tekočine Wiggerlu v usta, druga pa sam popil tudi zato, ker sem bil žejen. Vtaknil sem v usta še nekaj kock grozdnega sladkorja in spet sva bila dobra.
Plazu še ni bilo nič videti.
»Slišiš, takoj bom še enkrat naskočil previs!«
»Toda prosim te, ne prileti spet name!« je s prav šibkim glasom tiho rekel Wiggerl.
Zbral sem se in zdaj s popolno gotovostjo prišel čez težavni odsek. Varovanju s klini sem se popolnoma odrekel, da bi bil čimprej čez kočljivo mesto. Skoraj trideset metrov – vsa dolžina vrvi – je bila že mano, pa še vedno nisem našel stojišča. Tedaj mi je le uspelo, da sem zabil vsaj enega od malih klinov. Prav imenitno je prijel in komaj sem se pripel za lastno varovanje, že je prihrumel — plaz, ki sva se ga bala in že tako dolgo pričakovala.
Srečno naključje ga je tako dolgo zadrževalo. Zdaj pa je zagrmel silovito. Meni ni mogel več do živega, ker se je žleb izteka v stran. Tudi Wigerl se ni mogel pritožiti, da je premalo dobil. Zavarovali so se s tem, da so kakor prej spet potegnili nahrbtnike čez glavo, sicer se pa zanesti majave kline v ledu. Od zgoraj sem jih varoval z napeto vrvjo.
Opazoval sem moč plazu in kadar je prihrumel posebno gost sem zavpil: »Zdaj——-zdaj vzdr — ži — te!!… Zdaj gre posebno močan!«
Zdajci se zmrači tudi okoli mene in plaz mi trešči s takšno silo glavo ob steno da mi zraste buška na tilniku. Toda to traja le nekaj trenutkov in spet sem prost. Na tovariše pa še vedno bobni. Plazu noče biti konec. To je bilo zato, ker je bil sneg moker in se že dolgo ni utrgal plaz.
»Zdaj se svetit, ne, pazite — — — pazite!«
Tedaj prigrmi najhujša pošiljka, ki sem jo spet tudi sam nekoliko deležen. »Ne bo več dolgo——-vzdržite——– vzdržite!«
Po navidez neskončno dolgem času malo odjenja. Wiggerl pripleza do mene, drugi lezejo za njim in tako grem lahko spet naprej. Ojoj, gleženj, pri padcu sem si ga zvil. Zlomljen ne more biti, sicer bi to bolj čutil. Vse drugo ni vredno besede, pa četudi boli.
Žleb se je malo nagnil, vendar je možnost varovanja še vedno manjša. Že je videti konec žleba, ko spet zaslišim iste klice od zahodnega grebena. »Nič odgovarjati,« je šlo od ust do ust.
Predobro poznamo te reči. Najprej pride en sam in poizveduje. In sliši, potem spravi na noge vso reševalno skupino. Toda spričo velikanskih razsežnosti te gore bi pretekle ure in ure, preden bi prišel v dolino in potem spet reševalno moštvo na vrh. Za zdaj se bomo še sami prebili. Sicer smo jo vsi že po malem skupili, toda iz nadaljnjega boja še zdavnaj nismo izločeni. Pa vendar smo veseli, da nekdo skrbi za nas. (Seveda pa nismo vedeli, da je pol sveta tičalo ob radijskih sprejemnikih in da je radio vse, kar se je le dalo videti, prenašal.)
Kmalu nato smo prišli na konec žleba. Jaz sem stopil na plan opoldne. Preden je prišel za menoj Kasparek, kot zadnji, je bila že ena. Toda še daleč nismo bili na vrhu. Strmo ledišče, na katerem smo porabili zadnje kline, nam je kazalo navzgor. Brez prenehanja je še zmeraj močno snežilo in sicer vedno bolj gosto. Plazovi so zdaj bobneli brez konca in kraja po steni, toda nam niso mogli več do živega.
Čim više smo bili, tem huje je razsajal vihar. Že dolgo se nismo mogli več sporazumeti na celo dolžino vrvi. Vsa vrhnja obleka nam je ko zledenela, da smo se mogli gibati le še s sunkovitimi kretnjami.
Tudi termogenska vata je bila že skoz in skoz premočena. Strahovito nas je žgalo po kolenih in po prstih na nogah. Z vato je podobno, kakor z ljubeznijo: najprej je sladka, potem se ohladi, nazadnje pa je prav peklensko razdražljiva, ko bi se je rad znebil, a se drži kakor klop. Sploh ni bilo mogoče dotipati krajev, kjer je bila vata. Pograbila me je jeza, da sem tu pa tam poskočil kakor nor, a tudi to ni spremenilo bolečin. Vdan v usodo sem gazil skozi vihar dalje proti vrhu. Povrh vsega so mi začele nagajati še dereze. Noge so mi bile neobčutljive.
Toda bili smo iz stene in zdaj bomo vsemu kos, pa naj gre, kakor že hoče. Vse je bilo odvisno le še od nas. Nevarnosti gore in težave v steni so bile premagane in tudi vihar nas ni mogel več uničiti.
Kljub temu pa — ni bilo prijetno in malo je manjkalo, pa bi bili zleteli še onkraj čez opast na grebenu.
Greben je v zgornjem delu skoraj vodoraven. V gosti megli pa se nam je zdelo, kakor da se še strmo vzpenja. V ključih smo prišli na zgornje ledišče, ki pa je bilo zaradi vetra gladko pometeno. Ravno sem spet zavil in že pri naslednjem koraku sem stal zunaj na opasti. Wiggerl pa prav tako nekaj metrov za menoj.
Nenadoma je zarjul: »Stoj, nazaj! Tam spodaj so vendar skale.« Strmo pod nama je bilo v megli prav medlo videti obrise skal toda na južni strani gore. Pa bi bila res smola: da bi človek preplezal severno steno in strmoglavil čez južno, ker bi prezrl vrh.
O pol štirih popoldne smo prišli na vrh.
ŠESTO POGLAVJE KONEC
Prav za prav smo si doživljaj, ko bomo čez to steno priplezali na vrh Eigerja in s tem rešili zadnji največji problem Alp, predstavljali veliko veličastneje. Sklenili smo bili, da se bomo postavljali na glavo in prevračali kozolce — zdaj pa ni nihče čutil niti najmanjšega veselja za to.
Vse je tonilo v viharju. Stisnili smo si roke, si spraskali led z obrvi da smo sploh lahko gledali in začeli takoj sestopati na zahodni strani, naravnost proti viharju. Zdaj nam je bilo v veliko korist, da sta Fritz in Heini poznala pot. Komaj pred nekaj dnevi sta se bila povzpela na vrh čez greben Mittelegi in sestopila na zahodni strani.
Šele sedaj smo videli, koliko snega je zapadlo ta dan. Ker je zahodna stran Eigerja precej položna, je sneg obležal in dosegel debelino 40-50 cm. Toda ni bil prijeten mlad sneg, ki ga poznamo pozimi, marveč težka košata brozga, ki je ležala na zaledenelih ploščah. Kajkrat smo se podričnili z vso plastjo. Toda vsi štirje smo se zmeraj skoraj hkrati zaustavili z derezami, ki smo jih še vedno imeli na nogah.
Zdaj ko je napetost zaradi neposredne nevarnosti minila, se nam je naselila v ude svinčena utrujenost. Videti je bilo, da sem bil v tem jaz najslabši, kajti le z muko in težavo sem stopal vštric z drugimi. Razen tega sem si mislil, da sem konec koncev opravil svojo dolžnost, zdaj pa drugi lahko opravijo svojo, da bomo varno prišli v dolino.
Heini Harrer, ki je bil večinoma zadnji v navezi v steni in je živčne moči najmanj izčrpal, je prevzel vodstvo. Sam sem počakal, dokler niso tovariši izginili v megli pred menoj in se je vrv napela. Šele potem sem se usedel na zadnjo plat in se v divji vožnji podričal mimo onih treh, ki so imeli vsi trije dosti opraviti, preden so me zaustavili. Tedaj se mi je utrgal gumijasti trak na vrhnjih hlačah, da so mi kar naprej dol lezle, pri tem pa vlekle za seboj se druge hlače s spodnjimi hlačami vred. Hotel sem jih kar pustiti, naj lezejo, saj mi je bilo popolnoma vseeno. Ko sem se pa nekajkrat usedel v sneg in me je mraz prešinil skozi in skozi, sem se le spet spoprijel s hlačami, kar mi je vzelo skoraj zadnje ostanke živcev.
Samo navzdol! Z vsakim metrom, ki smo ga pridobili na nižini, je vihar ponehaval in manj je bilo snega.
Toda moji izčrpani živci so morali učakati se eno preizkušnjo. V popolnoma neprodirni in gosti megli nas je Heini zapeljal preveč na levo, gledano iz smeri sestopa. Na srečo sta Fritz in Heini kaj kmalu opazila to zmoto. Samo tako je bilo mogoče, da smo se ognili tretjemu ali pa četrtemu nočišču. Spričo našega trenutnega stanja bi bilo to grozno in bi jo bil vsakdo nekaj izkupil.
Kako malo je manjkalo, da vendarle nismo še enkrat bivakirali. V trenutku, ko se je megla dvignila, smo ugotovili, da moramo spet splezati 200 m vkreber, da bomo mogli čez prepad, ki nas je ločil od zahodnega grebena. To se nam je zdelo teže kakor najtežji odsek v vsej steni. In zlasti mene je hudo prizadelo. Sploh nisem maral nazaj in bi bil šel najrajši kar čez previse navzdol. Toda tovariši so me — kljub mojim ugovorom — kar na vrvi potegnili nazaj za kos poti, ki sem jo že napravil nizdol.
Prevedel: Ivo Lukanc
