Polet, 3. avgust 1952
Anderl Heckmair
Tisoč metrov sestopa smo že imeli za seboj. Vihar v višini 3000 m niti malo ni bil tako močan kakor v višini 4000 m. Tudi nismo bili več tako zaledeneli, zato pa do zadnje nitke premočeni. Prepričanje, da bomo še ta dan v dolini, se nam je zdaj le utrdilo. Vendar nas je skrbelo spričo pomislekov, ali bomo v hotelu na Scheideggu sploh dobili sobo brez denarja in ali nam bodo tam spodaj dali suho obleko. Denarja v severni steni namreč nismo potrebovali in ga zato tudi nismo nič vzeli s seboj.
»Kaj misliš, ali nam bodo dovolili, da spimo na upanje?«
Popolnoma smo pozabili, da so nas bili opazovali in da je veliko ljudi vedelo za naše početje in bilo v skrbeh za nas. Zato tudi nismo kar nič vedeli, kaj naj to pomeni, ko smo po preteku nove ure stopili iz megle in nekaj sto metrov niže opazili pred hoteli množico premikajočih se pičic.
Švicarski pastirček je bil prvi človek, ki smo ga srečali. Zijal je v nas, kakor da smo padli z lune, in vprašal: »Ali prihajate iz severne stene?«
»Kaj se je pa tamle doli zgodilo?,« smo hoteli vedeti.
»To so gorski reševalci, ki so vas prišli reševat«.
Kar na lepem smo doumeli, da je vse to zaradi nas, in počasi, prav počasi se je v nas zbudilo veselje, da nam je spet dano življenje.
*
Tam spodaj je mrgolelo vedno več in več ljudi. Kakor mravlje so nam prihajali naproti v hrib in že so bili prvi kakih petdeset metrov od nas. Najprej še zadržano, potem pa pozabljajoč na vso utrujenost smo pohiteli prijateljem naproti.
Z indijanskim tuljenjem so nam padali okrog vratu in od veselja plesali. Tudi mi smo plesali z njimi in pri tem popolnoma pozabili na utrujenost. Nenadoma nismo več čutili bolečin na ranjenih udih, ki so nam prej vsak korak spreminjale v trpljenje. Tudi oba dunajska plezalca, Freissl in Rankowsky, ki sta prvi dan zapustila steno, sta bila vmes. Ko je bila naša zmaga že očitna, se nista užaljeno umaknila, marveč prva navezala stike z našimi münchenskimi prijatelji, ki so bili v telefonski zvezi iz Münchna s Scheideggom. In zdaj sta bila med prvimi, ki sta nam pohitela naproti in nas sprejela.
Freissl mi je takoj ponudil četrtlitrsko steklenico konjaka in mi zavpil: »Na, izpij, dobro ti bo delo!«
Nisem se dal dvakrat prositi in sem na dušek izpil stekleničko do dna, ne da jo bil kaj odmaknil od ust. Po vsem telesu me je prešinilo kakor ognjen curek. Namenoma nismo bili vzeli s seboj v steno niti kapljice alkohola. Zdaj pa je bilo tako okrepčilo zelo zaželeno. Razen majhne vznesenosti ni imel ta krepki požirek prav nobenih posledic.
Razen naših prijateljev so prišli tudi časnikarji iz vsega sveta in okrog nas se je kar bliskalo od magnezijskih luči. Bilo je 24. julija in šele pol osmih zvečer in v tej letni dobi še svetel dan. Toda zaradi goste megle je fotografom-časnikarjem primanjkovalo svetlobe.
Neki ameriški časnikar nas je poprosil, naj mu kar pri priči uprizorimo nočišče. To pa je bila le prevelika zahteva. V varstvu svojih prijateljev smo si morali torej dobesedno pribojevati pot skozi navdušeno množico, ki je medtem prišla na goro.
Zdaj so mislili in ukrepali spet drugi namesto nas. Tople sobe so bile že pripravljene, prijatelji so navlekli suhega perila in obleke. Najprej pa smo si želeli vroče kopeli. Ko sem stopil v kopalnico, je Wiggerl že stal v kadi in me debelo gledal kakor mlad teliček.
»Poglej ga no, zakaj se pa ne usede?« sem pomislil. Nič hudega sluteč sem tudi sam stopil v kad. Toda kakor bi me zbodel z iglo sem planil pokonci in stopil spet ven. Noge, gotovo že na pol ozeble, je bila termogenska vata še posebej razdražila, da so bile rdeče kot ogenj. To je zbadalo kakor s tisoč iglami hkrati! Toda plezalec si zna povsod pomagati: noge smo obesili čez rob kadi, z ostalim telesom pa se do vratu usedli v toplo vodo.
Nenadoma se vrata odpro, prižge magnezijski blisk in že nas je neki časnikar v tako mikavnem položaju ujel na ploščo. Odslej je moral biti eden izmed prijateljev na straži, dokler se nismo skopali.
Že tri dni nismo skoraj nič jedli, zdaj pa nas je popadla taka volčja lakota, da so nas komaj mogli nasititi. Po šest zrezkov na osebo! Seveda pa še vsi dodatki povrh. In potem so bili še posladki — toda vse je izginilo spričo začudenih gledalcev.
Še dolgo smo bili izpostavljeni navzkrižnemu ognju vpraševalcev in šele tedaj smo zvedeli, kakšno senzacijo smo povzročili. Tega nismo ne pričakovali in ne hoteli. Celo radijske oddaje so prekinjali, da so podali najnovejša poročila iz Eigerjeve severne stene.
Že brata Schmida so slavili v Zermattu, ko sta preplezala severno steno Matterhorna, toda tisto je bilo še v ožjem krogu in lepo zasebno in zato znosno. Mi smo pa že kar tonili v čestitkah in povabilih od vseh strani.
Vendar smo sprejeli samo eno vabilo na majhno slovesnost, povabilo gorskih vodnikov iz Grindelvvalda. Navzoči so bili le plezalci in gorski vodniki iz Grindelwalda in mi s svojimi prijatelji, zato smo se počutili tako zares domače. Starosta vodnikov je imel kratek nagovor, v katerem je povedal, kako zelo so trpeli pod morečim pritiskom, in kako je končno njena osvojitev tudi zanje odrešitev. Na ta slovesni in izbrani govor sem odgovoril jaz in majčkeno pokazal resnobo, s katero smo se lotili naloge, ki smo si jo bili zastavili.
S tem smo se poslovili od gore, ki se ji moramo zahvaliti za tako silno doživetje.
Eni želji pa sem se moral popolnoma odreči. To je bilo nameravano potovanje v Chamonix, da bi preplezala dotlej še nepreplezani steber Jorassesa. Že pred odhodom v Švico k Eigerju sva si bila v Münchnu pri francoskem konzulatu oskrbela vizum za Francijo. Zdaj pa ta misel zaradi cele vrste okoliščin ni bila več izvedljiva.
Toda prišli so drugi plezalci in uresničili ta načrt. Bil je to Italijan Riccardo Cassin z navezo, ki si je pridobil sloves že z novimi smermi, ko je prvi preplezal severno steno Cima Grande di Lavaredo in prvi severovzhodno steno Pizzo Badile. Rešil je problem joraškega sedla, ki po težavnosti prav gotovo ne zaostaja za Eigerjevo severno steno, nekaj dni po naši zmagi na Eigerju.
Italijana sta potrebovala za vzpon, prav tako kakor mi na Eigerju tri cele dneve. Dne 4. avgusta sta naskočila steno in 6. avgusta ob dveh popoldne sta prišla na vrh, na Point Walker, najvišjo točko Jorassesa. Medtem ko jima je bilo v steni lepo vreme naklonjeno, ju jo na vrhu presenetil vihar, ki ju je prisilil k tretjemu nočišču na grebenu, takoj po začetku sestopa.
To dejanje v javnosti ni tako zaslovelo, kajti v vrvežu okoli uspeha v Eigerju je vse utonilo. Zato je pa med plezalci prebudilo toliko več pozornosti. Tudi midva sva se veselila uspeha italijanskih gorskih tovarišev, posebno zato, ker je bil to dokaz, da so tudi drugi narodi tako požrtvovalno navdušeni za gore kakor nemški plezalci.
Vrnila sva se v domovino. Slovesnosti in vabil ni bilo ne konca ne kraja, da sva se kmalu pošteno naveličala. En načrt je pri tem dobil otipljive oblike. To je bilo uresničenje najine največje želje, da bi sodelovala v boju za najvišje gore sveta. Ko sva bila povabljena na pristojnih ustanovah, sva v načelu dobila dovoljenje za gospodarsko pripravo himalajske odprave. Toda sredi priprav je bila nenadoma obljuba preklicana, in vse je padlo v vodo. Usodni 1. september 1939 je odpahnil najin največji načrt spet v daljne daljave.
Šele po devetletnem presledku, ki ga je v glavnem zakrivila vojna, je bila severna stena Eigerja drugič preplezana. Ta druga zmaga je uspela dvema mladima vodnikoma iz Chamonixa, Lionelu Terrayu in Louisu Lachenalu. Nekaj dni pozneje je vstopila švicarska naveza pod vodstvom Hansa Schluneggerja, istega Schluneggerja, ki je pri reševalnih poskusih leta 1936 prvi nudil pomoč in je tudi pri našem vzponu, ko so nad nami grmeli plazovi, edini skušal vzpostaviti z nami neposredno zvezo. Ta, gotovo najboljši poznavalec nevarnosti Eigerjeve stene, pa je kot tretji preplezal celo steno kot gorski vodnik.
Moje poročilo o boju za severno steno Eigerja, o naših bojih in usodah mladih dejavnih plezalcev, ki jim zmaga ni bila usojena, je končano. Z rešitvijo tega zadnjega problema Alp — rešenega z žilavostjo, z vztrajnostjo in dobršno količino sreče — je zaključeno obdobje v zgodovini alpinizma, ki bi ga najbolje imenovali klasično dobo alpinizma.
Ena doba plezalstva je končana — nova se začenja, v kateri mladini hoče novih dejanj. Najvišje gore sveta še čakajo na osvojitev.
Gorečnost in neomajna predanost velikemu cilju nista nikoli zaman, temveč dasta vedno neizmerno korist: doživetje kot neminljivo in neuničljivo last za vse življenje. Čim trši je boj in čim večja je nevarnost, tem obilnejše in lepše je plačilo.
(KONEC)
Prevedel: Ivo Lukanc
