družinska zgodba dveh bratov, ki sta obula evropski alpinizem in ni promocijsko besedilo
Če bi začeli razpravo, kateri gojzarji so najboljši in najbolj trpežni, bi se zagotovo skregali. Če bi morali evropski alpinizem obuti v eni sami družini, bi to brez dvoma bili Wagnerjevi. Če bi iskali kakšne podobnosti med Wagnerji in bratoma Adolfom in Rudolfom Dasslerjem, bi morali precej več iskati, ker slava ni segla tako daleč.
V začetku 20. stoletja so trije bratje iz bavarske vasi Jetzendorf ustvarili tri znamke, ki jih danes poznamo vsi, ki hodimo in plezamo po gorah: Lowa, Hanwag in Högl.
Dve od teh sta postali temelj evropske gorniške obutve — in njuna zgodba je pravzaprav zgodba dveh bratov, ki sta vsak po svoje zaznamovala stoletno tradicijo.
Začetek: trije bratje in ena delavnica
Vse se začne v čevljarski delavnici družine Wagner.
Najstarejši brat Lorenz Wagner (1893–1953) je bil natančen, sistematičen, obseden s popolnostjo.
Mlajši Hans Wagner (1896–1972) je bil bolj intuitiven, rokodelec, ki je verjel v občutek pod prsti.
Ko sta se razšla, ni šlo za spor — šlo je za ambicijo.
Lorenz je leta 1923 ustanovil LOWA (LOrenz WAgner).
Hans je dve leti prej, leta 1921, ustanovil Hanwag (HANs WAGner).
Lowa – industrijski perfekcionist
Lowa je od začetka stavila na tehnološki razvoj. Lorenz Wagner je bil eden prvih, ki je uvedel: standardizirana kopita, serijsko proizvodnjo, strogo kontrolo kakovosti, razvoj čevljev za vojaške gorske enote.
Po drugi svetovni vojni je Lowa »eksplodirala«. Njihovi modeli so postali sinonim za zanesljivost in udobje, še posebej v 70. in 80. letih, ko so gorski vodniki v Alpah množično prešli na Lowa Trekker in Alpinist. Lowa je bila tudi ena prvih znamk, ki je v 90. letih začela uporabljati injekcijsko brizganje podplatov, kar je omogočilo lažje, bolj udobne čevlje — a z manjšo možnostjo resolinga (zamenjava podplatov).
Danes je Lowa globalni gigant, s proizvodnjo v Nemčiji, Italiji in na Slovaškem.
Hanwag – rokodelski tradicionalist
Hanwag je šel v drugo smer. Hans Wagner je verjel, da je dober čevelj rezultat: ročnega dela, dvojnega šiva, debelega usnja in kopita, ki se prilega kot rokavica.
Hanwag je ostal majhen, trmast in zvest tradiciji. Njihovi čevlji so bili težji, a skoraj neuničljivi.
Gorski vodniki v Bavarskih Alpah so jih nosili desetletja, ker so jih lahko vedno znova obnovili — podplat se je dal zamenjati, usnje popraviti.
V 80. letih je Hanwag postal eden prvih, ki je v gorniške čevlje vpeljal Gore‑Tex, ko so se drugi še bali »plastike v čevlju«.
V 90. letih so razvili posebna kopita za ljudi s hallux valgusom in širokimi stopali — nekaj, kar je bilo takrat revolucionarno.
Dve filozofiji, en svet
Če bi ju morali opisati v enem stavku: Lowa je tehnološki perfekcionist, ki želi narediti najbolj udoben čevelj za najširši krog ljudi. Hanwag je rokodelski purist, ki želi narediti najbolj trpežen čevelj za ljudi, ki hodijo daleč in dolgo.
Obe znamki sta danes med vodilnimi v Evropi, a njuna identiteta ostaja različna.
V gorah: kdo je koga obul?
V 70. in 80. letih so evropski alpinisti pogosto nosili Hanwag ali Lowa. V Alpah je veljalo: Lowa za vodnike, ki so želeli udobje in lahkotnost, Hanwag za vodnike, ki so želeli robustnost in stabilnost.
V Himalaji so se pojavljali oba — a Hanwag je bil pogosto izbira tistih, ki so prisegali na usnje in trdoto.
Družinska ironija
Najlepši del zgodbe je ta: čeprav sta brata šla vsak svojo pot, sta njuni znamki več kot stoletje pozneje še vedno najbolj neposredna konkurenta.
Dve filozofiji, dva pristopa, dve tradiciji — in ena družina, ki je obula pol Evrope.
Zgodba Hanwaga in Lowe ni samo zgodba o čevljih. Je zgodba o tem, kako lahko dva brata, vsak s svojo vizijo, ustvarita znamki, ki preživita vojne, gospodarske krize, globalizacijo in tehnološke revolucije — in ostaneta temelj evropskega gorništva.
Ko danes stopimo v gore, pogosto stopamo v čevljih, ki nosijo stoletno tradicijo družine Wagner.
In ne glede na to, ali prisegamo na udobje Lowe ali robustnost Hanwaga, hodimo po poti, ki sta jo tlakovala dva brata iz Bavarske.
