Plezalni vrtec — »V Kotlu«

Od vrtička do vrtca – 50 let plezalnega vrtca pod Čavnom

Kot »živo« opisuje Peter Podgornik, se je pojem »plezalni vrtec« v mlade glave Nôvogoričanov zasidral pred natanko petdesetimi leti. Februarja 1976 so se kot skupina somišljenikov, večinoma članov PD Nova Gorica, udeleževali obveznih predavanj pod okriljem novo ustanovljene alpinistične sekcije, ki jo je podprl Alpinistični odsek Ljubljana Matica in še vedno kleni Tone Sazonov – Tonač. Že med predavanji se je vsaj polovica simpatizerjev potiho umaknila, a jedro je vztrajalo. Bližal se je prvi maj, teorije je bilo dovolj, zdaj jo je bilo treba prenesti v skalo. Komaj so čakali, da se začne alpinistična šola.

Vodstvo šolanja jih je obvestilo, kako priti do mesta, ki so ga imenovali Plezalni vrtec. Tisti, ki so poznali južni rob Trnovske planote, so hitro razumeli, da jih čaka več kot tisoč višinskih metrov razlike – vsaj dve uri hoje, odličen trening za vse, ki so želeli do plezalnega vrtca južno od vrha Čavna.
Peter in njegov brat dvojček Pavle, ki sta doma že precej trenirala na steni štale (če sta padla, sta padla na mehko – v gnojišče), sta dan pred začetkom tabora delala pozno v noč doma, nekaj malega pojedla, napolnila nahrbtnike in se malo pred polnočjo odpravila proti vrtcu. Stezo sta dobro poznala tudi ponoči. Med vzponom sta ujela zvoke glasbe, ki jih je prinašal jugozahodni veter z odprtega plesišča Zeleni gaj v Steskah. Glasovi so ju spremljali vse do mesta, kjer sta v bližini plezalnega vrtca prespala nekaj ur.
Zgodnje jutro ju je ujelo že v skali. Vedela sta, da inštruktorjev in tečajnikov še nekaj ur ne bo. Oprema je bila skromna: plezalna vrv, dve železni vponki, nekaj klinov in precej doma narejenih pripomočkov. V podjetju, kjer sta zaključila poklicno šolo, sta kovaško izdelovala kline, zatiče, vponke z matico in kladiva. Za predelavo takrat ravnih cepinov z lesenimi ročaji je poskrbel njun starejši brat Rudi, ki je nekaj let tudi sam plezal.

Malo po deveti sta pod skalnim robom zaslišala glasove – prihajala je njihova ekipa. Pospravila sta opremo in z rahlo slabo vestjo počakala prijatelje, s katerimi bodo »odprli« že odprti plezalni vrtec v Kotlu pod Čavnom.
Vodstvo plezalne šole jih je pravilno seznanilo z osnovami plezanja, ki so jih najprej opazovali, nato pa skupaj vadili. Klinom in kladivom je sledil miren, deloven dan začetnikov in izkušenih gornikov. Med njimi so bili edini potrjeni alpinist in gorski reševalec dr. Jože Andlovic, predsednik društva in pripravnik Cveto Hvala, vodja sekcije Marjan Humar z ženo Vero, kovaški mojster Stane Sedej, Bojan Krivc, Davorin Likar in še nekaj drugih.
Plezalni vrtec so hitro vzeli za svojega. Ob nedeljah so tam predelali vso načrtovano snov, konec junija pa so plezalno šolo zaključili v plezalnem vrtcu na Gradiški turi nad Vipavo. Tonač in vodstvo sekcije so jih nato spustili naprej v svet pripravnikov, ki so previdno tipali za vedno težjimi smermi – poleti in pozimi.

Čez dve leti so v Novi Gorici ustanovili alpinistični odsek, ki se je lepo razvil, pridobil inštruktorje in dolga leta skrbel za nove alpinistične in plezalne šole. Plezalni vrtec v Kotlu so redno uporabljali še mnogo let, tudi za vaje gorske reševalne službe. Krajši steni so se kmalu pridružile nove, daljše in težje smeri v spodnji steni in okolici.
Zob časa je v petih desetletjih načel stare zarjavele kline in redke beloglave udeležence prve alpinistične šole. Vsaj dva med njimi sta takrat med predavanji redno skrivaj plezala v široki in višji steni Kuclja, Bdna, Sončnega škola, v Školu sv. Pavla in doma na neometani kamniti steni štale, kjer je bilo najtežje nad gnojnikom.

V tistem »vrtičku« so začeli. In tam se je rodil njihov plezalni vrtec. In tako kot pri vseh plezalnih vrtcih velja tudi tukaj: velike zgodbe se pogosto začnejo na majhnih stenah.