V pomladnih časih, ko so se snegovi topili in so reke narasle, so se nekoč po dolinah razlegali glasovi flosarjev – splavarjev, ki so izkoriščali moč vode, da so les iz gorskih gozdov plavili proti jugu.
To je bil čas, ko je reka postala cesta, tok pa del vsakdanjega dela in tveganja.
Taleči se sneg in obilne padavine so pomenili, da so reke – Möll, Drava, Savinja. itd. – dobile tisto moč, ki je bila potrebna, da je les sploh lahko potoval.
Flosarji so čakali na pravi trenutek: ko je voda narasla, so zvezali hlode v flose, velike splave, in se z njimi spustili po toku. Pot je bila dolga, nevarna in nepredvidljiva – a voda je bila takrat zanesljiva zaveznica.
Na teh in drugih rekah se je les plavil že od 15. stoletja, in vse do sredine 20. stoletja so pri tem uporabljali flose. Ta tradicija je oblikovala kulturno identiteto alpskih dolin: flosarji so imeli svojo govorico, svoje pesmi, oblačila in običaje. Njihov svet je bil prežet z ritmom vode – z znanjem, kdaj bo narasla, kdaj bo popustila, in kdaj bo odnesla vse, kar ni bilo dobro zvezano.
Pred nekaj desetletji so se starejši splavarji (naši dedki) spominjali tistih časov z rahlo ironijo: »Ne vem, kam je šla voda,« je rekel Štornikov Maks, »danes se ne bi več dalo plaviti.« Reke so zajezene, popoplavno skrajno neumno regulirane, mirne – izgubile so tisti prvinski značaj, ki je bil nekoč pogoj za flosarstvo.
Leta 2023 je bila flosarija na zgornji Dravi vpisana v UNESCO‑jev seznam nesnovne kulturne dediščine Avstrije. S tem je priznano, da je to znanje – branje vode, vezanje lesa, skupnostna moč – še vedno živo.
Ohranjen je tudi filmski dokument iz okoli leta 1920, ki vsebuje spektakularne posnetke s samih splavov – t. i. phantom ride – in daje neposreden vpogled v delo flosarjev: v njihovo spretnost, pogum in občutek za tok. To je redka vizualna priča o času, ko je bil les še potujoča surovina, voda pa najmočnejša prometna žila Alp.
