Capra ibex na panoramskem platoju – edini obiskovalec, ki res ve, kaj pomeni »lokalno in sezonsko« – z veje (skoraj) direkt v želodec
Če bi trajnostni turizem imel maskoto, bi to moral biti kozorog. Ne zato, ker ima rogove, ampak ker ima zdravo pamet (pri tem morate vedeti, da so vsi tisti iz »pregovora zdrava kmečka pamet« to zgubili s prvimi subvencijami, ki so jih prejeli na svoje račune). Medtem ko mi razpravljamo o ogljičnih odtisih, zelenih certifikatih in trajnostnih strategijah, on preprosto spleza na panoramski plato, poje listje, spusti nekaj bobkov in kapljic ter gre naprej. Brez plastike, brez odpadkov, brez »sebka« in »tika-toka« influencerske objave.
Turisti pod njim občudujejo razgled, on pa občuduje krošnjo. Vsak ima svoj razlog, da pride sem — le da eden od njiju res ve, kaj pomeni »lokalna hrana«. Kozorog ne potrebuje aplikacije za sledenje korakom, ker jih ima že v kopitih. Ne potrebuje wellnessa, ker ga ima v vsakem skoku. In ne potrebuje subvencije za trajnost, ker jo je narava uredila že pred milijoni let.
Ko ga opazujem, kako mirno grizlja listje nad tablo z napisi »Panoramska točka«, se nam zdi, da se nam smeji.
Morda si misli: »Človek, ti si res zapleten. Jaz sem prišel sem zaradi kosila, ti pa zaradi koncepta.«
Če bi znali poslušati, bi nam kozorog verjetno rekel: »Trajnost ni strategija, ampak navada. In če moraš zanjo pisati poročila, si jo že izgubil.« Se je (množični) turizem, ki ga tako gnojijo in vzdigujejo v dna brezdna, že dotaknil podna idiokracije?
