Polet, 6. julij 1952 – dLib.si
Na letošnji skupščini Planinske zveze Jugoslavije je bilo med drugimi tudi sklenjeno, da bo odšla posebna skupina, sestavljena iz hrvatskih in slovenskih alpinistov, na najvišji vrh Afrike — 5968 m visoki Kilimandžaro. Po vsej verjetnosti bo naša odprava odpotovala v Afriko konec letošnjega leta ali pa v začetku L 1953.
Od vseh kontinentov zanima Afrika planinca in alpinista nazadnje. Afriške gore ne tvorijo velike in mogočne skupine, kakor one v Evropi, Aziji ali Ameriki. Navidezno so raztresene brez pravega reda in ravne najvišji vrhovi se vzdigujejo neposredno pod ekvatorjem, kjer so za naše pojme klimatske razmere skrajno neugodne.
Afriški relief je tako enostaven kakor njegov obseg. Kot celota je Afrika velika ravnina, na čigar površju so nanizani mladi sedimentni sledovi. Edini gorski masiv je tisti Atlasa, ki geološko pripada še Evropi in oni, ki teče paralelno z južnoafriško obalo z najvišjim vrhom Quella 3430 m.
V ekvatorialni Afriki so težave bolj v pristopih, ki vodijo skozi neprehodne z insekti in reptilijami polnimi pragozdovi, kakor na samih gorah, ki nasploh ne nudijo velikih težav.
Afrika je dežela velikih kontrastov in tudi gorski masivi so medseboj zelo različni.
270 km severovzhodno od Mombase na vzhodni obali in tik ekvatorja se dviga v angleški koloniji Tanganica mogočni masiv Kilimandžaro (6010 m, po najnovejših hipsometrskih meritvah le 5968 m).
Ime, ki se mora pravilno pisati Kilima Ndjaro, pomeni isto, kot Mount Blanc= Belo goro. To je ime za cel masiv, ki ima dva različna in med seboj ločena vrhova: Kibo (Svetel 6010 m) in Mavenzi (Teman 3333 m). Kibo je beli vrh z večnim snegom, čigar ledenik sega na zahodni strani v samo dolino. Mavenzi, ki se dviga 10 km vzhodno od Kiboja, pa ni zasnežen in je bolj skalnat vrh.
Oba vrhova sta stara ugasla vulkana. Masiv se dviguje od jugovzhoda proti severozahodu in obsega 65 x 80 km in je lahko dostopen z železnico od Mombase ali Tange, dveh pristanišč ob Indijskem morju. Obe železniški progi se združita v Moshi ob vznožju masiva, Kilimandžara, kjer se nahaja tudi letališče Imperial Airway. Moshi je tudi sedež angleškega rezidenta.
Za obstoj tega gorovja so vedeli že v 16. stoletju v okolici Bombare prebivajoči Evropejci. Vendar pa je prvi videl ta masiv šele tri stoletja pozneje nek misionar. Dolgo časa se je mislilo, da v tropskih krajih ne more biti snega. Na Kilimandžaru je šele leta 1871 dosegel spodnjo snežno mejo v višini okrog 4000 m angleški misionar Charles New, in to z vzhodne strani. Isti misionar je podvzel ponovni poizkus pristopa, vendar pa je postal žrtev divjaškega napada črncev.
Kilimandžaro se dviguje v osrčju bivše nemške kolonije in je vsled tega razumljivo, da so ga Nemci najprej obiskali. Velik specialist za Kilimandžaro je postal Hans Mayer iz Leipziga, ki je že leta 1887 dosegel višino 5000 m in spodnjo mejo snežne odeje vrha Kibo. Dve leti pozneje se je podal v spremstvu znanega avstrijskega plezalca Purtschellerja na prvenstveni pristop Kibo, ki jima je tudi uspel. Istotako tudi na Mavenzi. Potrebovala sta cel mesec, da sta prispela iz Sanzibara do sedla med obema vrhovoma. 2. oktobra 1889 sta v spremstvu samo enega črnca postavila bivak na sedlu v višini 4400 m. Naslednji dan je Purtscheller dosegel rob kraterja na danes imenovani Hans Mayerjevi zajedi 5750 m po težavnem 12 urnem klesanju stopinj v ledu. Sam krater meri v obsegu 2 km in v globini 240 m. Najvišja točka kraterjevega roba se dviga še za 1500 m proti zahodu. Oba prvopristopnika sta ga dosegla dva dni pozneje in imenovala vrh Kaiser Wilhelm 6010 m.
Leta 1898 je opravil Mayer potovanje okrog vznožja celotnega masiva ter hipsometrično izmeril okrog 100 vrhov, nakar je leta 1900 objavljal svoje monumentalno delo o Kilimandžaru. Od prvega pristopa je Kibo dobil precej obiskov, vendar le redki so se vzpeli do samega vrha. Dr. Rensch, misionar v Marangu pri Moshi je približno tridesetkrat prišel do roba Kraterja, vendar sam vrh (6010 m) je imel dokaj malo obiskovalcev.
Povzamemo naslednjo statistiko, ne da bi si lastili trditve popolnosti navedb:
1889 Hans Mayer in Purtscheller — prvopristopnika,
1909 Drugi pristop sta opravila topografa Lange in Weigele,
1912 Tretji pristop: Walter Fürtwengier in Siegfried Konig delno na smučeh,
1914 Četrti pristop: Švicar Karl von Salis in Nemec Walter von Ruchterschell — prečenje Kraterja od severovzhoda proti jugovzhodu do samega vrha,
1914 Peti pristop: WC West,
1925 Šesti pristop: G. Londt z domačinom Oforo,
1926 Sedmi pristop: D, V. Landham z domačinom Oforo,
1927 Reverent R. Rensch z Oforo,
1927 Scheila Mac Donald in WC West,
1927 Reverent R. Rensch z Oforo,
1927 Seidler,
1929 Dr. Walter Geilinger in tovariši,
1930 Eieleti Kibo v športnem letalu pilot Walter Mittlholzer,
1930 Shipton — Tilman,
1935 Ernst Grob (Švica) in Henry S. Hall (ZDA),
1937 Eduard Wyss-Dunar. (Švica) in Piero Ghiglione (Italija). Prvo prečenje Kraterja na smučeh, 1938 Več članov sekcije Stuttgart DAV,
1945 V Ostrowski in A. W. Parsons. Med vojno pa številni italijanski alpinisti in vojni ujetniki.
Mavenzi (5333 m) je v primerjavi s pravilnim vrhom Kibo zelo razdejan in nepravilen. Oktobra 1889 se je vzpel ne brez težav Mayer in Purtscheller na oba stolpa, ki sta tudi imenovana po Purtschellerju in Mayerju (5240 m). Sam vrh pa je dosegel šele 29. junija 1912 Fritz Klute in Eduard Öhler. Ta vzpon sta ponovila Furtwengler in König 27. novembra 1912. Tretji pristop sta opravlja 31. julija 1927 Miss Sheilla Mac Donald in William West. Januarja 1928 in marca 1930 sta na vrhu Reverent R. Rensch ter Shipton in Tilman. Marca 1931 ponovno zasledimo Reverent Renscha, 1935 pa Kreme in Schotta. Leta 1937 pa dr. Wy Dunant, Gero Gilione. Leta 1938 pa so prečili Mavenzi člani sekcije Stuttgart DAV.
Vodič Kilimandžara pravi: Od New Moshi se podaš v avtomobilih do vasi Maranga (1430 m), štirih urah dospeš do Bismarck koče (2700 m). V nadaljnjih štirih urah do Peters koče (3800 m, kjer se običajno prenoči. Naslednji dan se vzpneš do Kibo koče (5000 m). Ponovno prenočevanje, v 4 urah dospeš do zajede v Kraterju in v naslednjih dveh do samega vrha. Vrh Mavenzi (5333 m) je alpinistično bolj zanimiv, vendar tudi v celoti že preplezan. Oba vrhova in celotno gorovje Kilimandžaro je že raziskano in tudi že topografsko zajeto.
—co
