Polet, 6. julij 1952
Anderl Heckmair
Sploh je posebnost te stene, da so se bili vsi resno pripravljeni naskakovalci, ne da bi se bili količkaj domenili glede tega, v tem edini, kod bi se dalo priti čeznjo najbolje in najnaravneje.
Tako smo vsi štirje stopili s snežnega grebena tretjega ledišča v še deviški svet in ga prečili proti polici po zelo strmem ledenem pasu, najprej nekaj raztežajev sestopajoč proti levi. S seboj sva imela dva cepina različne dolžine. Za sestop sva uporabljala daljšega, ki je imel veliko prednosti za sekane stopinj navzdol. Zdaj sva motala tudi midva sekati stopinje, kajti onadva sta imela s seboj en sam par derez.
Polica je poševno v steno vrezan ozebnik, katerega ena stran je sorazmerno lahko prehodna. Skoraj prelahka se mi je zdela in bil sem resno zaskrbljen, da utegne iti odslej tako lahko vse do vrha. Toda kmalu sem bil spet docela pomirjen. In sicer tako, kakor si je sploh bilo mogoče želeti.
Kakih 150 metrov je šlo še kar lahko čez zasnežene in poledenele plošče. Potem se je polica končala v kotlu, iz katerega je držal le navpičen kamin, ki se je zgoraj zoževal v poč.
Ena stran kamina je bila popolnoma previsna, rumena in krušljiva. Skratka: neprehodna! Čez drugo, položnejšo, vendar gladko steno je pljuskal slap, vsekakor tako razposajen, da bi bili ob prehodu v nekaj minutah popolnoma premočeni. Da bi pa potem v mokrem prenočevali, to nas pa res ni bito dosti volja.
Ura je bila sedem, ko smo bili spet vsi štirje združeni in smo sklenili ta dan končati. Toda v kotlu ni bilo nič kaj varno, kajti dno je bilo polno ostankov plazov, ki so se spuščali v strmo ledeno streho, čez katero je voda kar bičala. Zato smo zlezli spet nazaj na polico in začeli odsekavati zgornji ledeni steber. Po zelo strmi in povrh tega poledeneli plošči, ki se je po pičlih dveh metrih spodaj že končavala, smo se premikali sem ter tja.
Nenadoma se je megla dvignila in pogledali smo v globino, spričo katere smo se, čeprav smo bili vajeni pogledov v globine, vendarle rahlo zgrozili! Kakih tisoč štiri sto do tisoč pet sto metrov naravnost pod seboj smo zagledali snežišča, ki so se nam modrikasto svetlikala. Šele zdaj smo mahoma spoznali, kako izpostavljen je naš prostor, in z nekaj krepkimi zamahi se je zaril varovalni klin v skalo. Šele ko smo zabili tudi posamezne varovalke, smo se spet počutili kolikor toliko dobro.
Vse perilo, kar smo ga imeli, smo si oblekli. Posebno skrbno sem razmotal termogensko vato, je pol dal drugim, razdelil svoj del še na pol in si ovil prste in kolena. »To bo imenitno zadrževalo toploto,« sem se veselil. Wiggerl se je zadovoljil s tem, da si je vato položil samo na kolena.
Potem smo si oblekli druge spodnje hlače, hlače in povrhnje hlače, navlekli nase še en pulover in si oblekli sploh vse, kar smo še imeli. Wiggerl je imel celo kožuhovinaste čevlje za čez noč, jaz pa sem moral ostati v kvedrovcih, ker sem imel plezalke premočene še od Hinterstoisserjeve prečnice. Vrvi, nahrbtnike in vse, kar je še ostalo, smo razprostrli po ledu za sedeže ter pripravili za prevleko spalno vrečo.
Wiggerl se je najprej lotil in skuhal kavo in — ker je bila tako dobra — takoj še eno. Seveda smo iz ledu in snega, ki smo ju imeli dovolj pri roki. Nekaj kamenčkov in majčkeno blata je bilo seveda zraven. Toda za to se še zmenili nismo, ker tega spričo močne in temne kave nismo ne okusili ne videli.
Medtem se je čisto stemnilo. Grindelwaldske luči so migljale do kave navsezadnje ne moremo biti siti. Po mesu in klobasah se ni nikomur tožilo. Tudi o sardinah ni hotel nihče niti slišati. Tako mi ni preostalo drugega, kakor da sem jih sam pojedel, čeprav mi niso šle prav posebno v slast. To pa se mi je ponoči grdo maščevalo.
Medtem se je čisto stemnilo. Grindelwaldske luči so migljale do nas in na svojem zračnem prostoru smo se počutili na vso moč ugodno. Kmalu smo se pregrnili z vrečo (spalno vrečo) Zdarskega in vsakteri je poskušal, kakor je vedel in znal, zadremati.
Še pogled na višinomer: kazal je 3400 metrov!
Kar razveseljivo za prvi dan ali za drugi dan pri onih dveh. Ko sem vtaknil višinomer nazaj, je nekaj šinilo po plošči in brez glasu izginilo v globino.
»Prekleto, kaj pa je to?«
Pa menda ni bil višinomer? Kam sem ga le vtaknil? Vsekakor ga nisem nikjer več mogel najti. Previdno sem se pozanimal, koliko kaj stane taka stvarca.
»Hm, kakih 150 mark…« je suho odvrnil Wiggerl.
Zdaj od jeze kar nisem mogel takoj zaspati. Razen tega je bilo čedalje bolj pasje mrzlo, da nas je kar stresalo. Še sreča, da smo bili dobro navezani, sicer bi bilo koga kar čez steno vrglo. Samo tam, kjer smo imeli termogensko vato, je bilo prijetno toplo. S hvaležnostjo, se spominjam lepe gospe, ki mi je dala tako dober nasvet. Bilo mi je, kot da me po ovitih udih kdo boža.
Čas se ni nikamor premaknil …
Ko sem že mislil, da se mora, zdaj zdaj narediti dan, je bilo komaj enajst. Taka se pač izravna čez dan, pri plezanju, minevajo ure kakor minute in ponoči se minute spremenijo nazaj v ure. Ravno, ko se me je začel že prav pošteno lotevati dolgčas. sem nenadoma začutil hude bolečine v trebuhu. Najprej nisem hotel povedati, toda začel me je spreletavati tako nenavaden mraz, vročina vrtoglavica, da sem se bal, kako me utegne napasti vsak hip prava slabina. Wiggerl je to opazil in takoj so bili vsi na nogah. Heini Harrer je menil: »Topel čaj bo najboljši!« In že je prižgal svoj kuhalnik. Čez nekaj minut sem srebal melisni čaj, ki ga nisem nikoli maral, vendar mi ni čaj še nikdar tako dišal in nikoli tako dobro del, kakor ta. Sardine v olju so se v želodcu spet pomirile in vsi skupaj smo še enkrat malo zadremali. Tako sva z Wiggerlom prebila prvo, najina tovaariša pa drugo noč v steni.
Ob štirih zjutraj smo že spet začeli kuhati. Tokrat je Wiggerl močno kašo iz ovsenih kosmičev, vendar nam je šla kava povrh še bolj v slast. Šele ob sedmih smo pozajtrkovali. Pri pospravljanju sem pa na lepem našel tudi višinomer. Človek se res ne nikoli jeziti, ker to le redko pomaga in je po navadi zaman.
Ob prvih korakih sem bil res majčkeno tog, toda že ob pogledu kamin, skozi katerega naj bi šel, me je temu primerno oblila vročica. Včeraj mu je čez levo gladko steno šumel slap, a zdaj ga ni bilo več, mesto njega pa je bila čez in čez ena sama ledena skorja.
Ker je bila poč zgoraj spet brez ledu, si od kraja nisem nataknil derez. Iz previdnosti sem poskusil zabiti nekaj klinov. Eden od njih je res dobro prijel. To pa je bilo tudi zelo potrebno. Da bi se ognil ledu, sem plezal po krušljivi, previsni steni naprej in prišel čez previs, čeprav ne ravno v najbolj elegantnem slogu. Samo še pol metra više, pa sem že lahko zabil naslednji klin!
Z desno roko sem se prijel za oprimek nad glavo. Še preden sem sploh mogel preskusiti, se je že odlomil precejšen kos.
To je bil prvi padec. »Človeku se vse lahko pripeti!« sem si mislil in takoj sem se spet vrnil na pot, vendarle pa sem si najprej obul dereze, zdaj sem vse vnovič poskusil, vendar ne več v skali, temveč v najgladkejšem ledu. Tehnično skrajno težaven odsek je terjal prav čedno delo, to se pravi popolnoma izravnane gibe, da se je sploh mogoče obdržati na majhnih razinah te popolnoma poledenele stene. Na vsekavanje stopinj še misliti ni bilo; to je bilo plezanje po ledu z dvanajsterkami v pravem pomenu besede.
Šlo je imenitno! Daleč nad krajem, kjer se mi je bila odkrušila skala, sem prišel v poč. Po nekaj metrih sem stal v kadunjasti žmuli, do vrha polni ledu. Izdelal sem si stojišče, ga varoval s klini za led in počakal tovariše, da so prišli za menoj …
Medtem sem že po malem iskal nadaljnjo pot. Zdela se mi je precej nejasna. Odtod naprej je bil povsod sam led! Toda to je vendar bila popolnoma navpična ledena stena, ki je stala v poševnem kotu na poledenelo skalno steno in tako ustvarjala zajedo. Nad to pa se je obešalo ledišče.
Medtem ko je Wiggerl varoval Harrerja in Kaspareka, sem se sam pripravljal za prihodnje težke raztežaje. Zadnji v navezi je moral spet izbijati vse kline. Ne zato, da bi poznejšim plezalcem oteževali vzpon, temveč zato, ker nismo vedeli, kaj nas še čaka tam zgoraj in ker smo nujno potrebovali vsak klin pa ni bilo več mogoče misliti na menjavo vodstva. Kot prvi v navezi v tem skrajno težavnem odseku sploh nisem več vzel nahrbtnika, da mi ne bi motil ravnotežja. Zato pa so si morali drugi toliko več naložiti. Kadar je zdaj Wiggerl s svojim težkim nahrbtnikom prišel do stojišča je bil tako izčrpan, da je potreboval več minut, preden si je opomogel. Medtem je prispel za njim tudi tretji, ki je potem varoval četrtega. Tako je bil Wiggerl spet prost, da je lahko varoval mene.
Z vsakim metrom, ki sem se z njim približal ledeni strehi, mi je bilo vedno manj jasno, kako naj jo neki preplezam. Končno so me težave stisnile povsem v zadnji konec zajede, ravno pod streho. Pred menoj je visel na robu previsa zastor čudovitih ledenih sveč.
Toda nič kaj me ni bilo volja, da bi občudoval te naravne lepote. Nasprotno, bil sem obupan, ker nisem vedel, kaj naj napravim, da bom prišel čez.
Za začetek najprej trden klin v led naravnost pod streho! Do tega sem se dal potegniti in že sem lahko s cepinom odbil nekaj ledenih sveč, potem ko sem seveda najprej spravil tovariše v zavetje. Nazadnje sem mogel doseči krcelj odbite ledene sveče, potem ko sem se dal potegniti daleč ven. Tisti trenutek se je krcelj — obtežen z mojim pritiskom in težo — odlomil in spet sem se zapeljal nazaj do klina.
Spoznal sem, da je tod stena neprehodna, toda druge možnosti ni bilo. Ali si bomo res ob tem smešnem previsu polomili zobe.
»Saj ravno to je Eiger, da ni kar tako!« me je nekdo vzpodbudil
Pokukal sem najprej na levi, nato se na desni iz zajede, toda tu se šele ni dalo nič napraviti!
Zares jezen in trdno odločen, da bom tvegal vse, sem se še enkrat lotil. Nad mojim klinom v ledu se je kot roka debela ledena sveča spet tako spajala z ledom, da je nastalo pravcato uho. Skozenj sem zadrgnil pomožno vrv in se dal kakor v skrajno težavni skali spet potegniti navzgor.
Pod streho sem si zdaj s kladivom za led napravil majhne oprijeme, da sem se lahko nekaj časa obdržal na njih. Tako mi je uspelo, da sem s skrajnim in zadnjim naporom zabil naravnost v rob svoj najtežji klin za led kar sem jih imel pri roki. Bil je šele na pol zabit, toda po tem, kako čisto je pel, sem že vedel da bo zadosti. Vponka je prijela…
»Še enkrat potegnite!« …
Z zgornjim delom telesa sem prišel čez rob, zdaj je bila igra dobljena. Z levico sem zasadil v led kladivo, z desnico pa cepin, se pritegnil in že zasadil derezo v ledišče.
»Popustite vrvi!«
Nekaj hitrih korakov! Pet metrov više sem si končno vsekat dobro stojišče in za varovanje takoj zabil še dva klina v led. Potem so lahko prišli za menoj tovariši.
To je bil nedvomno najtežavnejši odsek v celi steni. Bil sem zelo zadovoljen, nisem si pa želel, da bi se mi v tem smislu še dalje stopnjevala zadovoljnost.
Ledišče, ki smo pravkar prišli nanj, je bilo pravtako gladko in vražje strmo. Led je bil tako trd, da sva si morala tudi midva z dvanajsterkami tu pa tam kdaj vsekavati stopinje. Že smo se bližan zgornjemu robu ledišča, ko se je mahoma nad nami zaslišal strašanski trušč. Ker smo mislili, da se je zrušilo kamenje, smo se brž stisnili v dve gube. Toda brez potrebe, bilo je le letalo.
Od spodaj je videti to malo ledišče kaj neznatno, pa vendar je skoraj deset raztežajev dolgo. Potrebovali smo nad dve uri, da smo ga premagali. Nato smo prispeli na krušljivo jezo, ki drži do prava v steni, kjer se začne vstop v veliko prečnico k »Pajku«.
»Pajek« je ledišče v zgornji tretjini stene, ki s poledenelimi žlebovi in ježami sega na vse strani v suhe skale.
Že ko sva prejšnje leto opazovala steno in z daljnogledom preiskala vse možnosti vzpona, se nama je zdel ta odsek zelo dvomljiv. Tudi Dunajčana sta bila, neodvisno od naju, istega mnenja. Ko smo se torej ustavili pred tem odsekom, je bil videti še kar znosen. Kakih petdeset metrov visok, navpičen, toda lepo razčlenjen in potemtakem verjetno z dobrimi oprijemi. Zato mi še mar ni bilo, da bi odložil nahrbtnik in dereze. Edinole cepin sem privezal zadaj na nahrbtnik. Toda že sam vstop ni bil niti malo lahek, kakor je bilo videti: drobni oprijemi, previsna skala. Iz previdnosti sem si zabil varovalni klin.
Lezel sem vkreber tako, da sem pobiral kratke stopinje s prednjimi zobci derez. To je bila popolnoma nova tehnika. Tako ni plezal še nihče izmed nas in od sile moči mi je jemalo. Ravno ko so bile roke od naporov že kar brezčutne in mi ni več dosti manjkalo, da nisem omahnil je prihreščalo mimo nas letalo. Drugi so dobrodušno mahali potniku v letalu, jaz sem pa v največji naglici pobiral zadnje metre, ki so držali iz te skalne pregrade.
Prevedel: Ivo Lukanc
