Vsestranske Mateje Pate (tudi na teh straneh) ni potrebno posebej predstavljati. Ker je pravkar izšla njena knjiga Šefica, se je zapisalo še nekaj stavkov …
— Začniva pri začetku: 1993, Šarina poč. Vaša prva omemba v Alpinističnih novicah (ki smo jo našli) je iz leta 1993, ko ste skupaj z Matevžem Kramerjem in Grego Slugo prosto ponovili Šarino (Scharino) poč. Če bi se danes ozrli nazaj na tisto mlado Matejo in znamenito poč v Lučkem Dedcu, kaj bi ji rekli?
Sprosti se, ne jemlji vsega tako resno.
— In kaj bi ona rekla vam?
Kaj pa vem, najbrž bi kaj popametovala. Verjetno bi mi dala kakšen nasvet, za katerega je nisem vprašala.
— V vaših zgodbah (knjiga: Šefica – prigode alpinistke sanjačice) je (najbrž) veliko humorja, a tudi veliko resnice o tem, kako je biti ženska v moškem odseku. Kaj je bilo težje: stena ali moški ego?
Več dela sem imela s stenami kot z moškim egom. Čeprav so bile tu in tam opazke, ki pa so samo prilile olja na ogenj. Ko ste že omenili Šarino poč: ob prostem vzponu sem pokasirala komentar soferajnovca, da bo treba znižat oceno smeri. Sicer je to dejal v smehu, presenečeno, z nekaj nejevere, ampak vseeno …
Sicer pa sem imela dobre izkušnje s kolegi; kar nekaj jih je bilo zelo podpornih, znali so me spodbuditi, ko je bilo treba.
— Ste se kdaj počutili kot »eksotika«, kot »kvota« ali kot enakovredna partnerka?
V glavnem kot enakovredna partnerka, ob upoštevanju fizioloških razlik med spoloma.
— In zakaj je žensk v alpinizmu še vedno nekaj manj?
Ne poznam statistik, ampak verjetno jih je podobno manj v tudi v drugih podobno tveganih outdoor dejavnostih. Morda je ob objektivnih nevarnostih eden od dejavnikov fizična napornost teh aktivnosti, zagotovo pa je velik dejavnik materinstvo.
— Kateri alpinisti in alpinistke so vam najbolj ostali v spominu kot partnerji, kot osebnosti, kot karakterji?
S tistimi, s katerimi sem se v stenah najbolj ujela, se še družimo v gorah. Zato še vedno skupaj ustvarjamo spomine. Malo manj jih je, so pa zato toliko bolj dragoceni.
Spomnim se, da sem nekoč prišla s predavanja alpinistične šole čisto »po luftu«, ker je med predavanjem v sobo pokukal Šrauf. V prvih letih sem pogoltnila vso dostopno alpinistično literaturo, zato sem poznala vsa zveneča alpinistična imena.
To, da sem jih lahko spoznala v živo, se z nekaterimi tudi navezala na vrv, je bilo … no, vau. Sama sebi sem se zdela strašno imenitna. Mnogo znanstev mi je prineslo tudi pisanje za Alpinistične razglede, Grif in Planinski vestnik. Pravzaprav bi težko izpostavila posamezna imena; vsak od tistih, s katerimi so se nam križale poti, je kamenček v mozaiku spomina na moje alpinistično življenje.
— Kdo vas je navdihoval, kdo vas je spravljal v smeh, kdo v obup?
Navdihovale so me predvsem zgodbe plezalk; precej časa sem imela na omari skico smeri Nos v El Capitanu in na vrhu znamenito izjavo Lynn Hill, ko je kot prva prosto preplezala to smer: It goes, boys!
Smeha je bilo v naši druščini vedno na pretek, vsakovrstnega humorja pa tudi. V obup pa me je spravljal kolega s ferajna, ki je rad variantiral po smereh: če se je le dalo, je usekal kakšno svojo varianto ali kombinacijo različnih smeri, pri čemer nisi mogel vedeti, kje in kako se bo avantura končala.
— In kdo je bil tisti, ki bi ga danes najraje povabili na pivo — ali pa mu ga ne bi nikoli več kupili?
Tiste ljudi, s katerimi se lahko ne vidimo po več let, pa se pogovarjamo, kot da bi nazadnje sedeli skupaj prejšnji večer. Nihče pa se mi ni tako zameril, da mu ne bi častila pijače.
— V svojih zgodbah pogosto omenjate, da ste bili »povprečna alpinistka«. Je to res iskrena ocena ali obrambni mehanizem?
To je moje prepričanje brez lažne skromnosti. Je pa res, da sem se vedno primerjala le z vrhunskimi.
— Kaj je za vas pomenila ambicija?
Nekaj, kar bi, ampak se mi za to ne da potruditi.
— In kaj strah?
Upočasnjevalec.
— Je bil strah vaš sovražnik ali vaš najboljši prijatelj?
Ne eno, ne drugo, ampak nekaj vmes. V trenutkih prevelike samozavesti ali nepremišljenosti je prišel prav, pogosto pa mi je tudi hodil narobe, ko bi iz sebe lahko iztisnila več, kot sem.
— Zakaj ste se na vrhuncu plezalne kariere odločili za laboratorij, znanost, kasneje pa za somatiko?
Tako nekako sem se pač utirila v življenje odrasle osebe. Po faksu me je že čakala služba, želela sem se osamosvojiti, to pa bi težje storila s pisanjem za hribovske revije in plezanjem. Kljub sanjarjenju o tem, da bi to počela najraje na svetu, mi je bilo jasno, da bi bil ta kruh precej trd, od mene pa bi terjal tudi določene lastnosti, ki jih ne premorem v zadostni meri. Mojemu sanjarjenju je na nek način naredil konec tudi starejši gospod, znan alpinist povojne generacije, ki mi je dejal, da je akademska kariera vendarle nekaj pomembnejšega kot pisarjenje o plezanju. O tem bi se seveda dalo debatirati, ampak po tistem sem začela na ponujeno priložnost delati na akademski ustanovi gledati v drugačni luči. Somatika se je zgodila zaradi zdravstvenih težav in življenjskih okoliščin, ki so zahtevale spremembo življenjskega sloga.
— Je bil to pobeg, osvoboditev ali preprosto evolucija?
Definitivno evolucija. Ne predstavljam si, da bi še vedno vsak vikend visela v Črnem Kalu in si pihala v oguljene prste. Čeprav sem nekoč mislila, da bom to počela na vekov veke amen.
— Kaj vam je alpinizem dal in kaj vam je vzel?
Dal mi je mnogo: skromnost, ponižnost, iznajdljivost, številne dogodivščine in poznanstva, najpomembnejše ljudi v mojem življenju.
Vzel mi je precej časa, ampak ne obžalujem nobene minute, ki sem mu jo posvetila.
— Vaša knjiga (Šefica – nove prigode alpinistke sanjačice) je polna humorja, samoironije in nežne distance. Je pisanje za vas nova vrsta vzpona?
Ne, pisanje je od nekdaj del mene.
—Je iskrenost na papirju težja od iskrenosti v steni?
Ne, prej obratno. Še vedno sem – a k sreči vse manj – nagnjena k temu, da poizkušam ugoditi drugim, tudi če pri tem zanemarim svoje občutke ali želje. Zato se je včasih zgodila kakšna neiskrenost, če je npr. nekdo predlagal nek cilj ali potezo, s čimer sem se strinjala samo zato, da bi tej osebi ustregla. Z iskrenostjo na papirju pa imam drugačne težave: včasih razkrijem več kot bi bilo modro.
— In zakaj je humor tako pomemben v vašem pripovedovanju?
Ker ga je na splošno premalo. Ker se pogosto jemljemo preresno. Je pa včasih tudi moj obrambni mehanizem, način za prikrivanje občutljivosti.
— Zakaj se o ženskih zgodbah v alpinizmu tako malo piše in zakaj se jih tako malo posluša?
To je vprašanje za vse alpinistke. Verjamem, da bi imele marsikaj povedati. Zakaj tega ne povedo, ne vem. Mogoče jim je bolj pisana na kožo akcija kot pa pisanje o tem. Za pisanje moraš imeti veselje, dovolj časa in miru. Slednje pa je v današnjem času kar redka dobrina.
— Kaj bi danes svetovali mladi alpinistki, ki vstopa v odsek?
Najprej bi počakala, da me vpraša za nasvet.
— Naj bo bolj pogumna ali bolj previdna?
Naj bo predvsem dovolj modra, da ve, kdaj biti pogumna in kdaj previdna.
— Naj posluša druge ali sebe?
Če ima dober stik s sabo, naj posluša predvsem sebe.
— Naj se uči od moških ali naj jih ignorira?
Naj se uči od njih, kakopak.
— Če bi lahko izbrisali eno zgodbo iz svojega alpinističnega življenja — katero bi?
Kar nekaj jih je – ampak če bi jih izbrisala, danes ne bi bila to, kar sem.
— In katera je tista, ki je nikoli ne boste povedali, pa bi jo vsi radi slišali?
Dvomim, da obstaja taka, ki bi jo radi vsi slišali. In četudi bi, je ravno zato ne bi povedala.
— In za konec: bi še enkrat izbrali alpinizem? Če bi se življenje začelo znova, bi šli spet v gore?
Seveda.
— Ali bi raje ostali v laboratoriju, v knjižnici, na blazini Feldenkraisa?
No, še vedno bi najraje pohajkovala po gorah in pisala prigode o tem.
— Ali pa bi našli popolnoma tretjo pot?
Morda. Morda pa bi goram le dodala še drugačne poti.
