Ko droni začnejo redčiti in »pospravljati« gozd: Švedski projekt, ki napoveduje prihodnost gozdarstva
V švedskih gozdovih se v zadnjih letih dogaja nekaj, kar bi še pred desetletjem zvenelo kot znanstvena fantastika. Nad krošnjami se pojavi velik električni dron, lebdi nekaj trenutkov, nato pa se iz njegovega osrednjega dela spusti dolg, navpičen modul, ki se previdno potopi med debla. Tam, v prostoru, kjer običajno delajo sekači ali harvesterji, izbere eno samo drevo, ga objame, odstrani veje, odreže in dvigne proti nebu. Brez kolesnic, brez poškodb tal, brez hrupa motornih žag. Le tiho brnenje propelerjev, ki se izgubi med krošnjami.
To ni demonstracija za medije, temveč del resnega pilotnega programa, ki ga na Švedskem izvajajo največje gozdarske družbe v državi. Projekt nosi ime Swedish AirForestry Pilot Project, krajše SAPP, in je eden najambicioznejših poskusov preoblikovanja gozdarstva v zadnjih desetletjih. V ospredju je vprašanje, ki ga v Evropi postavljamo vse pogosteje: ali lahko gozdarstvo zmanjša svoj vpliv na tla, hkrati pa ohrani produktivnost in zdravje gozdov?
Švedi so se odločili, da odgovor poiščejo v zraku. Podjetje AirForestry je razvilo velik električni dron, ki lahko lebdi nad krošnjami in izvaja natančno redčenje gozda. Njegov rezalni modul se spusti med drevesa kot nekakšen gozdarski endoskop, ki se izogne podrasti, koreninam in občutljivim mikrohabitatom. Drevo, ki ga izberejo gozdarji ali algoritem, odreže brez dotika tal in ga dvigne navzgor, kjer ga dron odpelje na rob sečišča. Tam ga prevzamejo manjša električna vozila ali ga obdelajo na mestu.
V ozadju te tehnologije je zelo preprosta misel: gozdovi so občutljivi, tla pa so eden najbolj ranljivih elementov gozdnega in celotnega okoljskega ekosistema. Težki stroji, ki so danes standard v evropskem gozdarstvu, puščajo sledi, ki se celijo desetletja. Zbitost tal vpliva na rast, na kroženje vode, na regeneracijo in na odpornost gozdov na sušo. Švedske raziskave kažejo, da se posledice intenzivnega strojnega dela v tleh ohranjajo dlje, kot smo domnevali (slovenski gozdarji so šele začeli zaposlovati raziskovalce, ki bodo iskali vplive gozdnih prometnic). Zato ni presenetljivo, da so največja gozdarska podjetja — Holmen, Sveaskog, SCA in Stora Enso — pripravljena vlagati v tehnologijo, ki bi lahko zmanjšala ta odtis.
V projekt SAPP vstopajo zadržano, a z veliko radovednosti. Testiranja potekajo v različnih tipih švedskih gozdov, od borovih monokultur do mešanih sestojev. Droni se preizkušajo v poletnih in zimskih razmerah, v vetru, snegu in megli. Tehnologija je še daleč od popolnosti: baterije imajo omejen doseg, nosilnost je še vedno manjša od tiste, ki jo omogočajo klasični stroji, in vprašanje varnosti letenja nad gozdovi ostaja odprto. A kljub temu partnerji v projektu poudarjajo, da so prvi rezultati dovolj obetavni, da upravičujejo nadaljnji razvoj.
Prihodnost, ki jo nakazuje ta projekt, ni nujno prihodnost brez ljudi. Švedski gozdarji poudarjajo, da droni ne bodo nadomestili strokovnega znanja (marsikje ne obstaja več), presoje in izkušenj, ki jih prinaša delo v gozdu. Lahko pa postanejo orodje, ki razbremeni najtežje in najbolj obremenjujoče naloge, zmanjša vpliv na tla in omogoči bolj natančno, bolj premišljeno gospodarjenje. V tem smislu je AirForestryjev dron prej podaljšek gozdarjeve roke kot njegova zamenjava.
Za države z razgibanim reliefom, kot je Slovenija, je ta razvoj še posebej zanimiv. Naši gorski gozdovi so pogosto težko dostopni, občutljivi in izpostavljeni eroziji. Vsaka tehnologija, ki omogoča delo brez posega v tla, odpira nove možnosti — ne le za redčenje, temveč tudi za sanacijo po vetrolomih, odstranjevanje nevarnih dreves ali preprečevanje širjenja podlubnikov. Če bo švedski projekt uspešen, bi lahko v prihodnjih letih videli prve poskuse tudi drugod po Evropi.
Za zdaj pa ostaja najpomembnejše to, da se gozdarstvo — panoga, ki je pogosto ujeta med tradicijo in nujo po spremembah — ustavi in zamisli ter odpira novim idejam. Dron, ki lebdi nad krošnjami, ni simbol tehnološke prevlade nad naravo, temveč poskus, da bi se ji približali z manjšo silo in več občutka. V tem je morda njegova največja vrednost: ne v spektaklu, temveč v tihem vprašanju, ki ga postavlja. Kako lahko delamo v gozdu tako, da ga čim manj obremenimo?
Odgovor še ni dokončen. A Švedi so se odločili, da ga bodo iskali tam, kjer ga marsikatera »stroka« ne zna in ne sme poiskati. Seveda lahko in moramo na zadevo gledati tudi precej širše …
AD
