zob časa, rja in nevarna iluzija varnosti
V gorah je malo stvari tako varljivih kot star klin, ki na prvi pogled deluje popolnoma zanesljiv. Kovinsko uho je lepo oblikovano, robovi so še vedno ostri, nič ni zvito ali raztegnjeno — in vendar je lahko notranjost že zdavnaj prazna lupina, ki jo je rja izžrla do zadnjega atoma.
Poljski alpinist Andrzej Marcisz je pred dnevi objavil fotografijo dveh klinov, ki ju je pred 20 leti izbil s sidrišča nad Gładkim Zacięciem na smeri Wachowicza v Mnichu. Takrat je sidrišče prestavil drugam. Danes, po dveh desetletjih, je jasno, da je bila odločitev pravilna: klina, ki ju je shranil, sta dobesedno (in še bolj) izjedena od znotraj, čeprav bi ju marsikdo na pogled ocenil kot povsem solidna.
Marcisz je zapisal: »Ušesa so videti odlično — skoraj vzbujajo zaupanje. A notranjosti ni več.«
To je bistvo problema: rja ne opozori, ne pokaže se vedno na površini, pogosto pa se skriva tam, kjer je klin najbolj obremenjen — v razpoki.
Zakaj so stari klini tako nevarni?
Skrita korozija: kovina rjavi znotraj v razpoki, zlasti v vlažnih, senčnih stenah.
Mikrorazpoke: nastanejo zaradi letnih temperaturnih ciklov.
Dinamične obremenitve: vsak padec, vsaka zima, vsaka sprememba razmer oslabi material.
Zgodovinski kontekst: mnogi klini v stenah so stari 30, 40 ali več let — pogosto iz obdobja, ko so bile zlitine slabše kakovosti.
Kaj to pomeni za današnje plezalce?
Poletna sezona je pred vrati, stene se polnijo, kladiva pa ostajajo doma. A ravno zdaj je čas, da si jih znova nadenemo na pas. Nositi kladivo ni nostalgija, temveč varnost. Preveriti klin je osnovna higiena gibanja v steni. Zamenjati klin s klinom je odgovorno dejanje (klin s svedrovcem pa manj alpinistično), ne poseg v zgodovino smeri.
Če klin ob udarcu zazveni votlo, če se premakne, če je rjav ali če mu ne zaupaš — ga ne uporabljaj.
In če ga lahko varno izbiješ in zamenjaš, narediš uslugo vsem, ki bodo prišli za tabo.
Stare smeri, novi časi
Mnogo klasičnih smeri v stenah Alp, Tatr, … je bilo opremljenih v 60., 70. in 80. letih. Takrat so bili klini potrošni material — v smeri so jih puščali, ker je bilo to praktično. Nihče pa ni predvidel, da bodo tam ostali pol stoletja.
Danes se plezalci pogosto zanašamo na dediščino, ki je bila namenjena eni sezoni, ne več generacijam.
Fotografija, je zato več kot le kos rjavega železa — je opomin. Stari klini niso romantični ostanki preteklosti, temveč potencialno smrtonosne pasti. Zato velja Marciszov nasvet, ki ga lahko brez zadržkov prenesemo tudi v naše stene: »Nosite kladivo. Preverite, v kaj se vpenjate. Ne zaupajte videzu.«
