Kje so ženske, ki želijo »trpeti« v gorah?
Alenka Mali (si) je zastavila zanimivo vprašanje, ki se dotika pravega smisla alpinizma. Ta ni samo lepota razgledov, estetika gibanja ali romantična predstava o svobodi. V sebi nosi tudi trud, napor, mraz, dvom, odrekanje, boleče noge in tisti notranji boj, ki ga človek vodi sam s sabo. Prav ta napor pa pogosto privede do najglobljega zadovoljstva — občutka, da si presegel svoje meje in odkril nekaj, kar v udobju nikoli ne bi našel.
V svojem zapisu Alenka opaža, da outdoor industrija ženskam ponuja predvsem udobje, varnost, »empowerment« in skrbno kurirane izkušnje. A ona išče nekaj drugega: ženske, ki ne potrebujejo, da je gora mehka, prijazna ali predvidljiva. Ženske, ki razumejo, da je fizično nelagodje del poti, ne napaka v sistemu. Da je včasih prav malo trpljenja tisto, kar izkušnji da težo in smisel.
Njeno vprašanje je preprosto, a ostro: »Where Are the Women Who Want to Suffer in the Mountains?«
Ne pastelnih barv, ne filtriranih doživetij, ne varnih robov — ampak izziva, ki je neudoben, nepopoln in zato resničen.
Po treh letih vodenja backcountry taborov na treh celinah Alenka ve, da takšne ženske obstajajo. A v svetu, kjer je avantura pogosto zapakirana v udobje, jih je treba znati najti — ali pa jim, tako kot ona, ustvariti prostor, kjer se lahko prepoznajo.
Bo Alenka našla somišljenice?
NOVOSTI OD TAM
Nova smer na severni steni Kongde Ri Shar (6093 m): Edge of Patience
Elias Hangweyrer, Maximilian Muck in Jakob Ritzl (Avstrija)
Kongde Ri Shar, Nepal – maj 2026
2500 m, M7+, A2, AI6, R
Med 12. in 17. majem 2026 so avstrijski alpinisti Elias Hangweyrer, Maximilian Muck in Jakob Ritzl odprli novo smer Edge of Patience na severni steni Kongde Ri Shar (6093 m), znanem tudi kot Kwangde Ri Shar, v dolini Thame v Nepalu.
Smer, približno 2500 metrov jo je, poteka po osrednjem delu mogočne Headwall, doslej nepreplezanem delu stene, in dosega težave do M7+, A2, AI6, R.
Vzpon: Po dveh tednih aklimatizacije v Thame sta Hangweyrer in Muck začela vzpon, medtem ko je bil Ritzl zaradi bolezni sprva prisiljen ostati v bazi. Že prve raztežaje je zaznamovala kompaktna skala z malo možnosti za varovanje.
Drugi dan sta se povzpela skozi sistem kaminov in našla občutljiv prehod pod previsom, tretji dan pa dosegla območje pod osrednjo steno Headwall, kjer ju je ustavila gladka skala brez prehodov.
Po umiku v bazo se je ekipa po nasvetu domačega Funuru Sherpe odločila za ponovni poskus.
11. maja so se vsi trije alpinisti vrnili v steno.
Po treh dneh plezanja so dosegli bivak pod Headwallom in si privoščili dan počitka, ki se je izkazal za ključen.
V petem dnevu so preplezali osrednji sistem poševnih razčlemb in ledenih žlebov, ki jih je Hangweyrer opisal kot »tanke, krhke in skoraj brez možnosti za varovanje«.
Zadnji metri so zahtevali kombinacijo tehničnega plezanja v skali in prostega vzpona po snežnih policah, ki so jih pripeljale na izstopni snežni pas.
Ko je Hangweyrer zapičil cepin v vršni sneg, je napetost petih dni popustila: »Ko sem zagrabil prvi oprimek na izstopu, sem zakričal od veselja. Od spodaj so se takoj oglasili tudi drugi. Res smo našli prehod skozi Headwall.«
Naslednje jutro so dosegli vrh Kongde Ri Shar, s čimer je bila smer dokončana.
Sestop je bil dolgotrajen in zahteven; vrvi so se večkrat zataknile, delno so jih morali odrezati.
Ko so se vrnili v dolino, je od dveh 60‑metrskih vrvi ostalo le še 33 metrov.
Hangweyrer je v poročilu zapisal: »Ta stena je brutalna. Nikoli prej nismo morali tako dolgo vztrajati na robu svojih zmožnosti. Na koncu ni šlo več le za vzpon – želeli smo občutiti, da smo dali res vse.«
Nove ledne smeri v Valle de Parraguirre: tiha ekspedicija v odmaknjenih Andih
V osrčju Valle de Parraguirre, v odročnem cajón del río Colorado v občini San José de Maipo, se je v začetku sezone odvila ena tistih ekspedicij, ki ne iščejo pozornosti, temveč prostor. Prostor, kjer se led oblikuje po lastnih zakonih, kjer se vreme menja brez opozorila in kjer se človek znajde v svetu, ki ga ne more obvladovati — lahko ga le spoštuje.
Ekipa petih mladih čilskih alpinistov je vstopila v dolino z jasnim ciljem: raziskati neznane slapove in preveriti, ali skrivajo potencial za nove ledne smeri. V Andih, kjer je dostop pogosto težji od samega plezanja, je bila logistika ključna. Do območja, ki bi sicer zahtevalo večdnevno pristopanje, jih je pripeljal helikopter podjetja Rotortec — profesionalno, natančno in z izkušnjami, ki jih v takem terenu šteješ v zlato.
V dneh, ko so se temperature, veter in struktura ledu spreminjali iz ure v uro, je ekipa splezala tri nove slapove, vse v rangu WI5‑ / WI4+, v nadmorski višini med 4.200 in 4.700 metri.
To niso smeri, ki bi jih množice obiskovale. To so smeri, ki zahtevajo branje terena, občutek za led in zaupanje v partnerja.
Viaje de Mármol, 240 m, WI5‑, 4.700 m
La Melliza, 240 m, WI5‑, 4.700 m
El Copihue, 120 m, WI4+, 4.200 m
Vse tri linije potekajo po izrazitih, estetskih slapovih, ki se v hladnih obdobjih oblikujejo v ozke, modrikaste trakove ledu. Vzponi so tehnično zahtevni, a ne ekstremni — tisti pravi andski »vmesni svet«, kjer se srečata šport in raziskovanje.
Dolina Parraguirre je del širšega sistema kanjonov nad reko Colorado, kjer se Andi odprejo v labirint grap, sten in ledenih formacij. To je območje, ki ga domačini dobro poznajo, a ga alpinistični svet šele začenja odkrivati. Zgodovinsko gledano je bil ta del Andov bolj povezan z rudarskimi potmi in visokogorskimi pastirji kot s plezanjem. Šele v zadnjih dveh desetletjih so se tu začele pojavljati prve ledne smeri, večinoma kratke, sezonske in težko dostopne.
Nova trojica smeri tako ni le športni dosežek, ampak prispevek k razvoju čilske ledne scene, ki se v zadnjih letih hitro krepi.
Ekspedicijo so sestavljali: Isidora Montesinos, Antar Machado, Joaquín Cisternas, Nicolás Gutiérrez in Francisco Fluxa.
To je generacija, ki kot kaže že razume, da je sodobno plezanje več kot le ocena. Je logistika, meteorologija, varnost, skupinsko delo in sposobnost, da se v odmaknjenem prostoru odločaš pravilno in hitro.
Dolina Parraguirre je skoraj nedostopna, poti so zasute, prehodi zaprti, razdalje pa ogromne. Rotortec je ekipo pripeljal na rob ledenega sveta, kjer se začne tisto, kar je bistvo alpinizma: samostojno gibanje v neznanem.
Echoes in the Dark – nova japonska smer na Cerro Cota (Torres del Paine, Patagonija)
Med 5. in 9. marcem 2026 je japonska naveza Kosuke Kawachi, Toru Nakajima in Yudai Suzuki opravila prvenstveni vzpon v vzhodni steni Cerro Cota v nacionalnem parku Torres del Paine. Nova smer, poimenovana Echoes in the Dark (800 m, 7a, A3, X), poteka po mogočni granitni steni in velja za enega najzahtevnejših big wall vzponov zadnjih let v Patagoniji.
Prvih šest raztežajev smeri sledi italijanski liniji Osa ma non troppo (Larcher, 2007), nato pa zavije v povsem neznan teren in samostojno doseže vrh. Plezalci so prvih štiri raztežaje opremili, nato pa od 5. do 9. marca plezali v kapsulnem slogu, z uporabo štirih portaledge bivakov, preden so se po smeri spustili nazaj v dolino.
Yudai Suzuki je vzpon povzel z besedami: »Unknown terrain, endless obstacles, unforgettable climbing.«
V poročilu je dodal: »To je bila naša zadnja priložnost po dolgem čakanju na dobro vreme. Premagali smo nešteto težav: čudežno povezane tehnične odseke, 20‑metrski runout v spolzkem kaminu, krhke luske, ledeni kamin, ki smo ga plezali v plezalkah … To je bila najbolj izpolnjujoča odprava, kar si jo lahko zamisliš.«
Vzpon je bil opravljen v zahtevnih razmerah, značilnih za patagonsko sezono – z vetrom, mrazom in kratkimi okni stabilnega vremena.
Echoes in the Dark je tako postala nova referenca za tehnično in psihično zahtevno plezanje v Torres del Paine, hkrati pa nadaljuje tradicijo močnih japonskih prvenstvenih vzponov v južnoameriških gorah.
Nova linija v vzhodni steni Grand Capucina
Francoska alpinista Olivier Gajewski in Jeff Mercier sta v začetku junija preplezala novo, logično linijo v vzhodni steni Grand Capucina, v manj znanem in redko obiskanem delu masiva. Po predhodnem ogledu z dronom sta našla presenetljivo neprekinjen sistem fisure, ki ju je vodil skozi celotno steno.
Smer poteka po razčlenjenem delu, po počeh, kjer sta naletela na nekaj starih klinov in lesenih zagozd, ostankov starejših poskusov, a brez sodobnih ponovitev. Na posameznih sidriščih sta zaradi varnosti pustila en ali dva svedrovca, saj smer zahteva veliko lastne opreme.
Vzpon je tehnično homogen, skala pa odlična. Smer brez imena je v celoti pripravljena za spuste po vrveh (70 m), dostop pa kljub nezahtevnosti terja osnovno alpinistično znanje.
Monti di Riva – nova smer Via Universum
Corna Frea, 1.204 m – južna stena
Prvi vzpon: Mauro Bernardi, 15. 4. 2026
Na izraziti južni steni Corna Frea nad Biaceso je Mauro Bernardi v aprilu 2026 potegnil novo, logično linijo Via Universum. Gre za prvo smer na tej steni, ki je bila do zdaj kljub izraziti višini in kompaktnosti povsem nepreplezana. Smer poteka po strmih platah in gladkih, a dobro razčlenjenih previsnih odsekih, z izrazito alpinističnim značajem.
Osnovni podatki:
Višina: 300 m
Težavnost: 6b+ (obvezno 6a)
Opremljenost: S3
Osončenost: jug
Prva prosta ponovitev: ni znana
Značaj: alpinistična smer po logičnih prehodih, večinoma dobra skala, dva raztežaja še potrebujeta čiščenje
Opremljenost
Sidrišča: cementirani obročki
Vmesno varovanje: pretežno svedrovci
Dodatna oprema: 10 kompletov zadostuje
Vrvi: dvojne 60 m
Opis stene in smeri:
Corna Frea je visoka, izrazito strma južna stena, ki se dviga nad Val di Ledro. Smer Universum poteka po naravni, direktni liniji, ki povezuje sistem plošč in rahlo previsnih odsekov.
Skala je večinoma kompaktna, z izjemo dveh raztežajev, kjer je potrebna dodatna previdnost. Razgledi na Gardsko jezero spremljajo navezo skozi celotno smer.
Dostop:
Arco → Val di Ledro → Biacesa
Parkiranje pri baru Le Grotte (zgornji del Biacese).
Po poti 417, nato 460 proti cerkvi Sv. Janeza.
Tik pred cerkvijo levo na 460b, mimo Malga Degiacomi do Bocca Pasumer (980 m).
Tu se pokaže stena; možno odložiti del opreme.
Spust ~100 višinskih metrov po 405b (Cima Capi), nato levo na 405 proti Rivi.
Pod steno pri velikem možicu levo po stezici do vznožja.
Čas dostopa: ~1 h 30 min
Sestop:
Od izstopa 5 m proti vrhu, nato levo po strmi stezi ob grebenu do Bocca Pasumer.
Po pristopni poti nazaj v Biaceso.
Čas sestopa: ~1 h.
ZAHODNE ALPE
Les Droites – Éperon Tournier intégral
V četrtek, 11. junija, sta Rudi Nadlučnik in Luka Stražar opravila dolg in zahteven vzpon v severni steni Les Droites (4000 m). Na Refuge d’Argentière sta pristopila dan prej, naslednje jutro pa ob 2.00 začela s prečenjem ledenika in ob 3.00 vstopila v smer Éperon Tournier intégral (TD+ 5c>5c V P4 4+ M4, 1320 m).
Spodnji del stene je bil skoraj povsem kopen, zato je napredovanje potekalo v izrazito »dry‑tooling« razmerah, kar je vzpon upočasnilo. V zgornjem delu sta z grebena zavila desno in nadaljevala po bolj zimski ledni liniji, kar jima je omogočilo hitrejše napredovanje. Po 16 urah in pol plezanja sta dosegla izstop smeri ob 19.30.
Sledilo je nekaj spustov ob vrvi ter dolg sestop čez pobočja proti Refuge du Couvercle, kamor sta prispela ob 23.30. Skupno sta bila na nogah 22 ur in pol, naslednji dan pa sestopila v Chamonix.
Éperon Tournier intégral velja za grande course v najčistejšem smislu: zelo resna, dolga in vztrajno zahtevna, z izrazito alpinistično atmosfero od vstopa do izstopa.
Tudi sestop z Les Droites, čeprav tehnično ne najtežji, je dolgotrajen, orientacijsko občutljiv in v suhih razmerah izpostavljen padajočemu kamenju, kar celotni turi doda dodatno dimenzijo resnosti.
PABERKI OD TOD
AO Rašica – Alja Sidar: Jebanje z jebicami v Kratkohlači … »Rešujem en tetris in nič. In grem na stavek, če ne gre z močjo, uporabi več moči in tako celo gre ena ven. Medtem Gapija že zaskrbi, sama sreča za signal in mu sporočim, da me jeba jebe. Rjovalja se je prebudila. Že razmišljam, kako bi soferajnovce povabila v smer, da bi kdo šel iskat jebo.«
Krofička – Ute
Marko Volk in Andrej Grmovšek (?) …
Kranjska poč v NŠG
Domen Hauko in Eva Selan sta sončno nedeljo, 7. junija 2026, izkoristila za plezanje v Kranjski poči (250 m, IV/III–IV) v severni steni Nad Šitom glave. Ker je bil to zadnji vikend odprtega Vršiča, sta komaj ujela parkirno mesto in se prebila mimo množice pohodnikov proti Slemenovi špici.
Pod vstopom sta počakala, da je zadnja od treh navez začela plezati. Eva je vodila prvi raztežaj, nato pa je vodenje prevzel Hauko. V zgornjih raztežajih sta bila deležna skoraj neprekinjenega padanja kamenja, vmes pa tudi kakšnega večjega »projektila«, ki se je na srečo razletel ob steno. Po prvem štantu smer zavije dovolj v desno, da nista bila več v neposredni vpadnici, a sta tudi sama pazila, da ne sprožata dodatnih kamnov.
Smer je krušljiva, vendar dobro opremljena: klinov je veliko, na ključnih mestih so tudi svedrovci. Za občutek varnosti sta uporabila še nekaj metuljev. Orientacijsko smer ni zahtevna, čeprav se mestoma prepleta s Tandara–Mandara, kar je navezo proti vrhu za kratek čas zapeljalo levo v eno izmed jam. Teren omogoča enostavno prečenje nazaj.
Alpinistka Maša Sisojeva: »Zakaj imam rada življenje v Sloveniji?
Zjutraj oddaš otroka v vrtec, nato s kolesom in peš na 40‑kilometrski gorski trening z 2.000 metri vzpona — vse to še pred glavnim dnevnim obrokom. Za aktivne starše je ta država popoln način, kako idealno združiti šport in starševstvo.«
BALVANI
@oloncic – Volja do moči
Povratek Gašperja Bratine in nova poglavja ob Soči
Po nekajletnem odmiku od balvanskega sveta se je to zimo vrnil v Trnovo – na tisti razgibani, z mahom poraščeni svet ob Soči, kjer se balvani skrivajo med drevesi kot pozabljeni oltarji. Vrnitev na znano območje po daljšem času mu je prinesla tisto redko izkušnjo: občutek, da vidiš staro pokrajino z novimi očmi. In prav iz tega občutka je nastala nova sezona odkrivanja, raziskovanja in plezanja linij, ki so obogatile enega najlepših balvanskih kotičkov pri nas.
Gašper je zimo, pomlad in zgodnje poletje preživel v ritmu hoje, opazovanja in čiščenja. Med balvani, ki jih je nekoč že poznal, je našel nove prehode, nove robove, nove zgodbe. Rezultat je niz prvih vzponov, ki nosijo značilno igriva imena in odsevajo njegov odnos do prostora: Ancient Architect, Rosetta Stoned, Prowolone, White Bronco, Tsunami Stone, Freezer Squeezer, Like a Stone, Stone Sword, The Dance of Druids in Big Slabowski. Vsaka od teh linij je droben kamenček v mozaiku, ki se v Trnovem širi že več kot desetletje – počasi, organsko, brez hitenja.
Čeprav je (zanj) sezona ob Soči zdaj končana, ostaja občutek, da je potencial še vedno ogromen. Trnovo je eno tistih območij, kjer se zdi, da balvani nikoli ne povedo vsega naenkrat. Vedno ostane kakšna plošča, kakšen previs, kakšna poka, ki čaka na pravi trenutek in pravi pogled …
Fay Manners – O pripadnosti, dvomu in prostoru, ki si ga vzameš
Fay redko govori o treningu, tveganju ali negotovosti – tistih delih življenja alpinistke, ki jih vsi razumemo. Težji je drugi del: mnenja, ki jih nosiš s sabo, tudi ko jih ne želiš.
Čeprav je v zadnjih treh letih splezala več kot dvajset novih smeri, z različnimi soplezalci in v različnih gorstvih, se še vedno srečuje z dvomom. Ne dvomom v steno, ampak dvomom v to, komu sme pripadati. Sama se sprašuje, ali je to zato, ker prihaja iz Britanije, daleč od Alp, in še vedno nosi občutek tujstva. Ali zato, ker govori o sebi brez napihovanja, ker se zna pošaliti na svoj račun, ker ne dramatizira svojih vzponov. Ali pa preprosto zato, ker je človeška narava hitrejša pri dvomu kot pri priznanju.
V njenem zapisu je tudi glas Line – prijateljice, ki ji je znala povedati tisto, kar si alpinisti redko priznamo: da je prostor, ki ga zavzameš, tvoj, in da ga ne rabiš nikomur dokazovati.
Fay ugotavlja, da nobeno število vrhov, novih smeri ali let predanosti ne bo povsem utišalo zunanjih glasov. Kar pa lahko utišaš, je energija, ki jo izgubljaš z razmišljanjem o njih. Bolje jo je porabiti za stvari, ki jih imaš rad – in za ljudi, ki jih znaš spodbujati namesto presojati.
Na koncu ostane preprosta misel: pripadnost ni nagrada, ki jo zaslužiš. Je nekaj, kar si vzameš.
RAZPIS
Razpis za alpinistični tabor Ecrins 2026
Komisija za alpinizem PZS bo med 10. in 19. julijem 2026 organizirala alpinistični tabor v osrčju francoskih Alp. Letos bo baza postavljena nad vasico Ailefroide, v klasičnih stenah Barre des Écrins, Pelvouxa, Aiguille de Sialouze in okoliških granitnih masivih. Drugi del tabora se bo preselil v La Grave, kjer bodo udeleženci plezali v južni steni La Meije in drugih stenah nad dolino Romanche.
Namen tabora je plezanje resnih skalnih smeri in spoznavanje zahtevnejših alpskih vrhov, kjer sestop ni samoumeven in kjer je treba obvladati celoten alpinistični proces — od orientacije do varnega umika. Prenočevalo se bo v kampu ter v kočah Refuge du Pelvoux in Refuge du Promontoire, odvisno od vremena in izbranih ciljev.
Tabor je namenjen registriranim alpinistom in starejšim pripravnikom, ki morajo biti prisotni ves čas. Prijave potekajo izključno prek obrazca, poslanega na alpinizem@pzs.si, najkasneje do 28. junija 2026. Prijavnica mora biti v PDF formatu, poimenovana priimek ime, sicer se ne upošteva.
Pogoji za prijavo vključujejo:
– članstvo/zavarovanje A pri PZS za leto 2026,
– veljavno EU zdravstveno kartico in dodatno zavarovanje za tujino,
– registracijo za leto 2026,
– seznam 10 najboljših vzponov v obdobju 2023–2026 ter 2 športnoplezalni smeri (NP ali RP).
Število mest je omejeno na deset udeležencev. Izbor bo opravila KA PZS, pri čemer si pridržuje pravico do lastne presoje. Izbrani kandidati morajo v nekaj dneh poravnati nepovratno kotizacijo 70 €, namenjeno zagotavljanju resnosti prijav.
Tabor vodita Žiga Oražem in Urh Primožič, organizacijsko podporo pa zagotavlja KA PZS, ki bo krila del stroškov tabora. Dodatne informacije bodo prijavljeni prejeli po elektronski pošti.
ID
