»Prava dediščina olimpijskih iger Milano–Cortina je vedno bolj očitna« ➠ »Predpriprave Vršiča kot edinega primernega za promocijo Tour de France – Slovénie 2029, (kot kolesarskega turizma z visoko dodano vrednostjo?)«
Luca Rota (nam tokrat) v svojem članku razgrne tisto, kar je bilo že dolgo slutiti: obljubljena »olimpijska dediščina« – infrastrukturni razvoj, trajnostne pridobitve, dolgoročne koristi za lokalne skupnosti – se je v primeru Milano–Cortina izkazala za retorično kuliso, ki je zakrivala resnični izid: ogromne dolgove, razpršene odgovornosti in projekte, ki so bili bodisi nepotrebni, bodisi nedokončani, bodisi finančno povsem ušli iz(pod) nadzora.
Rota se opira na poročanje Giuseppeja Pietrobellija (Il Fatto Quotidiano), ki razkriva, da je italijanska vlada morala organizacijskemu komiteju Milano–Cortina 2026 nakazati 150 milijonov evrov dodatnih sredstev, da bi zakrpala proračunske luknje. To je le zadnja epizoda v nizu finančnih injekcij, ki so se kopičile, medtem ko je organizacija presegla predvidene stroške za več kot pol milijarde evrov.
Rota opozarja, da končni račun še sploh ni izdan – kar pomeni, da bo dodatnih stroškov verjetno še več. In vsi ti stroški so, kot poudarja, davkoplačevalski.
Olimpijske igre naj bi prinesle nove športne objekte, a večina jih je bila že prej zgrajena. Nekatere so celo prenovili brez realne potrebe, kar je razvidno že iz kandidacijske dokumentacije, kjer je bilo novih objektov zelo malo.
Najbolj emblematičen primer je bob steza v Cortini – projekt, ki je stal okoli 120 milijonov evrov, a je bil od začetka obravnavan kot nesorazmeren, nepotreben in politično motiviran.
Rota poudarja, da številne javne infrastrukture, ki so jih oblasti predstavljale kot »olimpijske pridobitve«, sploh niso bile povezane z igrami, temveč z dolgoletnimi zamudami lokalne politike. Olimpijada je služila kot alibi, da se končno začne urejati ceste, železnice, kanalizacije, ki bi morale biti narejene že pred 20 leti.
A tudi tu je slika slaba: mnogi projekti so zaključeni površno, številni sploh niso začeti, za mnoge ni jasno, ali bodo sploh dokončani.
Rota se opira na podatke AFP (Azienda di Formazione e Promozione Turistica Sondrio), ki kažejo, da je Valtellina – eden ključnih olimpijskih krajev – med igrami zabeležila 163.000 turističnih nočitev manj kot leto prej. To je skoraj 30‑odstotni padec.
Turistični delavci so bili razočarani: obljubljali so jim »olimpijski bum«, dobili pa so prazne postelje.
Poletni dvig turizma (+5 %) je bil predstavljen kot »pozitiven olimpijski učinek«, a Rota pokaže, da je to navaden trend, ki se ponavlja že leta – brez kakršnega koli vpliva olimpijade.
Rota zaključi ostro: Olimpijade Milano–Cortina so bile predstavljene kot »dogodek brez stroškov«, a so dejansko presegle predvideni proračun (1,4 milijarde) in dosegle 5,7 milijarde evrov, s projekcijami, ki segajo proti 7 milijardam.
To je dediščina, ki bo ostala Italiji: dolgi, razočaranje, neizpolnjene obljube in zamujene priložnosti.
Povezava s Slovenijo: Tour de France kot nova politična kulisa
Ko se danes slovenski politiki dogovarjajo, da bi nekoč del Toura de France potekal tudi v Sloveniji, je vzorec presenetljivo podoben: Veliki športni dogodki so za politike orodje za ustvarjanje pompoznih podob: »Slovenija na svetovnem zemljevidu«, »priložnost za turizem«, »zgodovinski trenutek«.
Toda za kuliso se pogosto skriva finančna realnost, ki jo nosijo davkoplačevalci.
Dogodki, kot je Tour, omogočajo politiki, da: investira v infrastrukturo, razporeja javna sredstva »po mili volji«, financira nesmiselne projekte, ki bi sicer težko dobili podporo. Izkušnje iz Italije, Avstrije, Švice, Francije kažejo, da je »turistični učinek« pogosto napihnjen, kratkotrajen ali celo negativen.
Rota opozarja na »olimpijske injekcije« – dodatna sredstva, ki se pojavljajo, ko projekti uidejo nadzoru. Podobno se dogaja pri drugih (velikih) športni dogodkih, kjer: stroški varovanja, zapor cest (neverjetno koliko v Sloveniji že premoremo »letečih«), logistike, promocije, infrastrukturnih prilagoditev pogosto presežejo koristi.
Tako kot v Valtellini, kjer so turisti med igrami dejansko izginili, se lahko zgodi tudi pri Touru: lokalni prebivalci se (še bolj?) umaknejo, cene storitev narastejo, promet se ustavi, lokalni turizem izgubi svoj običajni ritem. Spektakel pride, spektakel gre – stroški ostanejo.
Prispevek Luca Rote je dragocen, ker razkriva strukturni vzorec, ki presega Italijo: veliki športni dogodki so politično privlačni, obljube so velike, koristi so pogosto megleno napihnjene, stroški pa konkretni, merljivi in dolgoročni.
Ko Slovenija razmišlja o Touru de France, bi bilo smiselno pogledati v Sarajevo (1984), Cortino, Valtellino, Torino 2006, Soči 2014, Atene 2004, Peking 2022. V vseh primerih je bila »dediščina« spektakla manj bleščeča od predvolilnih obljub. Vršič (nekdanje idilično Jezerce) že nekaj časa pripravljajo, urejajo in čedalje bolj zapirajo za spektakel! Za enega?
