Nevarnosti »lažjega terena« — Tanka meja med brezskrbnostjo in padcem
V hribih, na gorah in v stenah se dogaja vse mogoče in nemogoče. Izkušnje se nabirajo, kopičijo do neke mere, ki ji rečemo sreča. Ta pa je tudi opoteča …
D. K. na svojem profilu opisuje trenutke pred in po njegovi aprilski nesreči na vrhu Anića Kuka, ko se je zaradi nepremišljene ocene stabilnosti skalnega bloka zgodil zdrs in padec po skoraj navpičnem pobočju. Po približno 20 metrih se je ustavil na polici, hudo poškodovan, a pri zavesti. »Vsi se zavedamo in sprejemamo določeno mero tveganja, ki pride s plezanjem in alpinizmom. Kljub temu vztrajamo, saj so občutki tam nekje sredi stene res nenadomestljivi.«
V zapisu o tem dogodku in posledicah razmišlja (tudi) o tveganju, ki ga prinaša alpinizem, o nepredvidljivosti življenja in o tem, kako hitro se lahko brezskrbnost spremeni v boj za preživetje. Kljub nesreči ostaja hvaležen za srečen razplet in odločen, da se po okrevanju vrne v steno.
Njegov zapis je iskren opomnik o krhkosti trenutka in o vztrajni ljubezni do plezanja, ki ga žene naprej …
NOVOSTI OD TOD
Pfeiler Wechsel (VIII+, 295 m)
Korošca Daniel Aichwalder in Georg Fieger sta 25. junija 2026 dokončala novo smer na Cresti Berdo (kota 1936) v masivu Montaža: Pfeiler Wechsel, ocenjena VIII+ in 295 m v višino. Smer sta v celoti redpointala.
Priporočena oprema: 2×60 m vrvi, 10 kompletov, set Totemov, BD C4 #3; med spustom je možno vpeti nekaj svedrovcev na najstrmejših delih.
NOVOSTI OD TAM
Possible new route
Urh Primožič in Gal Grabec Zorman v Adamello-Presanella Alps …
Babariba – nova smer na Zamarłej Turni
Na južni steni Zamarłej Turni v Dolinki Pustej je nastala nova, estetska in tehnično zahtevna smer. Katarzyna Kluba in Maciej Tertelis sta v začetku junija dokončala projekt, ki se je začel že leta 2024, prekinil zaradi bolezni, in se v začetku letošnjega tedna končno zaključil v čisti izvedbi. Nova smer Babariba (VII–, 5 raztežajev) poteka v bližini klasičnih Prawych Wrześniaków in predstavlja svež, sodobno opremljen vstop v kompaktne plošče Zamarłe.
Maciej Tertelis je ob objavi poudaril, da je zanj pri novih smereh enako pomembna linija kot ime. Tokrat je izbral izrazito osebno posvetilo: Babariba je poklon očetu sedanjih oskrbnic koče v Dolini Pięciu Stawów, človeku, ki je zaznamoval njegovo mladost in prve korake v gorah.
V 70. letih je z očetom pogosto obiskoval Stawy, kjer so se mu vtisnili v spomin ljudje, atmosfera in zgodbe, ki so oblikovale njegov odnos do Tater. Med njimi tudi legendarni Andrzej Krzeptowski, ki ga je nekoč fotografiral med nenavadnim spustom z lotnjo in smučmi – dogodek, ki je ostal v spominu kot simbol tatrske posebnosti in samosvojosti.
Smer sestavljajo štirje novi raztežaji (VI+, VII–, VII–, VI), pred njimi pa kratko, lahko dostopno plezanje, skupno s Prawymi Wrześniaki.
Oprema: nerjaveči Petzl svedrovci, urejena spustna sidrišča, možnost spusta vzporedno z Wrześniaki.
Uporabljena sta bila dve obstoječi sidrišči (Wrześniaki + TOPR).
Avtorja sta se trudila, da ne posegata v zgodovinske smeri; razen enega sidrišča se novi svedrovci ne dotikajo starega poteka.
Ohranjenih je več zgodovinskih klinov, en »zapychowy« je bil zamenjan.
Priporočena oprema: 14 kompletov, standardni nabor metuljev (do BD #2), v zadnjem raztežaju pridejo prav 0.4, 0.5 in 0.75.
Smer ponuja estetsko plezanje v ploščah, z dvema kratkima mestoma v rahlem previsu (3. in 4. raztežaj). Avtorja pričakujeta, da bodo ponovitve potrdile ali prilagodile ocene.
Kluba in Tertelis sta na Zamarłej Turni že pustila močan pečat: Krokodyl (VII+), 2018 in Veni (VII+), 2023
Babariba tako nadaljuje niz sodobnih, tehnično zahtevnih in premišljeno opremljenih smeri, ki spoštujejo zgodovino stene, a jo hkrati bogatijo z novimi možnostmi.
Tom Livingstone: »The Lightest Trip« — plezalno-(po)potovalna avantura na Lofotih
Britanski alpinist Tom Livingstone je junija skupaj s Christelle Berthelet izvedel nenavadno minimalistično odpravo: od Chamonixa do Lofotskih otokov na Norveškem – z vlakom in kolesom.
Pot je trajala tri dni, od francoskih Alp do Narvika, nato pa sta s kolesi prevozila še zadnji del poti do Lofotov, kjer sta več tednov plezala v granitnih večraztežajnih smereh.
Med vzponi sta obiskala Vågakallen in Presten, ki sta upravičila svoj sloves, ter preplezala novo smer na Merraflestindenu – približno E6 / norveška 7, dolžine 350 metrov, poimenovano z značilnim humorjem Finger Lichen Crack.
»Smer je imela tako razpoke za prste kot lišaje, a z ‘KFC’ nima nobene zveze,« se pošali Livingstone.
Ekipo sta občasno dopolnjevala Eric Sundquist in Heather Florence, ki sta poskrbela za oskrbo z arašidovim maslom in magnezijem. Vmes sta dvakrat uporabila avtobus za premik med območjema Reine in Henningsvær, a večino poti opravila brez motorne pomoči.
Lofoti ležijo v arktičnem krogu, kjer poleti sonce ne zaide. V takšnih razmerah sta plezala skoraj neprekinjeno, ob odličnem vremenu, ki bi ju ob dežju lahko ujelo v tri tedne mokre izolacije.
Naziv The Lightest Trip je ironičen: kolesa sta bila naložena z vso opremo – od plezalne do kamping in kuhalne. Kljub temu je bil to njun najbolj trajnostni projekt doslej, brez letalskih poletov in z minimalnim ogljičnim odtisom.
Piz La Buora – prva smer v strmi vzhodni steni
Švicarska alpinista Benjamin Bosshard in Luca D’Amico sta 16. aprila 2026 splezala prvo smer v strmi, do zdaj povsem deviški vzhodni steni Piz La Buora (2.678 m) v kantonu Graubünden. Nova smer, poimenovana Magari vai sì, poteka po izrazitem 300‑metrskem granitnem stebru, ki je že dolgo buril domišljijo lokalnih plezalcev.
Bosshard je zapisal, da je bila ideja o vzponu prisotna že leta — stena je bila videti popolna, a presenetljivo še vedno nepreplezana. Ko sta se z D’Amicom spontano odločila za poskus, je šlo vse gladko.
Pristop: iz Curaglie sta se 15. aprila odpravila na smučeh in bivakirala pod steno.
Vzpon: naslednji dan sta smer preplezala v enem zamahu.
Slog: vse raztežaje sta preplezala prosto in onsight, razen kratkega, 5‑metrskega odseka v 6. raztežaju, kjer je bila poč mokra in poraščena z mahom — tam sta uporabila A1.
Spodnji del stene je bil nekoliko travnat, a zgornji raztežaji so ponudili kompaktne, strme granitne plošče, ki so značilne za ta del Alp.
Sestopila sta po južnem grebenu do žleba, kjer sta opravila pet spustov po vrvi in se vrnila pod steno.
Bosshard je ob tem poudaril redkost takšnih priložnosti: »Redko najdeš steno, kjer lahko povsem sam narišeš svojo linijo — privilegij!«
Dodaja še, da se vedno bolj uči ceniti »manjše« gore tik pred domačim pragom, ki ponujajo presenetljivo velike izzive.
Nova smer na Rognon Vaudano
Na granitnem stolpu Rognon Vaudano v območju Mont Blanca sta 29. junija 2026 vodnika Niccolò Bruni in Ezio Marlier splezala novo, izrazito tehnično smer Via President Evil. Linija poteka po kompaktni, navpični steni nad Rifugiem Torino in ponuja približno 150 metrov plezanja v težavnosti do 7a, z obveznimi mesti 6b.
Smer je ocenjena z ED, sestavlja pa jo pet raztežajev: L1 5c, L2 6a+, L3 6c, L4 6b, L5 7a.
V smeri je nameščenih nekaj fiksnih varoval (2–3 na raztežaj), ostalo pa zahteva dobro uporabo premične opreme. Za vzpon priporočajo 60‑metrsko vrv, 8 kompletov in set BD C4 od 0.2 do 3. Sestop poteka v dvojnih spustih po smeri, saj so vse postaje opremljene s kavnimi verigami in spustnimi obroči. Dostop od Rifugia Torino traja približno 30 minut.
Gre za sodobno, tehnično linijo v odlični skali, ki dopolnjuje že bogato ponudbo kratkih, a intenzivnih smeri v tem delu Mont Blanca …
Nova smer v Clot des Vaches
Éperon du Clot des Vaches – Le voyage de la disqueuse
V zgornjem delu doline nad Monêtier-les-Bains sta Rémi Mansuy in Nikki Monari v začetku maja 2026 splezala in opremila novo večraztežajno smer v granitno-kalcitni steni nad refugom du Clot des Vaches. Smer, poimenovana Éperon du Clot des Vaches – Le voyage de la disqueuse, je dolga 170 metrov, poteka v šestih raztežajih, je popolnoma opremljena (inox 10 mm) in ponuja plezanje do 6a+ (obvezno 5c+).
Plezala sta v dveh fazah:
1. dan sta se po sistemu poči in kotov povzpela po steni, da bi našla najbolj logičen in estetski potek bodoče smeri.
2. dan sta se odločila za končno linijo, se vrnila s statikami in postopoma opremila smer z inox svedrovci, da bi bila varna in dostopna širši plezalni skupnosti.
Smer je nastala v sodelovanju z vodniškim uradom Serre Chevalier, ob podpori občine Monêtier-les-Bains …
Marettimo: majhne pustolovščine v skali in soli
Nova smer I marinai tornano tardi na Gugliji Paolo e Francesca
Na zahodnem robu Marettima, tam kjer se Dolomia Principale zruši naravnost v morje in kjer je obala bolj podobna koncu sveta kot turistični Siciliji, so Michele Barbiero, Alessandro Beber in Marco Bergamo v začetku maja preplezali verjetno novo smer na Gugliji Paolo e Francesca pod Punta Pegna. Smer so poimenovali I marinai tornano tardi – po pesmi Murubutuja o samotah ljudi, ki živijo z morjem, in o tistih, ki doma čakajo.
Beber pripoveduje, da je ideja zrasla iz stare želje: ponoviti eno od smeri, ki jih je Alessandro Gogna opisal v svojem kultnem Mezzogiorno di Pietra. Marettimo je v tej knjigi skoraj mitološki kraj – zadnja Thule, otok, kjer se skala in morje dotakneta brez kompromisov.
Ko so se končno odpravili na tridnevno mini odpravo, se jim je pridružil še Marco Bergamo, ki je za nekaj dni zamenjal svoj domači Agner za sol, veter in negotovo morje. In prav morje je tisto, ki na Marettimu določa, ali bo dan plezalni ali zgolj opazovalni. Tisti dan je bilo razburkano, nebo težko, valovi pa visoki. Kapitan Peppe se je ob treh gorskih vodnikih, ki so se oklepali roba čolna, samo nasmehnil pod brke. Kljub temu jih je mojstrsko spravil na skale – suhe.
Načrt je bil ponoviti Gognovo smer L’Urlo, a ko so dvignili pogled, jih je bolj kot temačni diedri pritegnila čista, vabljiva fessura, ki je rezala steno nekaj deset metrov desno. Ni bilo treba dolgo razmišljati: ko se na Marettimu pojavi linija, ki kar kliče, jo je treba poslušati.
Skala je bila presenetljivo dobra – za otok, ki slovi po krhkosti – plezanje pa lepo, tekoče, nikoli pretirano zahtevno in dobro varovljivo. V štirih raztežajih so dosegli vrh stene, nato pa nadaljevali še tri raztežaje do vrha Punta Pegna. Sestop je bil prava mediteranska pustolovščina: prehodi med skalnimi stopnjami, prekinjenimi z gosto makijo, kjer se je treba bolj prebijati kot hoditi.
Ko so se končno prebili nazaj do morja, so v daljavi zagledali Peppeja, ki je prišel po njih. Morje je bilo še bolj razburkano kot zjutraj, zato je trajalo pol ure, da so se sploh uspeli spraviti na čoln. In ravno takrat se je prvič v dnevu pokazalo sonce, osvetlilo steno, morje in otok, ter jim podarilo tisti mehki, skoraj filmski povratek v pristanišče, ki ga človek nosi s seboj še dolgo.
Beber zaključuje: »Nismo našli nobenih sledi prejšnjih plezanj. Verjamemo, da je smer nova. In ime se je kar samo ponudilo: I marinai tornano tardi.«
Nova smer v zgornji dolini Kaskelen
Grigorij Čšukin in Alexander Vostroknutov z vzponom na neimenovani vrh (3.620 m) – Izjemen granit, 350 metrov nove linije in morda celo prvi vzpon na vrh nad Almatijem
Smer (350 m,7 raztežajev, prosto do 6c, približno 8 m A3), ki sta jo plezala 27. junija 2026, je verjetno tudi prvi vzpon na sam vrh, saj v lokalnih virih ni zaslediti predhodnih vzponov.
Po 12 kilometrih dostopa in bivaku pod steno sta se lotila 350‑metrskega stebra v osrednjem delu vzhodne stene. Smer poteka po sistemu razčlenjenih poči in kotov, ki vodijo po presenetljivo dobrem, izjemno kompaktnem granitu — kar je v gorah okoli Almatija prej izjema kot pravilo.
Prvi raztežaj je zahteval približno 8 metrov A3 tehnike v z zemljo zapolnjeni poči, nato pa sta prešla na čisto, kompaktno skalo. V nadaljevanju je smer ponudila: vztrajno plezanje po počeh, izpostavljene prečnice, kakovostno prosto plezanje do 6c, logičen prehod v zgornji, položnejši del stene.
Vrh sta dosegla tik pred nevihto, sestop pa med dežjem opravila po severnem grebenu.
Senčna smer
Američan Ryan Little je med 21. in 25. junijem 2026 skupaj z Mattom Tuttleom splezal prvo prosto smer po načelu »fair means« na Emperor’s Face gore Mount Robson v Kanadi. Smer, poimenovana Shadow Boxing (AI5, M7, A2, R/X, 24 raztežajev), je nastala po štirih poskusih v treh letih.
Linijo je Little prvič opazil na letalskih posnetkih in izvedel, da sta jo že leta 1974 poskušala preplezati Callis in Kanzler. Po treh neuspešnih poskusih in izboljšanih razmerah (»torej precej slabih«) sta z Mattom Tuttleom v dveh 22‑urnih dneh preplezala steno, z dvema kontrastnima bivakoma – enim “najslabšim” in drugim »najrazkošnejšim«. Zaradi izčrpanosti in pomanjkanja hrane sta se namesto na vrh spustila po Emperor’s Ridge.
Little se je zahvalil American Alpine Clubu, Blue Ice, Black Diamondu in Samaya Equipmentu za podporo ter dodal, da je bilo »v čast biti z legendami Mount Robsona«.
Rollercoaster na K7
Italijanska alpinistična ekipa v sestavi Matteo Della Bordella, Matteo “Micro” De Zaiacomo, Giacomo Mauri in Luca Duc je med 24. in 29. junijem 2026 v jugovzhodni steni K7 (6934 m) v Karakorumu preplezala novo smer Rollercoaster, približno 1600 metrov visoko linijo, ki jo odlikujejo izjemno zahtevni raztežaji v ledu, miksu in tehničnem plezanju.
Ekipa je v šestih dneh opravila 30 raztežajev, med njimi več navpičnih ledenih odsekov in tehnično zelo zahtevnih mest z negotovimi picoznimi vpetji. Pri višini okoli 6600 m so dosegli jugozahodni greben in se priključili na japonsko smer iz leta 1984, ki vodi na vrh. Zaradi nevarnih opasti in prevelike količine snega so se odločili, da zadnjih 350 metrov do vrha ne bodo nadaljevali.
Kljub temu ekipa vzpon ocenjuje kot izjemen uspeh: nova smer v eni najlepših in najtežjih sten Karakoruma, plezana v alpskem slogu, z močno ekipno dinamiko in brez kompromisov pri varnosti.
PABERKI OD TOD
Iskanja senc
Črni biser, S stena Travnika
Jernej Rožanski (AO Tržič) in Lara … sta se pred odpravo v Kirgizijo odločila za resnejši preizkus v domačih gorah: (s)plezala sta smer Črni biser v severni steni Travnika. Že zbiranje opisov in skic je nakazalo, da ju čaka kompleksna, orientacijsko zahtevna in psihološko naporna smer.
Po zgodnjem dostopu prek Tamarja sta pod steno srečala Klemna Kastelica, ki jima je »prepustil« smer. Uvodni raztežaji so stekli gladko, nato pa je sledil najzahtevnejši del orientacije: v steni je veliko klinov, a mnogi so izven prave linije, zato sta izgubila skoraj dve uri, preden sta našla pravi prehod v sedmico.
Smer nato ponudi izjemno lepo zajedo, prečko v desno in stik s smerjo Aschenbrenner-Tiefenbrunner, kjer sta srečala še dve navezi. Počitek je prišel prav pred ključnim raztežajem (VII), ki je bil »pošten, lep in dobro varovan«. Tudi naslednja prečnica po kompaktni skali je bila vrhunska.
V zgornjem delu smer postane skoraj neopremljena, klini so redki, zato sta se zanesla na ojačan set metuljev in pustila nekaj novih klinov. Izstopni kamin je zahteval zbranost, utrujenost pa je narekovala, da sta od kamina do vrha uporabljala en pramen vrvi. Na rob stene sta stopila ob 21:30, v temi, izmučena, a zadovoljna.
Črni biser se je izkazal kot dolga, resna in izjemno lepa smer — ter kot odlična priprava na odpravo, ki ju čaka.
Veliki Draški vrh – Leva smer
Doroteja Brgant in Rok sta 25. junija plezala Levo smer (Nadja Fajdiga in Mitja Kilar, 30. avgusta 1953) v severni steni Velikega Draškega vrha.
Smer ju — z izjemo četrtega raztežaja (lepa, pokončna zajeda z dobrimi možnostmi za metulje) in detajla (konkreten previs z nadaljevanjem po kompaktnih platah) — ni pretirano navdušila. Z višino se kakovost skale hitro slabša, kar je najbolj izrazito v raztežaju nad detajlom, kjer se plezalec bori s pokončnimi travami in slabim varovanjem. Tudi izstopni raztežaj (desni prestop proti grabnu) je psihološko zahteven: luskasti stopi za noge ne vlivajo zaupanja.
V smeri sta, razen v detajlu, našla le dva klina, dva sta dodala tudi sama. V predzadnjem raztežaju se je treba držati leve, sicer hitro zaideš v še slabšo skalo — tam je ostal njun klin z vponko, kjer sta obrnila.
Orientacijsko smer ni zahtevna, Doroteja pa je pripravila lastno skico (http://www.alpinizem.net/wp-content/gallery/leva-smer-vdv/7aa0a94d-3228-4900-914c-0c1876278749.jpg), saj je ni našla v nobenem vodničku (Plezalni vzponi VJA v webarchivu niso več dostopni in bomo morali vodnik ponovno naložiti). Sestopila sta po markirani poti do Vodnikovega doma in čez Vratca nazaj v Krmo.
Pipa miru – 2026
Leposlovne zapise o letošnjem šotorjenju na Petkovih njivah najdete na s. straneh AO Kamnik in Domžale (pred pol stoletja še skupni odsek). Plezali so v senčnih stenah nad »njivami« in »peskom«, Petkovimi in Šraj …
KAR TAKO
Zven klina …
ID
