Tedenski pregled časo-pisja in hribovskih tem, …
Gorske nesreče – kdo naj plača reševanje? Tveganje se mora prenesti na tiste, ki se tveganju dejansko izpostavljajo. Alojz Kovšca na Domovina …
DAF v Nedeljskem dnevniku naslavlja: Konec 30-letne skrivnosti: z Everesta bodo rešili zloglasne »zelene čevlje«. Najbolj znano truplo na Everestu po 30 letih dobiva pravo identiteto, izjemno zahtevna in nevarna reševalna operacija pa bo družini končno omogočila dostojen pokop. Indijska obmejna policija pripravlja eno najzahtevnejših logističnih in reševalnih operacij v zgodovini alpinizma v Himalaji. Do jeseni nameravajo s severnega pobočja Mount Everesta v domovino vrniti posmrtne ostanke alpinista, ki je v zadnjih treh desetletjih postal srhljiv mejnik za tisoče plezalcev.
Gre za nepremično telo, ki ga globalna gorniška skupnost pozna pod vzdevkom »Zeleni čevlji«. Ime je dobil po neonsko zelenih plastičnih višinskih čevljih znamke Koflach, ki so ostali na njem. Njegovo truplo, zamrznjeno v skalnem previsu na višini približno 8500 metrov, leži na zloglasnem severnem grebenu v Tibetu. Ker so v coni smrti zaradi pomanjkanja kisika in ekstremnega mraza reševalne akcije skoraj nemogoče, je nesrečni alpinist v zadnjih desetletjih postal zloglasen kažipot in opozorilo tistim, ki so merili proti vrhu. Od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja je veljalo splošno prepričanje, da zeleni čevlji pripadajo Tsewangu Paljorju, indijskemu policistu, ki je na gori izginil maja 1996. Nova dokumentacija o repatriaciji pa uradno navaja drugo ime: Dorje Morup.
Na Siolu je intervju Mateja Podgorška »Organizacijo si želim posodobiti,« sporoča novi predsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar. »Želimo, da bi država še bolj prepoznala, da delujemo kot javna služba, da smo skrbniki planinskih poti in koč.« Za obnovo koč bi v naslednjih desetih letih potrebovali še 20 milijonov evrov. Planince jezijo visoke cene v kočah. »Slovenija je vedno bolj prepoznana, da smo draga država. In planinske koče samo sledijo temu trendu.« Še bolj jezijo plačljiva parkirišča. Šolar je dejal tudi, da se zavzema za vinjetni sistem.
Na Gorenjska infoJure Šujica: Na Triglav z otroki? To so poti, ki so najbolj primerne za družine. Če družina želi osvojiti Triglav, velja za najmanj zahtevno in najbolj priljubljeno izhodišče dolina Krma. Prednost te smeri je predvsem v tem, da nima zahtevnih odsekov vse do Planike oziroma Kredarice, vzpon pa je tehnično precej enostavnejši od pristopov iz Vrat ali čez Plemenice. Razlika je predvsem v dolžini poti, saj gre za celodnevni visokogorski vzpon. Večina družin se zato odloči za dvodnevni izlet. Prvi dan se povzpnejo do Planike ali Kredarice, tam prenočijo, naslednje jutro pa se zgodaj odpravijo proti vrhu. Takšen pristop je precej manj naporen kot poskus osvojitve Triglava v enem dnevu.
V Delu je članek Tine Horvat, kjer na osnovi terenskega obiska razkriva, kako v praksi delujejo ločene zapornice za brezplačni tranzit in plačljivo parkiranje, zakaj kljub obljubam o »umirjanju prometa« nastajajo zastoji že dopoldne in kako nevarno je, ko se na ozki gorski cesti srečajo gradbišče, kolone avtodomov, kolesarji po sredini vozišča in turisti s telefoni v rokah. Zakaj je bager stal tri ure, kaj pomeni brezplačni avtobus in kaj, če julija kolone res sežejo več kilometrov daleč?
Tibet po devetem obisku: od prašnih cest do petzvezdičnih hotelov in avtocest. Letošnje potovanje v Tibet je bilo, od leta 1988, že deveti obisk Vikija Gorošlja »strehe sveta«, kot imenujejo to ogromno visoko planoto na severu Himalaje.
Jelena Justin z Gorenjskim Glasom: Veličastna tura, 2. dan. Watzmann, prečenje (2713 m) – Watzmann, gora v Berchtesgadenskih Alpah, je gora s slovenskim pridihom. Na njegovem vrhu je prvi stal Valentin Stanič. Greben Watzmanna sestavljajo trije glavni vrhovi: Hocheck (2651 m), Mittelspitze (2713 m) in Südspitze (2712 m). Tretja najvišja gora v Nemčiji. Veličastna tura!
Pri Primorskem valu so v oddaji Portret gostili Matejo Pate – alpinistko, pisateljico, urednico, doktorico veterinarskih znanosti in veliko ljubiteljico gora, ki že nekaj let živi na Predmeji. Njena življenjska pot je prepletena z alpinizmom, naravo in pisanjem. Kot nekdanja alpinistka je opravila okoli 400 vzponov doma in v tujini, danes pa svojo ljubezen do gora izraža tudi skozi besedo …
Na Kaninu se stvari odvijajo v …
Plezalna tekma in Tomo Česen
Jubilejna 30. tekma svetovne serije v težavnostnem plezanju bo 4. in 5. septembra 2026 v Koper privabila ne le največja imena športnega plezanja in najglasnejše navijače, ampak tudi vse slovenske reprezentante, ki so bili finalisti bodisi kranjske bodisi koprske tekme. Veste, da so pred pred domačim občinstvom kar 14-krat stopili na najvišjo stopničko? Poleg Janje Garnbret in Mine Markovič še Maja Vidmar, Martina Čufar, Klemen Bečan in Luka Potočar. Tekmovalci se menjujejo, Tomo Česen pa ostaja – že 30 let je nepogrešljiv pri organizaciji slovenske tekme v športnem plezanju in pri tem poudarja, da vztraja zaradi naših najboljših tekmovalcev, ki si to zaslužijo.
Največji poletni športni dogodek v Sloveniji je tako med tekmovalci kot med navijači ena najbolj priljubljenih tekem svetovnega pokala oz. po novem svetovne serije v športnem plezanju, ki bo 4. in 5. septembra na zunanji steni Plezalnega centra Plus climbing Koper.
Dvakratna olimpijska in desetkratna svetovna prvakinja ter 50-krat zmagovalka svetovnega pokala Janja Garnbret lahko na jubilejni tekmi doseže svojo že šesto zmago pred domačimi navijači. Poleg njenih petih so štiri zmage zbrali samo še Slovenka Mina Markovič, Francozinja Liv Sansoz in Čeh Adam Ondra.
Bučne podpore najzvestejšega občinstva se veselijo tudi aktualna svetovna podprvakinja v težavnosti Rosa Rekar, dvakratna olimpijka Mia Krampl, neverjetna Lučka Rakovec, ki se je v velikem slogu vrnila med športnoplezalno elito po težki bolezni, olimpijec Luka Potočar ter vsi drugi člani slovenske reprezentance v športnem plezanju, ene najboljših na svetu.
Ob letošnjem jubileju – prvih 25 let je tekmo gostil Kranj, letos bo petič v Kopru – bo še posebej slovesno. Pred navijače na Obali bodo stopili vsi slovenski reprezentanti, ki so bili finalisti bodisi kranjske bodisi koprske tekme v težavnostnem plezanju.
Slovenija ima na domači tekmi skupno kar 35 uvrstitev na stopničke, 14 od teh je bilo zmag. Poleg Janje Garnbret s petimi in Mine Markovič s štirimi zmagami je Zdravljica dvakrat zadonela v čast Maji Vidmar (zdaj Štremfelj), Martina Čufar, Klemen Bečan in Luka Potočar pa so dodali po eno zmago. Poleg njih bodo zvesto občinstvo v Kopru pozdravili tudi Natalija Gros, Lučka Franko, Vita Lukan, Lučka Rakovec, Mia Krampl, Rosa Rekar, Lucija Tarkuš, Matej Sova, Tomaž Valjavec, Urban Primožič, Domen Škofic in Milan Preskar.
Ozadje nastajanja tekem svetovnega pokala oz. serije v Sloveniji nas popelje v leto 1988, ko je bilo v Ospu prvo tekmovanje v športnem plezanju pri nas, med letoma 1996 in 2021 pa je bil Kranj legendarni gostitelj tekme v težavnostnem plezanju, z izjemo leta 2020, ko je ni bilo zaradi epidemije koronavirusa. Štafeto organizacije tekme najvišjega kova je leta 2022 prevzel Koper, kjer bo 4. in 5. septembra 30. tekma svetovne serije v težavnostnem plezanju, pravi festival športnega plezanja. Vstopnice so že na voljo na Entrio.
Tekmovalci se menjujejo, Tomo Česen pa ostaja – že 30 let je nepogrešljiv pri organizaciji slovenske tekme svetovnega pokala oz. svetovne serije v športnem plezanju
– Kakšen preskok je naredila slovenska tekma v težavnostnem plezanju od leta 1996 do danes?
“Nemogoče je primerjati kakovost in obseg tekem od začetka do danes. To, kar je bilo recimo sprejemljivo še pred desetimi leti, danes ni več. Lahko bi rekel, da so bile tekme v začetkih zgolj tekme, danes pa je to športni dogodek. Vsekakor pa so bile naše tekme vedno dobro obiskane s strani gledalcev. V začetku je bila morda to radovednost domačega občinstva, kako je videti, ko tekmujejo med seboj najboljši na svetu. Pozneje pa seveda tudi čedalje večja podpora našim tekmovalcem, ki so vsa ta leta nizali zares vrhunske nastope. Prav to je eden največjih razlogov, da ljudje pridejo.”
– Kaj pa je tisto, kar je tekma ohranila v skoraj 30 letih?
“Kar zadeva mene, je bila to skrb za to, da je športni del tekmovanja potekal tako, kot je treba. Da so tekmovalci in njihovi spremljevalci dobili občutek, da igrajo glavno vlogo. Vsi ostali, ki smo pripomogli, da so se tekme zgodile, igramo po mojem mnenju stransko vlogo.”
– Letošnji jubilej bo nekaj posebnega. Kako se ti je porodila ideja, da na Obalo povabiš vse slovenske finaliste domače tekme in zakaj?
“Preprosto zato, ker si to zaslužijo. Oni so tisti, ki so morali pred domačim občinstvom stopiti na osrednji oder in v tistih nekaj minutah pokazati, za kar so garali mnoga leta. Nanje se ne sme nikoli pozabiti. Brez njih bi bila zgodba slovenskih tekem svetovnega pokala nepopolna.”
– Kaj za Slovenijo in slovensko reprezentanco v športnem plezanju pomeni že 30-letna tradicija organizacije tekme svetovnega kova?
“Slovenija je pokazala in dokazala, da lahko izpelje tekme na najvišji ravni. Naša reprezentanca pa tako dobi priložnost, da v živo pokaže navijačem, česa so sposobni. Res je, da je doma vedno najtežje to uresničiti, ampak kdor je res dober, je dober tudi doma.”
– Kako pomembno je za organizatorja, da na tekmi tekmujejo največja imena športnega plezanja, od olimpijskih in svetovnih prvakov do zmagovalcev svetovne serije?
“Brez dvoma je to znak, da delaš dobro tekmo. V nasprotnem primeru bi gotovo kdo manjkal. In brez njih bi tudi občinstvo izgubilo zanimanje. Brez dobre publike in navijačev pa ni dobre tekme.”
– Pravi magnet za navijače so domači tekmovalci, ki so kar 14-krat stopili na najvišjo stopničko. Kako pa ti vnovič in zopet in znova doživljaš slovensko himno na tekmi, ki jo že tako dolgo organiziraš?
“Vedno znova dobim solzne oči.”
– Leta 2024 so tekmovalci in ekipe izmed vseh postojank svetovne serije tekmo v težavnostnem plezanju v Kopru ocenili z najvišjo oceno. Zakaj meniš, da je tako priljubljena?
“Kot sem že omenil, nikoli nismo pozabili, da so tekmovalci glavni. Oni so tisti, ki doživijo tudi vse ozadje, ki ga javnost ne vidi. In za to ozadje znamo poskrbeti, kot je treba.”
– 30 let je dolga doba in organizacija tekme zelo velik zalogaj – si vmes že kdaj pomislil, da bi vrgel puško v koruzo? In kaj te je prepričalo, da še vedno vztrajaš?
“Sem, vedno naslednji dan prav po vsaki tekmi. Vsaka tekma, zlasti v začetku, je zahtevala veliko fizične in psihične energije. Vedno sem dal vse od sebe v te dogodke. Ko se spomnim na nekaj tekem v preteklosti, ki so me dodobra izčrpale, jih najraje ne bi ponovil. Da pa vztrajam, je pa en sam razlog – to so naši najboljši tekmovalci, ki si to zaslužijo. Brez tega prav gotovo ne bi videl smisla, da to počnem.”
– Kateri pa je bil zate v teh treh desetletjih najbolj ganljiv trenutek na tekmah?
“Morda je to bila prva domača zmaga, ki jo je leta 2001 dosegla Martina Čufar. V superfinalu (takrat je bil še takšen format tekem, da je bil ob izenačenju v finalu na vrsti še superfinale) je premagala Muriel Sarkany in imel sem občutek, da se bo dvorana podrla. Tako zelo glasno je bilo navijanje občinstva.”
– Deliš z nami še kakšno anekdoto iz bogate zgodovine tekme?
“O, kar nekaj jih je bilo, pa večina ni za v javnost. Mogoče samo za ilustracijo, kako zelo je bilo stresno ob prvi tekmi leta 1996. Bili smo v taki časovni stiski, da se je zgornji del stene še delal, mi pa smo že začeli postavljati smeri. Razlog je bil zavlačevanje državnih uradnikov z izdajo bančne garancije za plačilo plezalne stene. Takrat sem ob reševanju zapleta izgubil kar nekaj živcev.”
Manca Ogrin
predstavnica Planinske zveze Slovenije za odnose z javnostmi
